tudi to je življenje:Hitrost, brzina, naglica, nestrpnost

• 
  
• V teh dneh, ko, se bliža dan mrtvih, ko bi morali se malo zaustaviti , ,kajti ta dan naj bi bil dan spomina na tiste, ki so odšli pred nami tja, na ono stran , od koder ni več vrnitve. 
• Opažam pa , v teh dneh da se vsem tako zelo mudi, in to ne samo odraslim, ampak tudi že malčkom , ki so , kje takšni, da imaš vtis , da so vsi hiperaktivni..., da mora iti vse na hitro po njihovih željah in zahtevah.
•  Navadno greva midva  nabavljati mesečno špecerijo, kot je že navada dobrih  dvainpetdeset , takrat, ko je nov priliv denarja.  Seveda greš potem še nekajkrat čez mesec, kot je zelenjava , sadje jogurti itd,,, a glavnina mora bti doma...Je že tako, da je dobro da imaš  pri roki, če hočeš skuhati kaj. Ne pa tako, da ko se spomniš, aha danes bi tole naredil, pa stečeš v trgovino. Potem se še te pač prime nekaj takih artiklov, ki jih morda sploh ne rabiš, a so tako lepo naloženi in vabijo, da se jih usmiliš in jih kupiš. ( No to tako mimogrede)...Prej je to bilo sredi meseca, sedaj je pač že skoraj tri desetletja zadnjega, ko je pokojnina.
• Pa sva se menila, , sigurno bo pred praznikom velika gneča  v trgovinah in sva šla dan pred pokojnino v trgovine. Pa saj ne  morem verjeti, ali so vsi  potrošniki prišli do tega zaključka. Tako polno je bilo v trgovinah, da sva imela vtis, kot da je vse zaston, da je totalna razprodaja...da o tem kake kolone so  čakale, da  se priključijo na glavno cesto, sploh ne govorim. ...
• No ker sva oba bolj strpne narave, sva vseeno vse opravila. Pravijo sicer (mladi) da so starejši tako nestrpni, oziroma v trgovinah počasni. A naj ne pozabijo, da bodo tudi oni enkrat postali počasnejši ( če bodo  seveda dočakali).Ker se jim sedaj takooo zelo mudi. No niso vsi enaki, tudi starejši so nekateri, kot navite ure..
•  A vseeno sem opazovala ljudi. Pa vsem se tako mudi. Pešci sploh ne pogledajo več  ne na levo ne na desno “juriš”čez cesto. Slišalo se je cviljenje zavor , voznik pa je celo bentil, da naj gleda, kje hodi. Gospodična je samo dvignila glavo, pokazala prehod za pešce  in odhitela naprej.  Sem pa videla ,jaz še prej, tik preden se je voznik zapeljal na prehod je ona šla čez in to v zaletu...Potem  sem videla voznico, ki je izsiljevala na krožišču . Opazila sem samo visoko dvignjene roke od obeh voznikov, ter  gibanje ustnic od obeh. Hm, molila sigurno nista. Pa voznike , ki prehitevajo za vsako ceno. Potem pa je kje delo na cesti, pa morajo lepo čakati, da jih spustijo naprej. Nisem škodoželjne narave, a takrat priznam, si mislim :Pa bi prej peljal normalno pa bi sedaj lahko šli naprej tako kot mi...
• Pa v trgovini, vsak bi najraje bil gotov  še prej da sploh stopi skozi vrata......Ja ljudje božji pa kam se mudi. Potem pa poslušaš zjutraj po radio, da je voznik povozil tega in tega, da je zapeljal zaradi prevelike hitrosti čez škarpo, da se prepirajo tožijo zaradi nepomembnih stvari. Ko pa enkrat prestopiš prag večnosti, je pač vseeno ,kaj  si imel, kaj si hotel imeti še več.... Kdo ti ni bil všeč. Pa da si pozabil živeti....
• V teh jesenskih dneh ugotavljam , da se vsem tako mudi, sedaj ne vem ali bi čim prej radi prišli do vrat, ki so odprta noč in dan...
• Jaz pa si zadnje čase vedno bolj želim ustaviti čas, no ne tako kot ga mi vsako jesen, ko damo uro za šest deset minut nazaj, ampak da bi dan trajal čim dalje, da bi  zavestno uživala življenje z vsemi dobrimi, žal tudi slabšimi stranmi , a te nas očiščujejo , ter nas naredijo močnejše za naprej, da znamo  prejemati udarce usode, ter bolj ceniti to čudovito stvar, ki  se imenuje ŽIVLJENJE-
• Da bi lahko takrat, ko bo čas  zato z mirno vestjo dejala . Bilo je vredno živeti...
• P:P.

