Contributors

torek, 30. junij 2015

SPOMINI NA POLETJA......ŽETEV, NEKOČ IN DANES

 

ŽETEV NEKOČ IN DANES.....

Pred par dnevi sem se malo potepala  po tej naši ljubi deželici. Ob počitku se ustavim na robu velikega polja, ki je valovilo kot morje pol zrelega žita Naslonjena na drevo zaprem oči in spet odprem, ob pogledu na to valovanje se mi prebude spomini na mojo mladost, kako je bilo ko se je pri nas bližal čas žetve.


Živo mi je pred očmi kako je to potekalo. Oče ves teden pred odločilnim dnem vsak dan hodil na polje težkal klasje in mencal zrnje , ali je že dovolj polno, kakovostno in seveda zrelo.Ko je ugotovil njegovo popolnost je zvečer slavnostno oznanil:Ta teden bomo želi!
Pričele so se priprave.Prvo sta morala brata pokositi okoli njive da bo dostop lažji. Treba je bilo obvestiti žanjice in še koga za to sem bila navadno jaz določena, kajti oče se je že vse prej zmenil in ker ni bilo telefonov sem morala na pot jaz. Ja vsi so radi obljubili.Pri nas je bilo vedno veselo in moja mama je bila izvrstna kuharica.Pri naši hiši ni bilo nikoli pomanjkanja, kar se hrane tiče, vem pa da je drugod vladalo pomanjkanje.kruha in še česa..... ja bili so taki časi recimo pred šestdesetimi letali ali še več..
Dva dni pred žetvijo je bilo vse na trnih treba je bilo pripraviti hrane za petnajst do dvajset ljudi. navadno so boginji žetve--he he- tako bi lahko rekli - poklonili enega jagenjčka enega pitanega purana kakšnega zajca in seveda kokoši to je bilo vse doma. nato sva z mamo pekli pecivo vseh vrst , potico, krofe, na predvečer je naredila flancate, ki so bili tako krhki, če jih je kakšen moški prijel malo bolj krepko so se mu zdrobili v roki. Potem je bilo treba skuhati prekajeno meso, klobase pa so bile že posušene in užitne surove.Za pijačo pa je bil domač sadjevec imeli smo dobrega spomnim najboljši je bil iz Koroških moštnic. Imel je fantastičen okus in barva, ja barva je bila kot bi gledal skozi kozarec Savinjona.... no kakorkoli ni bilo sokov , piva... če je bila res žeja se je šlo na Rimski Vrelec kjer si lahko natočil kislo vodo... he he imela je sicer okus po zemlji a nobeden se ni pritoževal. K naši hiši so žanjice vedno rade prišle še ponujale so se. Ker je bilo veselo in prava pogostitev..
Na dan žetve so pričele prihajati dekleta, žene iz soseščine, pa še sosedov Jaka je prišel. Ker smo želi na dve partiji njiva je bila velika en hektar. Prvo je kosil najstarejši brat z nalašč za žetev prirejeno koso ki je imela na kosišče pritrjeno platno (veho) smo rekli mi. Potem so se zvrstile za njim ženske. Prvo najstarejše potem pa vedno mlajše... He he ne vem zakaj tako a najbrž je bil to kak status. Prva je bila gospodinja, ki resnici na ljubo ni bila veliko na njivi kajti treba je bilo pripraviti hrano. Pri nas pravimo " Prazen žakelj ne stoji pokonci."
V drugi vrsti je bil s koso sosedov Jaka in za njim so bile navadno sama mlada dekleta, ki ji je dvoril in jim rožice sadil, tako, da so kar zardevala in vriskala.A delo je teklo kljub temu nemoteno. Otroci so delali pasove na katere so žanjice polagala žito. Snope je vezal možakar , ki je stanoval v naši bajti..Pokonci pa sta jih postavljala brat in oče po štiri skupaj na vrh pa enega po čez za kapo,Mi smo jim rekli
(Ajhelni)  se reče pravilno slovensko  kopice Ko je bila njiva požeta je bila, kot iz razglednice Maksima Gasparija.. Prekrasen pogled.
No da nadaljujem : Z mamo sva šli domov po že prej pripravljeno malico.Spomnim se, da je mama nesla veliko košaro na glavi jaz pa pijačo in kruh. Prekajeno meso, klobase, domače kumarice in seveda svež hrustljav ržen kruh. Pogrnile sva po tleh velik prt in naložili hrano , posedli so okoli njega in pridno zajemali zraven smo pili mošt.
