Meseca oktobra se navadno vse suče okoli obiska Oleševe, ali pa Raduhe. A letošnje leto sva se že poslovila od Raduhe, enkrat še bova šla gor naslednje leto po plezalni smeri. A na Olševo, kot vsako leto že kar nekaj let doslej obiščeva enkrat poleti od cerkvice sv. Duha v Podolševi in jeseni iz koroške smeri iz doline Koprivne. Že pred sedmo uro sva se peljala mimo Črne na Koroškem in po dolini Koprivne še skoraj v polmraku, ko sva dospela do odcepa za izvir Meže, ki ga tokrat nisva obiskala, sva ga pa lani, zelo naju je presenetil močan tok že ob izviru. Torej krenila sva na levo in po dokaj slabi makadamski cesti, ki je naju pripeljala na jaso, kjer je na desno kažipot za planinski dom ,ali kočo Kumer tu sva pustila avtomobil. Tu je bilo megleno in zelo hladno, Hitro sva se odpravila na desno, proti Olševi oziroma Govci. Po smrekovem gozdu in listnati poti, ki se je kmalu spremenila v gozdno cesto
in nato po strmem kamnitem klancu navzgor , kjer se je pot spet odcepila proti lovskemu bivaku Forštnerca. zelo mi je všeč tukaj. Sedaj je nova ograja narejeno okoli bivaka.Ker sva kar hitro štartala sva bila vesela , da sva se lahko malo oddahnila po strmi poti . Tu sva se odžejala z vročim čajem . In se slikala za spomin . Kajti tako ti poleg zapisanega ostane še vse bolj trdno v spominu.Jaz sem sedela na ograji da me je on lahko slikal, ker je v rafalu slikano.
seveda zgleda vse gibljivo, a brez skrbi ograja se ni majala ha ha..: Dobra volja se je stopnjevala, ja , seveda se je lahko svež zrak , potem jasno nebo in čudoviti pogled na skale in rumeno zlate macesne so dodali svoje, k dobremu počutju
.Tudi hladno je bilo še tukaj , saj je bilo na 1555 nadmorske višine. Ker njega zelo rado zebe v roke , saj je imel v mladosti pomrznjene prste, in najbolj so mu še zadosti volnene rokavice iz domače volne .Seveda sva se šalila na ta račun, ko sva videla kako jasno je nebo in so se skozi smrekove veje bleščali pozlačeni macesniin kako žari po robovih zlata barva, sem dejala, saj je še kot poletje, a je bilo kar hladno moram tudi jaz priznati. Letos sva bila malo bolj pozna, kot lani, a še ravno prav da sva ujela tisto čarobnost jutra , ko so še barve take, kot, da se ne morejo odločiti, ali bodo zlate, ali škrlatno rdeče, ali rumene. Midva sva sicer hodila še vedno v senci , a pogled nazaj na drugo stran je nama povedal, da bova, kmalu tudi midva prišla na sonce, če ne prej pa na prevalu.
ki je bil pa še vedno v senci, A do njega je bilo še kar nekaj strmine in cik cak peščene poti. Tudi psička Mery je bila zraven, , vsako leto, ko greva z Koroške smeri jo vzameva zraven. Poleti ko greva od Sv. Duha pa ne, ker je tam veliko bolj kamnito in je to slabo za njene noge.A tokrat jo je bilo strah. Že kar na začetku poti je moledovala da bi jo nesla, ker je ena žolna tako glasno kljuvala po nekem votlem deblu, da je res prav bobnelo. ker je prave strahopetne sorte, sva jo z vsemi triki le prepričala in jo spravila na druge misli.
Preval se ej vedno bolj približeval , vsa vesela in v pričakovanju sva komaj čakala , da ugledava zgornjo Savinjsko dolino v soncu in macesne na pobočju Govce, ki bodo žareli v jutranjem soncu.Tudi na tej strani je senca vedo hitreje bežala pred soncem v dolino.