1. 
   

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-GRMADA NAD CELJE-krožna pot-

Končno nama je uspel že kar nekaj časa načrtovan pohod  na Grmado.

Vsako leto je kaj prišlo vmes. Včasih ne ravno po najini krivdi.  No kakor koli v   četrtek 11 oktobra sva se zjutraj odločila da greva na Gozdnik, kamor se že tudi nekaj časa spravljava. Pa mož reče , če pa hočeva malo bolj strmo pot, ter malo lepši razgled , bi bilo bolje , da greva na Grmado. Meni je bilo vseeno, kajti nikjer še nisem bila. Pa sva se odpeljala skozi megleno

 

Savinjsko dolino in malo od  Celja zavila na levo

čez most in proti Zagradu.  Kaj kmalu scva se našla v Zagradu, a sva prehitro zavila  na levo, kjer pa je naju prijazen domačin usmeril na pravo pot. Sva se smejala in se norčevala, da sploh ni čudno , če sva zašla, kajti pri taki megli  ni to nič čudnega... Ha ha ha--

 Parkirala sva na parkirišču pri  gasilskem  domu,

ki ima na pročelju krasno sliko... Potem sva krenila na levo, kjer je naju srečala gruča mladih krepkih  preznojenih mladcev, ki so se že vračali iz Grmade. Dejali so nama naj greva kar na levo in po stopnicah, ki jih je kar nekaj, so se smejali...
Midva pa sva zavila mimo hiš , ter se pričela vzpenjati navzgor, sprav apo poti z redkimi koreninami ter par stopnicami. Kmalu sva prečkala   asfaltno cesto, ter se nad njo povzpela po poti s  prepletenimi koreninami.
 Toliko jih malo kje vidiš na enem kupu...Nato pa naprej mimo lepo urejenega naselja z detajli jesenske idile...

 Ter mimo kozolca ki se je sedaj pol zakrival v megli, popoldan  nazaj grede ,se je bleščal  pa v sončni svetlobi

    Nato pa po stopnicah navzgor, ki jim ni bilo ne  konca in kraja .

 Ko sva prispela končno na odprto se je nama odprl razgled na grad in Celjsko kotlino, ter Šmiklavški hrib, ter reko  Savinjo 

 ...Nato pa sva  dohitela sonce.

 Vsa vesela sva bila, kajti že sva se bala da bo dan minil v megleni zavesi .

 Pri tej kapelici pa sva krenila strmo navzgor

Sprva po krasni položni 

pravljični  gozdni poti ,nato pa med

 kamenjem, ter zanimivimi detajli ob poti, kot so na primer te gobe na brezi

  in koreninami

 

do  razgledne točke. Seveda sva počivala vmes , kajti pozna se nama že , da nosiva oba že sedmi križ na najinih plečih. A imava še voljo in kolikor toliko kondicije , da vztrajava tudi na strmih poteh. Kajti veselje do,narave in življenja naju vedno znova in znova osrečuje. Na razgledni točki , sva na levi strani videla Celjsko kočo 

in se takrat odločila da greva naprej po krožni poti do nje.