Nato je delo spet steklo. Sosedova Milka je nosila pijačo , kajti bila je res prava poletna vročina. Tudi delo je utrudilo a mošt je nekako pripomogel, da so se jeziki razvezali, da je bilo smeha zbadanja in seveda obrekovanja, tu je pač še veljalo pravilo, če te ni zraven boš pač v besedah. Ja smeha je bilo.Ko je bila ura že krepko čez poldan je mama poklicala h kosilu. Hitro smo odšli, delo je zlačnilo naše želodce. Doma nas je pričakala ogromna miza, mularija je bilata manjšo in pričela se je pojedina no prvo molitev, nato pa juha, meso na vse načine priloge in sladke pijače, domač liker .Orehov, češnjev, borovničev in vsak ga je dobil kozarček. Nato pa smo s pesmijo šli nazaj. Popoldne se je meni vedno vleklo vroče je bilo a drugim je bilo vse tako zabavno. Delalo se je hitro vedeli so da oče pričakuje da bo njiva do večera požeta in res je bila. postajali so vsi že utrujeni vedno pogosteje so si starejše ženske "ravnale "hrbet a nekako so se znašle spominjam se da je soseda krepko ćez šestdeset naredila kak pas zvezala kak snop, da se je izognila pripogibanju. Spomnim se da so majhni otroci pobirali klasje oče je vedno govoril: Klasja na klasje snop, snop na snop, otep iz tega se naredi pa že lahko potica za praznike...
No kakorkoli. Že pozno zvečer je zadnja žanjica pobrala žito in rekla:Hvala Bogu , končali smo. In vsi smo v en glas odgovorili.Amen.
Nato smo šli počasi pojoč domov, kjer nas je pričakovala obilna večerja. Mama je še tistim, kjer je bilo doma veliko otrok naložila košaro in oče je izplačal dnino. Drugim pa smo odslužili. Že naslednji dan sva šli z mamo k sosedu žeti a tam sem delala pasove in je bilo kar zabavno pa še njihov Jožek mi je bil všeč , tako, da mi je dan še prehitro minil.
Zvečer smo še peli in nato so žanjice odšle Jaka je šel z eno mladenko hah nisem prepričana, če ni bilo potem tako kot v pesmi Iztoka Mlakarja: Vandima",In tresle tresle so se brajde " nikoli se ne ve, he he ja to je bilo včasih ... A sedaj, pa kako je sedaj ?
Prvo se zmenita po telefonu ali pa po e pošti.
"Prideš požet? "
"Pridem, kdaj?"
"Jutri!"
"Ok."
"Ja v redu ! Denar ti nakažen na žiro račun! "
"Ok!"
Naslednji dan se pripelje kombajnist kritično pogleda po njivi in si v mislih izračuna koliko zelencev mu bo bo vrgla njiva in in si misli:
"Bolj malo bo , Moram še vse pufe poravnat no saj zdaj je sezona nekako bom že!"
Se usede v kabino na ušesa nabije slušalke Mp3 naredi na glas, da preglasi hrup motorja in si brunda pesem ki mu odzvanja v glavi. Živi v svetu glasbe ki jo pravkar posluša, da ne bo pomote obožujem glasbo a ne tako, to je odmik od narave vse postaja avtomatizirano ne samo žetev odmik od narave, izguba stika z njo in potem se čudimo da mladina odhaja s kmetov, kjer ni pristnih odnosov, kjer ne vlada zdrava kmečka pamet in vse postane izkrivljeno, kjer se ne čuti več povezanosti z naravo ne znajo poslušati ptičjega petja ne gledati lepote cvetov..ne vidijo odseva zarje ne slišijo šumenje trav in ne občudujejo valovanja žitnih polj. Vse postaja avtomatizirano in v mnogih stvareh je to v redu, da človeku ni treba več toliko trpeti a včasih se sprašujem nismo več izgubili kot pridobili. Res je narava včasih kruta neizprosna a tu velja, kar daš to dobiš in mi jo zaenkrat samo onesnažujemo. Potem pa nam v takšni ali drugačni obliki bruhne nazaj vso to nesnago... Povodenj, suše, točo itd. A narava je prelepa
EPilog:
Tako to je par utrinkov iz moje mladosti. A kakor  povsod tudi na naših poljih ni več žanjic in vedno manj žita. Se ne splača, vse je posejano  s travo. Po njej veselo poje svojo hrumečo pesem velika kosilnica, nakladalka ali pa izdelovalec bal. Ja nič ni več tako kot je bilo. Žita se ne splača sejati , ali so zaraščena polja ali je trava za seno mi pa kupujemo tujo madžarsko,hrvaško moko in tudi druge izdelke niti ne vemo kako so tretirani ... potem pa se čudimo, da je toliko bolezni, jaz še vedno mislim kar je domače je domače.Seveda ne sme zmagati pohlep, da potem kar povprek škropijo samo da bi več pridelali. Tudi tu se narava maščuje. Se oproščam sem mislila napisati čist kratek blogec no ne vem nekako se je vse raztegnilo...
Naslednjič, pa še o tem,  kako smo sušili seno ....P.P.

