3.6.2015-Peca-

Peca  v razkošju cvetov

Že iz naše doline se lepo vidi vrh Pece no del severnega ostenja... Ki vabi vabi-- Odločila sva se od greva zelo zgodaj, kajti vremenarji so napovedovali vroče sončno vreme. Lani sva bila na vrhu 17 julija letos sva se namenila da greva mesec prej .Prav za prav greva enkrat junija in enkrat julija gor. Tako lahko enkrat uživava v beli 

 in drugič v modrih encijanih in svišču, hribji resi ter še v pogačicah avriklju in veliko drugih barv cvetja, ki jim ne vem imena

Iz Velenja sva odšla okoli pol ene ponoči.Mesec je svetil bila je čudovita noč Mimo Slemena in Črne , in mimo medveda v skali,

ki je bil tokrat v temi, a lani je bil lepo razsvetljen. Naprej proti

Pikovemu in nato sva sledila  smerokazom. Po uri in pol vožnje po ovinkih in strmini sva se pripeljala na parkirišče na Pobočju pece. Napis na tabli je izdal da je do koče še tričetrt ure. Midva sva vsekakor rabila uro hoda, da se je pred nama prikazala koča v   tišini in temi.

 Malo sva se odpočila pred njo pri mizah in nato  spočita nadaljevala pot proti sedlu po ozki poti

in naprej proti vrhu..: Hotela sva prehiteti jutro in čim više dočakati sončni vzhod. Bilo je zelo temno, kljub temu da je svetil mesec, a med drevjem ni veliko koristil a ker sva imela naglavne svetilke ni bilo problema z vidlivostjo.Na prvi lepi  dvodelni klopi sva se odpočila, kajti za seboj sva pustila nekaj strmine... ob razpotju za plezalno in peš pot  po kateri sva letos šla midva. Lani sva šla po plezalni. A tam težko vidiš vzhod, kajti stene so na severni strani.. Ko sva se odpočila sva nadaljevala pot skozi poraščeno pobočje... V želji, da prideva čim višje. ... Bila je zanimiva pot. Bilo je vse tiho še ptice niso pele te se prebude čele ko se prične svitati. Ob svetlobi svetilk so se v travi bleščali biseri rose, ki je zelo intenzivna tu gor... Čez nekaj časa sva opazila na obzorju prve oddtenke rožnate barve

 ki se je spreminjalo iz minute v minuto. In nato sva zaslišala petje ptičev ki so se pridružili prebujenju jutra

 Hitro sva nadaljevala navzgor vedno više sva bila vedno več neba sva imela na razpolago na desni sem opazila silhuete moje Gore Uršlje ..Opazovala sem kako se rdeča barva vedno bolj stopnjuje

 Tu na tej strani je bilo še mračno a svetloba je vedno bolj postajala intenzivna. Ob poti sem med kamenjem videla prekrasen šopek velese slikala sem jo in skoraj zamudila sončni vzhod

 iz temne sive gmote se je izmotala bela nežna krogla, ki je postajala iz minute v minuto večja

 in svetlejša, obarvala je pobočje v skoraj neresnično  barvo in Savinjsko Kamniške alpe so zažarele, kot bi  zagorele..

 Raduha se je osvetljevala postopoma in pobočje pod nama je postalo mistično. Tam na drugi strani sva videla oboževalca jutranjih vzhodom, ki je slikal gore in okolico.  Hitro se je vse spreminjalo in kmalu je bil  čisto navaden dan... gore so bile bleščeče kot so pač gore, čudovite, a brez tistega magičnega dotika jutra 
Senca je sicer , prijetna za hojo, a tisto nekaj več nam da le sonce.
 

Ob poti sem zagledala prve encijane..

 Seveda so se še sramežljivo stiskali in zakrivali čaše pred jutranjo roso a taisti so se ob odhodu nastavljali sončnim žarkom in soncu ki je spet posijalo odprli so se v pravo pašo za oči...-- Gore so se bleščale
Midva sva uživala v cvetju  in razgledu na gore po Peci na druge vrhove. Na avstrijsko stran h koči  v Podjuno , ja in potem sva se še slikala za spomin,

 kajti je za naju bil kar zalogaj prehoditi to pot in še večji dl ponoči.Je razlika ali  imaš eden dva ali skoraj sedem križev no eden še malo čez . A se je splačalo vsaka kaplja z noja je bila vredna tega- Toliko Clusijevega svišča oz. encijana po domače--- še nikoli v življenju nisem videla na kupu tpliko modrine...---Pa ostalo cvetje..

  Prelepo je bilo

 Vzela sva si čas in  pregledala našo stran Pece in opazovala sosednjo stranposlikala 

Pogled na avstrijsko kočo na njihovi strani Pece

pa še kepala sem se hi hi... No junija je kar zanimivo občutiti sneg v rokah

 Na robu sva opazovala v steni avrikje, ki so tu gor še v polnem razvcvetu,ter zamrznila podobe nekega raja v času za tiste dni, ko  nam ne bo več mogoče pohodov tako visoko  in za tiste sive dni, ki se včasih priplazijo v naše življenje... In takrat človek spozna da narava krepi razveseljuje in nam da upanje na boljši danes, jutri

Sonce je bilo še vedno v prebijanju temnih oblakov in je končno izgubilo bitko na tej strani. Kajti samo Peca je ostala v senci vse okoli njej j se je kopalo v soncu..: no vseeno sva eno uro uživala v sončni svetlobi nato so dramatično razporejeni oblaki prekrili nebo

Midva sva uživala v prelepem razgledu ter se čez dobre tri ure in pol počasi po ovinkih vračala nazaj

Po mehki travi in med borovim dišečim ruševjem

 Pot vodi ob dišečem ruševju, tako je dišalo, taka aroma, da je ne pozabiš zlepa

 na avstrijsko stran pogled v globel

 Pogled na Savinjske

 Navadni svišč z belimi očesci

skupina encijana

 Ko sva se vrnila sva se okrepčala v planinski koči na Peci , kjer je nama postregla zelo prijazna oskrbnica. Nato sva se še slikala  pred cvetočimi pogačicami, ki so  cvetele, kot na gredi Matere Narave..