 sva se slikala

 
in uživala

 v pogledu

na Gozdnik 

in okoliške hribe. A se je slabo videlo. Kajti vidljivost ni bila preveč dobra..Krenila sva na vrh

 kjer sva občudovala  mogočen zven zvona, kjer sva tudi pozvonila. Se slikala , malicala, ter opazovala Celjsko kotlino, ki je kot na dlani ležala pred nama

 Dobro uro sva uživala na vrhu,opazovala z vrha Celje in okolico ..:Ter se predajala toplim sončnim žarkom, ki so še dodatno polepšali obisk Grmade 718 m

potem so pričeli prihajati novi pohodniki, midva pa sva krenila naprej

sprva po skalnati, nato pa po krasni poti, kjer je bilo toliko kostanjev in želoda in kjer je bil korak prav prožen in vesel.... do Pečovniške koče

Koča zaprta čez teden. V soboto in nedeljo je odprta...

ja jesen je tu. To cvetje me vedno spomni na neke druge kraje, drugo življenje , kjer je bilo kot v raju....

Kar nekaj ciljev in smeri od tod...

Lampiončki so se bleščali v poznem popoldanskem soncu

 

 še zadnji pogled nazaj

 Nato pa po dobro označeni poti

620 m.Kjer sva uživala v jesenskem cvetju botaničnega vrta z zelišči. Zelo  nama je bilo všeč tukaj. Lepa hišica , vse v lesu z rožami na balkonu... Lepo je bilo. Nato pa sva krenila naprej po s soncem obsijani gozdni cesti ( po spodnji sva potem zavila nazaj)

do Celjske koče, ki je od Pečovnišle oddaljena 10-15 minut.

Celjske koče, ki je bila čisto , drugačna, spremenjena , kot pa pred 46 leti, kar sva bila z otroci tukaj. Takrat smo prišli iz Svetine in se tja tudi vrnili. A ker je od takrat preteklo že skoraj pol stoletja so le še drobci tistega pohoda ohranjeni. Ostalo je zabrisal prah preteklosti...Koča oz. sedanja stavba nama pa ni bila všeč... Osebje pa zelo prijazno...

 Tu sva se odžejala, se malo razgledala, na okolico in vrh  Grmade od koder sva prišla

v vetru obledelih zastav

Vzela sva si kar nekaj časa za pot od Celjske koče do Zagrada nazaj. Toliko zanimivosti ob poti,

klopc na katerih sva se odpočila , ter opazovala kontrastne barve gozda. 

So kraji, kjer se ustavi čas, kjer tišina šepeta svojo hvalnico naravi.

 lepe ograje na strmini

 zelo lepo obarvane zavese vinike na škarpah..Ter veliko križev ob poti.

 pa oglasna tabla z zvončkom želja...Ter seveda Trobiševa bukev ki se ponaša z častitljivih 200 let.

okusna voda kaplja iz cevi.zanimivost je to,

 da je cev napeljana skozi

korenine bukve Ob njej klopce ,ja velika je...

 Pa mogočne škarpe, ki varujejo cesto pred strmino, pa gobe ob poti....

 Ko sva sklenila krog in se povrnila spet na stopnice je bil že pozno popoldanski čas.

 Nad naseljem sva opazovala grad, žal mi je bilo, da isem imela s seboj mojega starega Nikona z dobrim Zoomom, kako lepo bi lahko zajela vse, Tako pa sem večino slikala z mobitelom.

 Kljub temu sva vsa vesela, hvaležna uživala v popoldanskem soncu in se radovalabarvam jeseni, ki jih je z vsakim dnem več

Na modrem nebu se je nad nama pojavil velik temno beli oblak, a nam s tem ni pokvaril razpoloženja, kajti kmalu sva prispela na najino izhodišče, ter se zadovoljna vrnila domov...
Ja bil je lep dan, da za spomine.

p.p.