Spomini na jesenska potepanja- EKENŠTAJN-.MOJE MESTO

 EKENŠTAJN
Nedelja, kot vsaka v teh pozno jesenskih dneh. Še radio je bil nekako drugače naravnan. Nobene politike nobenih škandalov, nobenih novih odkritij okostnjakov, ki so se v zadnjih tednih valili iz omar vodečih kandidatov za volitve.

Aja, seveda dan volitev je. Pa že včeraj je bilo tako prijetno pozitivno ozračje pa naj si poslušal bilo kateri medij, dobre kulturne stvari so se dogajale… saj veste politika je k…. tako pravijo.. A pustimo to… V jutru sem šla na volišče, saj to je moja pravica in dolžnost. Po povratku domov sva se odločila, da greva ven, dan je bil prijetno topel svež,nebo posuto z majhnimi oblački, ki so se pomikali proti zahodu in naju vabili naj jim slediva. Pa sva šla.
Ob reki Paki, ki se je lesketala v jutru in v njeni čisti vodi so se zrcalili oblaki in stolpnice Kardeljevega trga. Tako sva prišla do Šaleka to je del mesta tik pod Šaleškim gradom s prelepo cerkvico SV: Andreja nekaj gostilnami in seveda z gasilskim domom.

Pogled mi je zaplaval na grad, kjer so se dogajale čudne stvari. Po njegovem obzidju so se kakor veliki pajki pomikali moški s čeladami in napeljevali novoletno razsvetljavo ob robovih in oknih. Prečkala sva mali trg ter se povzpela po 150 stopnicah navzgor do gradu, vrata so bila odprta in tako sem lahko šla tik do obzidja odprl se mi je prečudovit pogled na celo Velenje.


Ja lepo je naše mesto Po ogledu v vseh smeri sva se usmerila v gozd, ki se prične tik za gradom. Mehka gozdna pot posuta z vlažnim bukovim in javorovim listje je bila kot debela preproga. Z velikim užitkom sva pospešila korak. Mir tišina.. čeprav sva bila praktično še na dosegu mesta je naju že odneslo v naročje Matere Narave. Kar hitro sva prišla do razpotja, kjer so se poti razcepile ena na levo in ena navzgor. Ker imam raje bolj položne poti, dokler se ne razmigam sva jo ubrala po lepi ozki stezici, ki se je končala na prekrasnem travniku, kjer je še do nedavnega ( dokler ni nastopila recesija), ali pa še malo prej bilo smučišče Šalek…A tu sva ugotovila da bo treba navkreber, a saj pravijo da je hoja dobra zs srce, da požene kri v lica_pa sva
_
nato morala zagristi v breg kajti strmo je bilo kot bi se pričel vzpenjati po doskočišču Planice.
 A k sreči sva hitro prišla na vrh kjer je na levi strani stal v objemu dveh cipres prekrasen lesen križ

Nato sva nadaljevala pot v smeri Gonžarja proti Bevčam Kar krepko sva pospešila korak in nato po obnovljeni asfaltni cesti, ki sva jo prečkala in nato mimo nekaj kmetij prišla spet v objem listnatega gozda. Obujala sva spomine, kako smo tu z otroci hodili na Trim izlete in ja spomini so kot potoček, ko prideš enkrat do izvira ne moreš nehati, piješ in piješ, tu pa ti vedno pride na pamet kaj zanimivega prijetnega, slabo človek tako pa tako pozabi ...Od samih spominov sva postal utrujena zato sva malo odpočila, kajti najin cilj ni bil Kozjak v katero smer sva šla ampak grad Ekenštajn. Lepo sva sedela ob robu gozda in spustila mimo grupo planincev kateri so šli na  Paški Kozjak.

Midva pa sva se obrnila ter se počasi počasi vrnila do razpela na vrhu smučišča, kjer sva oba pogledala še proti naselju Gorica, kjer na vrhu hribčka čepi graščina, ki je dolga leta propadala, a kakor je kazal pogled na njo je sedaj v najlepšem stanju... nato sva prišla po lepo speljani in dobro shojeni poti do razvalin Gradu Ekenštein.

Tudi ta grad je zajet v Pozojevo pot, Kateri zajema gradove: Turn, Šaleški Grad, Grad Ekenštajn, Velenjski grad seveda sem vse poslikala in seveda mi je domišljija delala sto na uro, posebno ko je moj mož dejal da je bil ta Ekenštajn tako zatočišče, kjer so grofje in grofične uganjale svoj bunga bunga... ja potem pa se ti domišljija sprosti hi hi zakaj pa ne
Potem pa sva se vsa spočita ,notranje zadovoljna vrnila po lepi poti nazaj do gradu Šalek, kjer sva opazovala vratolomno napeljevanje osvetljave gradu ,vrlih fantov. nato sva si še malo odpočila oči na spokojnem mestu, ki je ležalo pod nama
Nato pa sva se spustila nazaj v dolino po stopetdesetih stopnicah in zadovoljna z napolnjenimi baterijami razgibanimi sklepi in bistro glavo se vrnila spet domov .. potem je svizec razvil čokolado ki sem jo z veseljem pojedla
P.P.

Spomini na jesenska potepanja.. -POHORJE-


POHORJE
Gledam slike v arhivu in da ne pozabim teh jesenskih utrinkov na enega iz  med  vandranj preko planjave  od Grmovškovega doma do Ribniškega jezera in nazaj
September se je že skoraj postavil na glavo in zadnji čas, da greva še malo v naravo, preden jesen razbarva planjave Vreme je bilo napovedano :
Jasno ...sončno
Greva na Pohorje. Skozi megleno Mislinjsko dolino sva se po zeloo slabi cesti zgodaj zjutraj pripeljala do Grmovškovega doma na Pungartu, kjer je naju pozdravil hrup buldožerja, ki je urejal parkirišče, ko bi še vsaj cesto uredili. Se mi smilijo smučarji, ki bodo pozimi vozili sem gor…

Sonce je ravno osvetlilo dom in bližnji gozd

a midva sva se hitro odpravila naprej proti Črnemu vrhu, (tu mi je bilo včasih zelo všeč. Kako prijetno je bilo v tej koči in oskrbnica tako prijazna , da se je še sedaj z veseljem in nostalgijo spominjam) Sedaj pa je tu postalo vse skomercializirano in vse je tempirano na smučanje pozimi, na kar te na vsakem koraku opominjajo vlečnice. .Denar je tudi tu postal vladar…
Naprej sva prišla na gozdnato pot ,kjer naju je v jutranjem hladu prijetno ogrevalo in razveseljevalo sonce, ki je prodiralo skozi goste veje smrek. Kaj kmalu sva prispela na planjavo na kateri so le tu in tam rasle redke smreke in na vrhu ene me je presenetil mesec ,

kot bi bil okrasek na novoletni jelki…. Odprl se nama je pogled na Mislinjsko dolino , ki je bila žal pokrita z meglo in na nasprotni strani sva uživala ob pogledu na Peco in v ospredju Uršljo goro, ki je bila videti, kot majhen zaobljen hribček.

Pa Kamniške, na drugi strani panorama proti Celju… Počutiš se kot , da si na strehi sveta. Ja včasih človek ne potrebuje veliko za srečo……
Ko sva prispela malo naprej sva videla v Šaleško dolino, ki pa ni bila v megli, a jo je zato kazil dim iz elektrarne Šoštanj.. Kot nekak smerokaz je ta dim . Vedno veva kje v njegovi bližini je najin dom.. A ker je bil obsijan s soncem je bila prekrasna podoba… Bilo je prijetno toplo…Mehka tla so bila svojevrsten užitek, kot bi hodil po preprogi..
Nato se je cela planjava spremenila v pravljično obarvano jesensko preprogo. Prevladovala je vinsko rdeča barva z oranžnimi krpami .

Nikamor se nama ni več mudilo. Kaj potem če bova pozna, saj mesec še ima svojo moč… Čeprav sva imela še kar zajeten kos poti pred seboj. Sva molče opazovala vrt matere Narave……
Pogled nazaj nama je povedal, da sva se že kar oddaljila od Velike kope pod katerim se je sramežljivo skrival Grmovškov dom. Malo sva si ob poti ogledala leseno malo Okrepčevalnico ob poti, ki je najbrž odprta pozimi, da ponudi požirek, al' pa dva, za tekače smučarje. Sedaj je bilo tu vse prazno mirno.
Nekaj časa sva molče hodila in se predajala jutranjemu soncu zatopljena v svoje misli in čudo narave, sem se kar naenkrat počutila lahko tako brez težno. Lahko bi zaplesala med rdeče obarvanim borovničevjem in pozlačenim listjem jerebik, ki so jih dodatno krasile še rdeče obarvani sadeži

… Kak kontrast-
--
Kako prelivanje barv, trave so drhtele v jutranjem hladu ..... kaka svetloba kot bi nekdo vlival zlato , saj sem še skoraj dihati pozabila…Ko se je iz polmraka pokazal trak svetlobe…Ali med temno zelenimi travami kjer je polno pajčevine nasproti zažari gredica matere narave…

Nisem se mogla nagledati in prsti so kar sami od sebe klikali na sprožilec.. Morala sem odnesti to lepoto s seboj. Že samo ti prizori so bili vredni poti in napora…

