Contributors

sreda, 24. junij 2015


 SPOMINI STAREGA GOJZERJA-JULIJCI-2.DEL

RJAVINA.
Že lepo jasno jutro je dalo slutiti,da bo tudi lep krasen dan, kakršnega si planinci, kateri se podajo v gore vedno žele.Vstali smo razmeroma hitro.čeprav smo prejšnji dan prehodili res veliko, pa otroka sta bila za svoja leta res kondicijsko dobro pripravljena in navdušena za hojo.Malo pred šesto uro zjutraj smo se odpravili iz Staničeve koče proti Rjavini (2532m). Na naš do sedaj najvišji vrh med dolinama Kotom in Krmo.
Rjavina je gora z dvema izrazitima vrhovoma.Z veseljem smo krenili v jasno jutro.
Pot je speljana mimo Dovških vratc in potem v strmih zavojih na greben Rjavine. Bilo je lepo a tako hladno jutro, nekakšen hladen veter je pihal kot bi vlekel kak gorski velikan sapo skozi zobe. Skoraj nismo mogli verjeti, da je bilo konec julija mrzlo pa tako, da, ko smo prišli do klinov smo nekako z odporom prijeli za jeklene vrvi.Pa še otrokoma je bilo težko dopovedati, da bo bolje samo ven iz te sence moramo priti.( rokavic seveda nismo imeli).No nekaj časa sta še godrnjala a potem sta pozornost usmerila na kline in vrvi, korak za korakom smo se dvigali, .Ker smo bili prvič tu smo seveda mislili, da je vrh, ki je bil pred nam najvišji . Saj tudi je visok 2475 m. Otroka sta se spet veselila, kako bosta krstila naju z možem. Ko pa smo prispeli na prvi vrh so nas ob robu razveselile prve planike, katere smo mi trije videli prvič v življenju. Ko smo ugotovili, da je pred nami še en vrh..Prvi hip je razočaranje se pokazalo na vseh obrazih. Takrat smo na robu drugega vrha zagledali gamse. Bil je čudovit pogled. Vsi smo pozabili napor, slabo voljo in razočaranje, da še nismo na vrhu. Te živali so nam dale tak elan, da smo z veseljem nadaljevali pot.Tudi topleje je postajalo, sonce je počasi pridobivalo na moči, Prvo se je bilo treba spustiti pa spet dvigniti ter spustiti navpično po klinih, kar je bilo meni osebno zelo všeč. Tudi otroka sta bila navdušena nad klini. Res sva morala zelo paziti vsak na svojega a, ker sta sledila navodilom sploh ni bilo težko . Ko smo se spet pričeli dvigovati in smo končno prišli na vrh smo bili vsi tako veseli. Da smo pričeli vriskati od veselja.Nato smo "štempljali "naše knjižice ter seveda obvezen planinski krst. Po kratkem počitku usmerili korake nazaj.in si na povratku utrgali samo eno očnico, katero mimogrede še sedaj imam pod steklom..
Ko smo se vračali smo srečali samo enega osamelega pohodnika. No Rjavina takrat ni bila tako obiskana kot Triglav čeprav se tudi Triglav proti sedanjem navalu turistov ne da primerjati.Ob povratku smo na Staničevi koči sedli za mizo in zajeli iz velike sklede polno koruznih žgancev in kave.
Potem smo se poslovili od oskrbnika našega starega znanca, ki smo ga spoznali na Valvazorjevem domu pod Stolom in njegovo ženo. Ja bila sta oskrbnika z veliko začetnico. Znala sta postreči in prisluhniti željam obiskovalcem.
Pot od Staničeve koče proti Kredarici ni bila naporna ... počasi smo se vzpenjali malo po snegu malo po melišču. Po poti ki se je imenovala Rež če se prav spominjam.Vseskozi je bil prečudovit pogled na Triglav obsijan s soncem. Kar hitro nam je minila pot in že smo bili pri najvišji koči naše domovine... Kako smo bili ponosni. Kot purana sta se otroka šopirila, da sta heroja, ker sta zmogla tako pot in še sedaj mi ni jasno kako živahna sta bila . Okoli koče ju je bilo povsod polno meni pa se je že poznala utrujenost. Sicer nič kritičnega . A vseeno da bi še tekala? Oroci se pač hitreje regenerirajo.
Prvo smo se odpočili. Obvezen čaj. Nato sva z možem malo pregledala okolico . Malo stran od koče smo si našli prostor za počitek in sončenje. Ja izkoristili smo vsak trenutek, he he sajj takrat je bil moto: Zdravo je rjavo. Ja pa za na morje smo morali dobiti malo podlage.Tisto leto smo bili taki, kot malo preveč pečeni čevapčiči.
Torej smo bili preostali del dneva zunaj tudi malicali smo v naravi. Ker za večerjo ni bilo prostora in niti nismo bili lačni smo se spravili spat, kajti moža se je pričela lotevati angina..Otroka sta takoj zaspala tudi mene je kar kmalu zmanjkalo a sem se zbudila ob obračanju in stokanju moža.
Bila je zelo zanimiva noč, med spanjem , pričakovanjem pohoda na Triglav in strahom, kako se bo angina razvila.
Torej naslednje jutro so nas še skoraj v temi prebudili prvi planinci, ki so zapuščali kočo. Kar hitro za njimi smo se tudi mi odpravili, ter se kmalu spoprijeli z prvimi klini, ter potjo ki pelje na mali Triglav.
Bili smo kot v transu, kajti vedeli smo, da bomo danes, če bo šlo vse posreči na najvišjem vrhu naše domovine. Na malem Triglavu smo se odpočili in malicali, ker pač prazna vreča ne stoji pokonci je treba jesti in si nabrati moči za nadaljnjo pot.S sabo smo imeli tudi domačo slivovko, .Pa kako je bilo dobro, da smo jo imeli.Ker drugače bi se najbrž angina razbohotila že prej..Vedeli smo da bomo na tesnem s časom , a kljub temu smo varno in previdno nadaljevali po robu ob klinih in jekleni vrvi pot.Ob pol deveti uri 29. julija 1975 leta sem stopila prvič na Triglav ( 2863m ) Ja ,še sedaj občutim ta ponos veselje, da je uspelo.Bilo je zelo naporno a v življenju je že tako kar osvojiš teže, se ti dotakne srca in pusti spomin, katerega tudi času ne uspe povsem izbrisati.
 
