SPOMINI STAREGA GOJZARJA-GRMADA NAD CELJE-krožna pot-

Končno nama je uspel že kar nekaj časa načrtovan pohod  na Grmado.

Vsako leto je kaj prišlo vmes. Včasih ne ravno po najini krivdi.  No kakor koli v   četrtek 11 oktobra sva se zjutraj odločila da greva na Gozdnik, kamor se že tudi nekaj časa spravljava. Pa mož reče , če pa hočeva malo bolj strmo pot, ter malo lepši razgled , bi bilo bolje , da greva na Grmado. Meni je bilo vseeno, kajti nikjer še nisem bila. Pa sva se odpeljala skozi megleno

 

Savinjsko dolino in malo od  Celja zavila na levo

čez most in proti Zagradu.  Kaj kmalu scva se našla v Zagradu, a sva prehitro zavila  na levo, kjer pa je naju prijazen domačin usmeril na pravo pot. Sva se smejala in se norčevala, da sploh ni čudno , če sva zašla, kajti pri taki megli  ni to nič čudnega... Ha ha ha--

 Parkirala sva na parkirišču pri  gasilskem  domu,

ki ima na pročelju krasno sliko... Potem sva krenila na levo, kjer je naju srečala gruča mladih krepkih  preznojenih mladcev, ki so se že vračali iz Grmade. Dejali so nama naj greva kar na levo in po stopnicah, ki jih je kar nekaj, so se smejali...
Midva pa sva zavila mimo hiš , ter se pričela vzpenjati navzgor, sprav apo poti z redkimi koreninami ter par stopnicami. Kmalu sva prečkala   asfaltno cesto, ter se nad njo povzpela po poti s  prepletenimi koreninami.
 Toliko jih malo kje vidiš na enem kupu...Nato pa naprej mimo lepo urejenega naselja z detajli jesenske idile...

 Ter mimo kozolca ki se je sedaj pol zakrival v megli, popoldan  nazaj grede ,se je bleščal  pa v sončni svetlobi

    Nato pa po stopnicah navzgor, ki jim ni bilo ne  konca in kraja .

 Ko sva prispela končno na odprto se je nama odprl razgled na grad in Celjsko kotlino, ter Šmiklavški hrib, ter reko  Savinjo 

 ...Nato pa sva  dohitela sonce.

 Vsa vesela sva bila, kajti že sva se bala da bo dan minil v megleni zavesi .

 Pri tej kapelici pa sva krenila strmo navzgor

Sprva po krasni položni 

pravljični  gozdni poti ,nato pa med

 kamenjem, ter zanimivimi detajli ob poti, kot so na primer te gobe na brezi

  in koreninami

 

do  razgledne točke. Seveda sva počivala vmes , kajti pozna se nama že , da nosiva oba že sedmi križ na najinih plečih. A imava še voljo in kolikor toliko kondicije , da vztrajava tudi na strmih poteh. Kajti veselje do,narave in življenja naju vedno znova in znova osrečuje. Na razgledni točki , sva na levi strani videla Celjsko kočo 

in se takrat odločila da greva naprej po krožni poti do nje.

 sva se slikala

 
in uživala

 v pogledu

na Gozdnik 

in okoliške hribe. A se je slabo videlo. Kajti vidljivost ni bila preveč dobra..Krenila sva na vrh

 kjer sva občudovala  mogočen zven zvona, kjer sva tudi pozvonila. Se slikala , malicala, ter opazovala Celjsko kotlino, ki je kot na dlani ležala pred nama

 Dobro uro sva uživala na vrhu,opazovala z vrha Celje in okolico ..:Ter se predajala toplim sončnim žarkom, ki so še dodatno polepšali obisk Grmade 718 m

potem so pričeli prihajati novi pohodniki, midva pa sva krenila naprej

sprva po skalnati, nato pa po krasni poti, kjer je bilo toliko kostanjev in želoda in kjer je bil korak prav prožen in vesel.... do Pečovniške koče

Koča zaprta čez teden. V soboto in nedeljo je odprta...

ja jesen je tu. To cvetje me vedno spomni na neke druge kraje, drugo življenje , kjer je bilo kot v raju....

Kar nekaj ciljev in smeri od tod...

Lampiončki so se bleščali v poznem popoldanskem soncu

 

 še zadnji pogled nazaj

 Nato pa po dobro označeni poti

620 m.Kjer sva uživala v jesenskem cvetju botaničnega vrta z zelišči. Zelo  nama je bilo všeč tukaj. Lepa hišica , vse v lesu z rožami na balkonu... Lepo je bilo. Nato pa sva krenila naprej po s soncem obsijani gozdni cesti ( po spodnji sva potem zavila nazaj)

do Celjske koče, ki je od Pečovnišle oddaljena 10-15 minut.

Celjske koče, ki je bila čisto , drugačna, spremenjena , kot pa pred 46 leti, kar sva bila z otroci tukaj. Takrat smo prišli iz Svetine in se tja tudi vrnili. A ker je od takrat preteklo že skoraj pol stoletja so le še drobci tistega pohoda ohranjeni. Ostalo je zabrisal prah preteklosti...Koča oz. sedanja stavba nama pa ni bila všeč... Osebje pa zelo prijazno...

 Tu sva se odžejala, se malo razgledala, na okolico in vrh  Grmade od koder sva prišla

v vetru obledelih zastav

Vzela sva si kar nekaj časa za pot od Celjske koče do Zagrada nazaj. Toliko zanimivosti ob poti,

klopc na katerih sva se odpočila , ter opazovala kontrastne barve gozda. 

So kraji, kjer se ustavi čas, kjer tišina šepeta svojo hvalnico naravi.

 lepe ograje na strmini

 zelo lepo obarvane zavese vinike na škarpah..Ter veliko križev ob poti.

 pa oglasna tabla z zvončkom želja...Ter seveda Trobiševa bukev ki se ponaša z častitljivih 200 let.

okusna voda kaplja iz cevi.zanimivost je to,

 da je cev napeljana skozi

korenine bukve Ob njej klopce ,ja velika je...

 Pa mogočne škarpe, ki varujejo cesto pred strmino, pa gobe ob poti....

 Ko sva sklenila krog in se povrnila spet na stopnice je bil že pozno popoldanski čas.

 Nad naseljem sva opazovala grad, žal mi je bilo, da isem imela s seboj mojega starega Nikona z dobrim Zoomom, kako lepo bi lahko zajela vse, Tako pa sem večino slikala z mobitelom.

 Kljub temu sva vsa vesela, hvaležna uživala v popoldanskem soncu in se radovalabarvam jeseni, ki jih je z vsakim dnem več

Na modrem nebu se je nad nama pojavil velik temno beli oblak, a nam s tem ni pokvaril razpoloženja, kajti kmalu sva prispela na najino izhodišče, ter se zadovoljna vrnila domov...
Ja bil je lep dan, da za spomine.

p.p.