Malo naprej sva srečala prve pohodnike. Pozdravili smo se in se hudomušno smejali, kajti kakor jaz, so tudi oni slikali to čudovito obarvano pokrajino, Ja to človeka prevzame ….
Na vrhu Črnega vrha sva pomalicala in se okrepčala z vročim čajem in z izvlečkom materine dušice, kajti pihalo je tu kar neprijetno.
Nato sva se še seveda slikala, da bo spomin za sive dni enkrat v daaaljni bodočnosti, kajti spomin je ena taka čudna stvar, (rečeš saj ne bom pozabil, a glej ga zlomka prah EMŠA včasih posuje dogodke , da so kakor v megli, a slika in zapis jo takoj spet osveži)
Okrepčilo je nama dalo novih moči z hitrimi koraki sva nadaljevala pot in po slabi pol urici sva prispela do čudovitega umetnega jezerca, kjer imajo za pozimi vodo, za izdelavo snega za smučišče. Še nekaj minut in nama se je odprl pogled na prekrasno Dravsko dolino v ozadju Koralpe v Avstriji in v ospredju Ribniško kočo.
Bila je zaprta .
Ponedeljek
pa kaj. imela sva na razpolago vse mize in prostor pred kočo. Ker se večini prehranjujeva iz svojega nahrbtnika nam to prav nič ne de. Sva svobodna odvisna samo od vsebine in količine s hrano napolnjenega nahrbtnika.…
Odpočila sva tu, uživala v pogledu na Jezerski vrh , ki se je bočil nad nama, potem sva se še slikala občudovala veliko jerebiko, ki je stala ob koči z velikimi rdečimi sadeži, ki so se bleščali, kot rubini v opoldanskem soncu…
Kar težko sva odšla naprej, Po makadamski cesti sva prišla na preval , sedlo


Jezerski vrh kjer sva presenečena videla sedem avtomobilov. Ljudje so nabirali borovnice in brusnice. No videla nisva nobenega vsaj na poti naprej ne…Krepko sva zagrizla v kolena po lepi poti, ki je vodila na vrh mimo neštetih novih klopc, ki pa jih nisva preizkusila, kajti toliko pestrosti, kot je nudil Jezerski vrh, da skoraj nisem utegnila vse pregledati. Aparat v roki je delal sto na uro. Tekala sem, sem in tja, kot mali otrok in vriskala , kajti toliko barvitosti toliko modrine neba , ja človeka prevzame, včasih skoraj ne moreš vsega naenkrat zajeti…
Na Jezerskem vrhu, kjer je bilo obeležje v spomin na tiste črne dni med vojno, ko je morija divjala po teh prečudovitih krajih. Sva se samo za trenutek ustavila njim v spomin … se razgledala na vzhod, kjer se je v daljavi pokazal obris stolpa Rogle in na Šaleško dolino,
ter na Dravsko dolino.
Nato sva stekla po položnem hribčku navzdol in kmalu prišla na urejeno pot z deskami, ki se je vila do Ribniškega jezera. Ko sem pred petintridesetimi leti hodila tu . Je bilo tu močvirje in neurejeno. Vsa pohvala vsem ki so tako lepo uredili okolico jezera. Uživala sva in se predala soncu, modrini jezera in modrini neba. Še par lokvanjev je krasilo jezerce… Še naša psička Mery je uživala. Spravila se je na jeziček kopnega in uživala v pogledu na ta raj

Opajal naju je vonj borovcev tako močno je dišalo.. Mir vse povsod, zapreš oči in slišiš, kako tišina šepeta svojo pesem spokojnosti, čutiš da je to, to, kar človeka bogati mu da neki nov pomen zavedanja. Kajti malo je še takih krajev, kjer samo oddaljeni ptičji napev, zvok kril kačjega pastirja ,šelestenje listov moti popolno tišino…
Tu se lahko povsem sprostiš…Dobro uro sva uživala v tej lepoti. Polnila sva si baterije, kot radi rečemo, Potem so prišli pohodniki, z Gorenjske ki so prečkali celo Pohorje, od Maribora do Slovenj Gradca. Veselili so se počitka in kosila na Ribniški, ko sem jim povedala, da je koča zaprta so bili zelo razočarani. Kajti Oni so bili že drugi dan na poti in takrat pač moraš nekje pojesti kaj toplega. Včasih so bile koče odprte petek in svetek. Sedaj pa imajo svoj prosti dan…. Ja poleti bi moralo biti odprto vse dni….
Kar hitro so šli naprej. Upam ,v njihovo dobro, da je bilo vsaj na Grmovškovem domu ali Partizanki odprto. ..Midva sva pa tudi počasi krenila za njimi. Nazaj grede sva se izognila Ribniški koči in makadamu ter po mehki cesti in čudoviti barviti krajini krenila na levo proti Črnemu vrhu….
Toliko lepot, toliko barv, toliko kontrastov, da je duša prekipevala od vsega tega. Ker se nama zadnje čase nikamor ne mudi si vzameva čas , tako najine poti postajajo cilj… Uživava ob vseh lepotah, razveseliva se vsakega sončnega žarka, ki naredi gozd pravljično lep. Opaziva vse kar naju obdaja potepanje po Pohorju bo ostalo vsekakor v spominu, kot eno najbolj barvitih in prijetnih potepanj..
A spet je tako, vsaka pot je lepa le gledati in videti je treba…