Prekrasen je bil pogled na rdeče rumeno oranžno obarvano pobočje, ki je za je imelo za kontrast prekrasno temno zeleno barvo borovcev, ruševja. Ob takih prizorih saj jaz pozabim na čas in mislim samo na to, kako čudovita dežela je naša Slovenija, Vesela sem da mi je dano doživeti, tako lepo obarvana jutra.
Po ne vem koliko postankih in slikanju sva končno prispela do skale, kjer je na novo označena pot za Peco. Ja sva dejala, če bo le vreme se vidimo še ta mesec.
Tudi borovničevje se barva
Nekaj borovnic sem celo poskusila he he, a so tako vodenega okusa da me je kar minila taka osvežitev
trava se je že bleščala v prvih sončnih žarkih. On je pohitel na vrh , jaz pa sem slikala še malo niže.
njega, ki se je odražal na vrhu v sončni svetlobi. hotela sem še pred prihodom na vrh vedeti, kako lepo je na drugi strani pa je samo dejal, pridi in boš videla. Pohitela sem še jaz na vrh in ja imela sem kaj videti. Vsa zgornje Savinjska dolina je bila pod debelo odejo megle
Odložila sva nahrbtnike in se spet odžejala, kajti zrak je bil neverjetno oster.Opazovaal sva raduho ki se je odgrinjala in zagrinjala pred najinimi očmi , Kmalu sva se odpravila anprej , kajti do vrha naju je čakala še pol urna hoja, če ne še več. A vsaj sončno je bilo Uživala sem v opazovanju panorame pod nama in na nasprotni strani, čepraaav je je nekaj kar počivalo pod meglo, a tudi to je lepota posebne vrste, posebno če jo lahko opatuješ iz ptičje perspektive.
a vseeno sva upala da bo na vrhu lep razgled , tako kot je navadno.
Celo mali regrat sva videla na taki višini.Kmalu sva bila na taki višini, da sva lahko opazovala Sleme in preval na katerega sva midva prišla iz senčne strani. Lepo se je videl peščeni del poti in strmina.
opazovala sva kamniško Savinjske Alpe, ki so se izmenično ovijale v sončne žarke in bele oblake, ni kaj pestrost, ki jo je bilo užitek opazovati.
Nadaljevala sva pot še tisti zadnjim konec, poti, ki je bil v senci z upanjem da bo na vrhu sonce.Pogled na desno stran nama je razkril široko pogorje Pece, ki se je bleščala v soncu
Pogled še malo bolj na levo pa je bil kot bi pogledal v veliko skledo sladke stepene smetane.iz katere je kukal vrh Uršlje gore kot češnja na vrhu,
Mery je prva prispela na vrh Olševe, ki ima 1929 metrov n.v. Škoda da manjka še tistih 71 metrov, da bi bila dvatisočak. A saj višina niti ni ne vem, kako pomembna, le to je, da se človek počuti fenomenalno, kar sva se vsekakor oba. Jaz sem kot vsako leto ne glede na čas, sezula in stekla po mehki rosni travi, občutek ki me je popolnoma prevzel in osvežil utrujene podplate, ko sem se spet obula sem poskočila visoko v zrak od samega veselja nad lepoto življenja in gora. Tudi na avstrijsko stran je bila dolina Podjune v megli
vse naokoli je sijalo sonce. le tu gor se nas je tu in tam usmililo.še na Obirju je posijalo kajti prišla sva prva med najinim odhodom se je menjalo 10 planincev,
na južni strani pa še manjka nekaj dni mraza , da bodo tudi tu zažareli v vsej svoji lepoti
Tik preden sva pripla do parkirišča sva našla dva velika jurčka, ki sta bila za večerjo. In tole prelepo mušnico , ki pa sem jo samo slikala za oči to ni za želodec ha ha
Užitek se je bilo preobuti in v mislih še enkrat prehoditi to jesensko potepanje po Olševi , ki nama pusti vedno ob vsakem obisku neprecenljivo lepo izkušnjo, skratka dan za spomine, ki mi bo še dolgo ostal v spominu.
P.P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar