Poletje je razprostrlo svoje naročje, vremenarji so napovedali sončen dan... Vsa vesela sva se podala vanj. In to kar zgodaj. Hotela sva ujeti tudi sončen vzhod, ki je na Rogli prav dramatičen... Iz izkušenj veva kje je treba počakati da bo najbolj viden. A ko sva prispela na Roglo naju je razočarala megla. Še cerkev se je komaj videla .
Tudi jezero je prekrila megla
Krave so na pašniku še spale in začudeno gledale, ko sva se prebijala med njimi in kravjaki proti Lovrenškim jezerom. Kajti sklenila sva , da nima smisla čakati če ne bo vzhoda.In ura je že lezla proti peti...
Na to pa pohitela proti sedlu Komisija...Nikamor se nama ni mudilo, dokler nisva zagledala oranžnega sija skozi gozd
.Ko sva se premikala po poti so se spreminjale tudi slike oz oblike pramenov.
Enkrat, kot sončni žarek drugič, kot žareča zavesa. Tretjič, kot bi gorel gozd tam zadaj insprva sem tekla a potem sem našla mesto da sem slikala prizore, ki so se menjavali...
A z oblikami se je spreminjala tudi barva, kajti dan je zakorakal z veliko hitrostjo preko mogočnih smrek
Midva sva pa hitela naprej, v megli na levi strani sva uzrla srno, ki pa se je naglo odaljevala, ko je naju zagledala. Prišla sva Žuboreča vodo v leseno korito ki jo je spremljalo glasno ptičje petje in potoček skozi sveže zeleno rosno travo je vabil da se napijem vode
videla sva divjega zajca
ki je stekel preko rosne trave, a nikoli nimam sreče da bi ga slikala tako hitro pride in še hitreje oddide
Kmalu sva zavila navzdol in ob osončeni klopci prišla na pot, ki vodi do jezer.Kljub slikanju in postanku sva prišla z Rogle v slabi uri in pol. Po lesenih tramih, ki so dvignjeni nad močvirnatimi tlemi sva kmalu v megli uzrla stolpna Lovrenških jezerih.
ki se je p
rikazal na desni Šla sva gor si ogledala okolico, kolikor se je pač videla, a vedno bolj se je jasnilo. Ko sva se napotila skozi cvetoče
dišeče ruševje do jezerc
Na enem sva odkrila lokvanje a je cvetel samo eden in še ta je bil le na pol odprt
Kmalu sva zavila navzdol in ob osončeni klopci prišla na pot, ki vodi do jezer.Kljub slikanju in postanku sva prišla z Rogle v slabi uri in pol. Po lesenih tramih, ki so dvignjeni nad močvirnatimi tlemi sva kmalu v megli uzrla stolpna Lovrenških jezerih.
ki je stražil sočno travo ,kmalu sva prispela do malega jezerca v obliki srca
kjer so klopce na kateri sta počivala dva pohodnika
Šla sva še k jezeru ter si ogledala zanimivo cerkev je bilo všeč vesela se je hladila v vodi...
ter se potem odpravila počasi domov. Kajti modrina neba se je spemenila v svinčeno sivino
in tudi utrujena sva bila ... Nekaj hoja nekaj pa sveži gorski zrak so naredili svoje
. Za sedaj je nama ostal lep spomin na današnji potep na Zreško Pohorje. Prejšnji teden sva bila na Ribniškem Pohorju , Čaka naju še Slovenjgraško Pohorje. Naslednjič pa naju še čaka Črno jezero Osankarica Trije kralji .. A to bo najbrž šele jeseni...
Lep je bil pogled na Mislinjo s Tolstega vrha-- In lep zadovoljen občutek da sva spet obiskala ta čudoviti predel naše prekrasne Slovenije.....
Ni komentarjev:
Objavite komentar