Spomin na jesenska potepanja-- KONJIŠKA GORA STARI GRAD, SKALA, GRAD LINDEK


KONJIŠKA GORA
STARI GRAD, SKALA, GRAD LINDEK
Velikokrat se peljem ,skozi Stranice in Slovenske Konjice in vedno potujem z očmi po obronkih gora in vrhov. Spomladi sva bila na Konjiški gori na Stolpniku in takrat sva izvedela da je na drugi strani gore še en vrh, kjer so trije križi, ali tako nekako nama je povedal en gospod, Pa da se da priti iz Slovenskih Konjic pa, da je tam čudovit razgled.
Sredi septembra sva se odločila, da greva preveriti ali to drži. Še pred sončnim vzhodom sva se peljala skozi Vinsko goro, ki je bila ovita v pajčevinasto meglo, mimo Frankolovega, kjer mi je spet pogled, kot že velikokrat doslej poromal po gori nad mestom in na grad prav za prav ruševino gradu, ki se je svetlikala v nastajajočem dnevu.
Kakor že neštetokrat sem tudi tokrat rekla:
Tu gor bova še tudi šla enkrat .
Ja, je dejal mož saj se že res dolgo odpravljava tja gor…
Potem sva prišla do krožišča na Stranicah se je nama nasproti zasmejalo nebo v čudovitem oranžnem odtenku na modrem nebu.


Dejala sem : Pozna sva.
No nič ne de saj je bolje tako; je dejal mož saj ne poznava poti in bolje je da vidiva, kje hodiva…
Potem sva kmalu prispela do odcepa za Stari grad nad Slovenskimi Konjicami in nato naprej po cesti do parkirišča pod gradom. Tu je še bila senca, le izza gozda je potem kar naenkrat zažarelo in pozlatilo travnik pod gradom. Ja pogled je bil veličasten.


Kot razglednica
Toda , kmalu sva odšla po zelo dobro označeni poti proti najinemu cilju.
Pot se je vila v gozdu, ki ga je jutranje sonce polepšalo prevladoval je listnat gozd. Rada hodim po nepoznanih poteh in letos sva res veliko teh poti na novo odkrila. Lepa mehka in rahlo položna pot je kmalu zavila na levo in takrat je mož dejal. Tu bi pa lahko rasli jurčki in ne dolgo zatem je že vzkliknil: Vidiš, da sem imel prav.


Našel je dva in potem še kar nekaj. Jaz sem bolj antigobar sem jih pa zato slikala





ha ha... vsak ima svoje veselje.
No, po slabi uri sva prispela do napisa Skala. Niti nisva vedela, da bova sem prišla tako hitro, pa da je ta na vrhu sva mislila, a je bilo to sredi hriba, kot gnezdo 


No potem sva pa mislila bova tu počivala malo nato pa greva naprej. Pa je kmalu prispel še en mladenič in nama razložil da sva že prav , da se gre na Tri Križe iz Črešnjic preko Kartuzije, da tu gor hodijo za kondicijo, tako kot pač mi na Uršljo goro.


Potem je nama razložil, kje je kaj videlo se je do Oplotnice potem na vzhodu do Slov. Bistrice in celo do Ptuja Na skrajnem robu je bil Boč in Donačka gora, katera naju še pričakuje…Takrat se je pooblačilo in skozi raztrgane oblake se je pokazala prelepa dolina

pod nami z mestom in okolico. Ja prav uživala sva. Nato sva se zajtrkovala ob krasni mizi in uživala v prelepi kulisi, ki jo je nama mati Narava postavila pred oči.
Še veliko obiskovalcev se je zvrstilo med najinim obiskom, kajti midva sva ostala gor dobro uro , šalili smo se in se smejali , ja prijetno je bilo..A so kar hitro odšli prišli so zaradi kondicije midva pa zaradi užitka…


Uživala sva v razgledu in zdelo se nama je, kot da sva v gnezdu in gledava čez rob v dolino, kot ptičja mladiča, Iz Skale je strmo navzdol bila speljana plezalna pot no midva sva si samo ogledala kline in lepo krenila nazaj po poti od koder sva prišla.Mož je še vedno upal, da bo našel , kakega jurčka..…
Sva se odpravila nazaj in kar hitro sva prispela do Starega gradu
nad Slovenskimi Konjicami .
Ogledala sva si ruševine stolp in seveda uživala ob čudovitem razgledu…



