Kremžarca--- 25.6. 2015 -

Slovenjgraško Pohorje.....

Praznični dan je bil , kot se za praznike spodobi, jasen z nebom globoke modrine   ki je vabila. Prav za prav je bil namen da gremo danes na URšljo goro, a ker  sem bila obveščena da bo danes gor srečanje teh in onih in ker ne marava gneče vpitja, ki motijo gorsko idilo  sva jo mahnila na nasprotno stran na Kremžarjev vrh nad Slovenj gradcem.

Ker so moje korenine iz teh krajev sem se veselila  da bom lahko obiskala tudi rojstno hišo... Lepo se vidiss te planjave pod Kremžarjevim vrhom---

Okoli osme ure sva se odpeljal od doma in proti desetih sva že zakorakala v hrib... Rada hodim po Pohorju ni važno, ali je to Slovenjgraško , Ribniško, ali Zreško Pohorje, ali Mariborsko važno je da je Pohorje....

Obožujem te planje in jase med smrekami, ki posebno zjutraj postanejo mistične posebej še, če vmes se od nikoder pokaže malo megle. Ali če srečaš kje ruševca, srno ali te tik nad glavo preseneti sova, ki si jo morda prebudil...
Prekrasen razgled je s Pohorja.Vidiš Kamniške , Uršljo oro Peco, Olševo in tako dalje .. Skratka gledaš in uživaš...

Vidi se daleč v Avstrijo, potem Dravsko dolino, Savinjsko dolino, Mislinjsko dolino celo Šaleška dolina se skriva med zelenimi griči a ne moreš je zgrešiti, kot visok kažipot kaže dim iz TEŠ

Ker sva letos že obhodila Zreško in Ribniško Pohorje sva sklenila da greva še na njegov  skrajni konec...

 Vreme je bilo sončno uživala sva ob petju ptic ob preletavanju pikapolonic preletavanju metuljev ki so se greli na tleh,ob  petdeset odtenkih zelene skratka bilo je zelo prijetno in za nameček so se nama ob poti prikazale  debele borovnice,slastne, ki so se kar same ponujale...Zamudila sva sončni vzhod, a nič ne de, kajti ob vsakem času dneva je lepo.......Med senco in soncem skozi gozd, skratka  narava vedno ponuja, le vzeti in videti je treba  Med ogledovanjem vseh teh lepot in panorame sva prišla do celega pobočja praproti... Slikala sem se za spomin in he he, tako za hec, kaj pa če mi pade kakšno praprotno seme za čevlje... Ja vedno moraš imeti malo otroka v sebi... Pot naju je vodila navkreber , a kar hitro sva prišla do travnikov  in nato gozda, kjer je nama prečkala pot

srna. Vsi smo bili presenečeni ona , ali on in midva.Hotela sem jo hitro slikati, a uspel mi je samo ta posnetek za spomin kako  lahko sredi dneva srečaš avtohtonega prebivalca te pokrajine.

 Vsa vesela sva prišla do kapelice, kjer sem pozvonila za srečo in eno lepo željo...

 in po položni poti kmalu prispela na kočo pod Kremžarjevim vrhom. Kjer sva bila prav presenečena, kajti tu sta sedaj oskrbnika , ki sta bila prej na Uršlji gori.... Kako smo bili vsi veseli snidenja. Videla pa sva veliko planincev iz Mežiške doline, ki so bili tukaj. Ja prijazen in dober oskrbnik posvede za sebo v druge kraje tudi planince. Prijaznost je v teh časih res vrlina. Veselila sem se kavice, ki je bila odlična, kot vedno pretekla leta na URšlji gori... Malo smo pokramljali in obljubila sva da se še vrneva..Oskrbnik naju je slikal.. Okrepčala sva se si napasla oči nad razgledom Pred nama je ležal kot na dlani Slovenj gradec z Uršljo in Peco ..Selami nad Slovenj gradcem

 

se še midva slikala

in nato po dobrem odmoru počasi odšla nazaj Tokrat po drugi strani, kjer sva naletela na ta prečudoviti travnik poln cvetoče arnike...Ki jo je za zdravilo nabirala neka gospa...Midva sva šla malo niže, kjer je bil še lepši še bolj cvetoči travnik.. Potem se nama ni mudilo nikamor več-- Bilo je kot, da se je ustavil čas--- Vsa vesela sva sedela sredi te cvetoče grede matere narave in vdihavala svežino in nedotaknjenost prvobitnosti.

 Rada imam take kotičke takrat si predstavljam, da je morda za nas še upanje, da so še tu in tam taki kotički kjer človek še ni razpredel svoje mreže uničevanja in onesnaževanja...Opazovala sva metulje, ki se jim je mudilo z parjenjem in srkanjem nektarja iz zlatih cvetov arnike...

Kar dolgo sva ostala na tem travniku in obujala spomine na razgledovanju panorame pred nama .Videl se je Košenjak nad Dravogradom, kjer sva že bila in malo zadaj Golica oz Koral alpen v Avstriji, kjer sva nedavno tudi bila.... Razgled na to sran ni bil preveč jasen , a vsaj vedel si kje je kaj...

In kaj kmalu nama je bilo jasno da se sem še vrneva... Nadaljevala sva pot in kmalu prišla na vrh

 
 


 ter se nato po slikanju odpravila navzdol, kjer sva se kmalu priključila poti, ki vodi na kočo...






 Med potjo sva opazovala cvetoče trave ki so delovale prav skrivnostno v sončnosenčnem prostoru..

 Nato je gozd postal sveleši in kmalu sva spet prispela na travnik.. Kjer sva nabrala v steklenice od soka borovnice... Kako so prijale doma sveže--- mnmmm

Ko sva šla gor sem tekla ta klanec ha ha, vedno tečem ta klanec navzgor, a vedno se mi zdi da je bolj dolg in bolj strm

 tik pred odhodom v gozd sva še nekaj časa sedela med cvetočimi valujočimi travami in uživala v cvetovih šentjanževk in poletnega dneva

Nato pa stekla navzdol po prekrasno osvetljenem gozdu

 kjer je ob poti zorela poletna trava, obeležje ob poti je  dalo nekakšen poeben čar , nek spomin na minula leta...

 V zraku je dišalo po poletju po smrekovi smoli po svežem zraku po ljubezni in zadovoljstvu, da nam je dano vse to videti in občutiti. Ja nekaterim je to samoumevno, a vemo da ni nič samo umevnega tudi čist zrak in neokrnjena narava ne...Za vse se je treba truditi da jo ohranimo še tako tudi našim zanamcem----