Tu je bilo sončno in dan je bil popoln. KO sva prispela k avtu sva si skuhala kavico čas je že bil za dopoldansko dvigovanje nizkega pritiska …
Nato sva se odpeljala nazaj. Jaz sem mislila, da bova obiskala še grad Lemberg,
a mož je dejal, da ga še popravljajo in da bi bilo bolje, da se odpraviva na Frankolovski grad.. Seveda nisva vedela kje naj greva gor. Sva pa vprašala za pot tu sta nama dve gospe povedali naj se peljeva nazaj in potem na levo do postaje…. In tam nama bo vse jasno
Pa še res nama je bilo. Zavila sva levo in po kakem km sva prispela mimo naselja , kjer sva vprašala za pot:
Ja prav gresta je dobro označeno… je bil odgovor . In sva prispela do »postaje« midva sva mislila na vse sorte postaje je bila pa »samo« avtobusna postaja. IN simpatičen kozolec s cvetjem in z napisom Lindek.
Potem sva na smerokazu videla da se grad imenuje Grad Lindek in ne Frankolovski grad, kakor sva mislila midva… NO ja. če ne veš pač zveš
Po zelo dobro označeni poti sva zavila na levo in po dobrih desetih minutah prijetne poti po listju, kjer nama je pot prekrižal gož, ki se je sončil na toplem listju. Krasna pot, tako je dišalo po borovi smoli, in borovcih, kot da si nekje na morju. Ne pa sredi gozda..Deset minut je pisalo na začetku poti midva sva potrebovala veliko več počasi sva vsrkavala vase vonjave in vtise tega prekrasnega kraja dokler se ni prikazal izza drevja visok stolp,
pa kaj stolp , ne zasluži tega imena , ampak ruševina ki pa je bila kljub temu veličastna .Domišljija mi je pričarala pred oči graščake in spletične, sluge in hlapce ja kar zaslišala sem žvenket kozarcev ob gostijah... No človek lahko malo posanja z odprtimi očmi...

Z možem sva potem ugibala kje so imeli kaj  –Tu je bila klet,, ko sva opazila tik nad zemljo line. Ali pa so bile ječe je bil bolj stvaren mož—
Povzpela sva se na ravnino in tudi tu naju je presenetila miza z dvema klopcama.


Najbolj pa sem bila vesela gospodične, ki je fotografirala pokrajino pod nami. Kakor sem radovedna ,( no če vprašaš ti povedo he he) sem jo vprašala, kaj je tista koničasta gora, ki smo jo gledali skozi okno. Je dejala to je Špičasti vrh na desno je pa Stenica in naglasila na prvi zlog…. Vesela sem bila , da sem zvedela kje je kaj. IN seveda sva se odločila da greva tudi tja gor,a drugič- Poslikala sva vse in sebe in ko je prijazna mladenka odšla sva še nekaj časa uživala v popoldanskem soncu. Ter ogledovala dolino pod seboj…
Lepi kraji, vesela sem , da spoznavam še širšo, nižjo  okolico Šaleške doline. . Lepa je naša dežela … Polna svetlobe in prijaznih ljudi … Proti večeru sva se vračala pod Gradom Lemberg in res ga renovirajo na desno se nama je nasproti škrbasto smejal Kačji grad , a to bo za drugič, saj je blizu in če ne bo ravno kam pa jo mahneva tu gor….
Spet je minil, en res lep septembrski dan-
p.p.

sobota, 27. junij 2015

Kremžarca--- 25.6. 2015 -


Slovenjgraško Pohorje.....

Praznični dan je bil , kot se za praznike spodobi, jasen z nebom globoke modrine   ki je vabila. Prav za prav je bil namen da gremo danes na URšljo goro, a ker  sem bila obveščena da bo danes gor srečanje teh in onih in ker ne marava gneče vpitja, ki motijo gorsko idilo  sva jo mahnila na nasprotno stran na Kremžarjev vrh nad Slovenj gradcem.


Ker so moje korenine iz teh krajev sem se veselila  da bom lahko obiskala tudi rojstno hišo... Lepo se vidiss te planjave pod Kremžarjevim vrhom---

Okoli osme ure sva se odpeljal od doma in proti desetih sva že zakorakala v hrib... Rada hodim po Pohorju ni važno, ali je to Slovenjgraško , Ribniško, ali Zreško Pohorje, ali Mariborsko važno je da je Pohorje....
Obožujem te planje in jase med smrekami, ki posebno zjutraj postanejo mistične posebej še, če vmes se od nikoder pokaže malo megle. Ali če srečaš kje ruševca, srno ali te tik nad glavo preseneti sova, ki si jo morda prebudil...
Prekrasen razgled je s Pohorja.Vidiš Kamniške , Uršljo oro Peco, Olševo in tako dalje .. Skratka gledaš in uživaš...


Vidi se daleč v Avstrijo, potem Dravsko dolino, Savinjsko dolino, Mislinjsko dolino celo Šaleška dolina se skriva med zelenimi griči a ne moreš je zgrešiti, kot visok kažipot kaže dim iz TEŠ


Ker sva letos že obhodila Zreško in Ribniško Pohorje sva sklenila da greva še na njegov  skrajni konec...

 Vreme je bilo sončno uživala sva ob petju ptic ob preletavanju pikapolonic preletavanju metuljev ki so se greli na tleh,ob  petdeset odtenkih zelene skratka bilo je zelo prijetno in za nameček so se nama ob poti prikazale  debele borovnice,slastne, ki so se kar same ponujale...Zamudila sva sončni vzhod, a nič ne de, kajti ob vsakem času dneva je lepo.......Med senco in soncem skozi gozd, skratka  narava vedno ponuja, le vzeti in videti je treba  Med ogledovanjem vseh teh lepot in panorame sva prišla do celega pobočja praproti... Slikala sem se za spomin in he he, tako za hec, kaj pa če mi pade kakšno praprotno seme za čevlje... Ja vedno moraš imeti malo otroka v sebi... Pot naju je vodila navkreber , a kar hitro sva prišla do travnikov  in nato gozda, kjer je nama prečkala pot
srna. Vsi smo bili presenečeni ona , ali on in midva.Hotela sem jo hitro slikati, a uspel mi je samo ta posnetek za spomin kako  lahko sredi dneva srečaš avtohtonega prebivalca te pokrajine.


 Vsa vesela sva prišla do kapelice, kjer sem pozvonila za srečo in eno lepo željo...




 in po položni poti kmalu prispela na kočo pod Kremžarjevim vrhom. Kjer sva bila prav presenečena, kajti tu sta sedaj oskrbnika , ki sta bila prej na Uršlji gori.... Kako smo bili vsi veseli snidenja. Videla pa sva veliko planincev iz Mežiške doline, ki so bili tukaj. Ja prijazen in dober oskrbnik posvede za sebo v druge kraje tudi planince. Prijaznost je v teh časih res vrlina. Veselila sem se kavice, ki je bila odlična, kot vedno pretekla leta na URšlji gori... Malo smo pokramljali in obljubila sva da se še vrneva..Oskrbnik naju je slikal.. Okrepčala sva se si napasla oči nad razgledom Pred nama je ležal kot na dlani Slovenj gradec z Uršljo in Peco ..Selami nad Slovenj gradcem

 

se še midva slikala

in nato po dobrem odmoru počasi odšla nazaj Tokrat po drugi strani, kjer sva naletela na ta prečudoviti travnik poln cvetoče arnike...Ki jo je za zdravilo nabirala neka gospa...Midva sva šla malo niže, kjer je bil še lepši še bolj cvetoči travnik.. Potem se nama ni mudilo nikamor več-- Bilo je kot, da se je ustavil čas--- Vsa vesela sva sedela sredi te cvetoče grede matere narave in vdihavala svežino in nedotaknjenost prvobitnosti.


 Rada imam take kotičke takrat si predstavljam, da je morda za nas še upanje, da so še tu in tam taki kotički kjer človek še ni razpredel svoje mreže uničevanja in onesnaževanja...Opazovala sva metulje, ki se jim je mudilo z parjenjem in srkanjem nektarja iz zlatih cvetov arnike...



Kar dolgo sva ostala na tem travniku in obujala spomine na razgledovanju panorame pred nama .Videl se je Košenjak nad Dravogradom, kjer sva že bila in malo zadaj Golica oz Koral alpen v Avstriji, kjer sva nedavno tudi bila.... Razgled na to sran ni bil preveč jasen , a vsaj vedel si kje je kaj...

In kaj kmalu nama je bilo jasno da se sem še vrneva... Nadaljevala sva pot in kmalu prišla na vrh

 
 


 ter se nato po slikanju odpravila navzdol, kjer sva se kmalu priključila poti, ki vodi na kočo...






 Med potjo sva opazovala cvetoče trave ki so delovale prav skrivnostno v sončnosenčnem prostoru..

 Nato je gozd postal sveleši in kmalu sva spet prispela na travnik.. Kjer sva nabrala v steklenice od soka borovnice... Kako so prijale doma sveže--- mnmmm


Ko sva šla gor sem tekla ta klanec ha ha, vedno tečem ta klanec navzgor, a vedno se mi zdi da je bolj dolg in bolj strm
 tik pred odhodom v gozd sva še nekaj časa sedela med cvetočimi valujočimi travami in uživala v cvetovih šentjanževk in poletnega dneva





Nato pa stekla navzdol po prekrasno osvetljenem gozdu

 kjer je ob poti zorela poletna trava, obeležje ob poti je  dalo nekakšen poeben čar , nek spomin na minula leta...
 V zraku je dišalo po poletju po smrekovi smoli po svežem zraku po ljubezni in zadovoljstvu, da nam je dano vse to videti in občutiti. Ja nekaterim je to samoumevno, a vemo da ni nič samo umevnega tudi čist zrak in neokrnjena narava ne...Za vse se je treba truditi da jo ohranimo še tako tudi našim zanamcem----




SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...