Dosegli smo svoj cilj, kakor mnogi drugi, ki so že bili tu na vrhu nekateri so se že vračali.Malo smo se razgledali in seveda krst... katerega je spremljala skupina veselih planincev, ki so še podžigali mala dva da morata, močno zamahniti in zategniti. Tega krsta se spominjam kot enega bolj bolečih, ker so vsi trije hoteli prispevati svoj delež. A ker je nas čakala še dolga pot smo počasi krenili nazaj do Malega Triglava, kjer se je pot odcepila na dom Planika, (2408) katera je bila naš naslednji cilj.skoraj celo pot smo jo lahko videli globoko pod sabo.Hodili smo še po snegu, kar se nam je zdelo zelo zanimivo a bilo je tudi nemogoče iti počasi tako smo se bolj peljali, kot stopali proti koči, ki je bila najstarejša triglavska postojanka. Tu smo se pošteno odžejali, dali pečate v knjižico, kupili značko in odrinili naprej, kajti čakala nas je še dolga ,dolga pot proti Tržaški koči in naprej v Vrata.
Od Planike proti Doliču pot speljana v glavnem po ravnem. Vsi smo uživali v poti in seveda ob pogledu na Triglav, katerega smo še vedno spremljali s pogledom.A tudi to je minilo in vedno bolj se nam je oddaljeval.Dvakrat smo se malo odpočili, a dolgo se nismo upali, ker je postalo zelo soparno. Ker smo imeli že slabe izkušnje iz Kamniških Alp smo se raje podvizali h koči. Zelo je nam ugajala od daleč je bila kot pravljična hišica .Na novo je bila urejena. Res lepa je bila. Av tej koči smo bili najkrajši čas. Postrežba je bila nična.. neprijazna oskrbnika. na hitro smo pojedli ričet in krenili naprej. Čeprav smo sprva mislili tu prespati. A ker je angina od moža že presegla prvi stadij, potem pa še neprijaznost skoraj zadirčnost, oskrbnika, smo odšli naprej.Pa si nismo hoteli pokvariti dneva in lepih vtisov in vzdušja ki je vladalo med nami. Krenili smo naprej. Sprva je bilo v načrtu, da gremo še na Kanjavec. A soparno vreme, ki je dalo slutiti, da bo še dež nas je na ciljal proti Aljaževemu domu v Vratih.Spuščali smo se po poti, katero so gradili Italijani za časa vojne.To je pot, ki krene v Trento.
Navzdol je še kar šlo. A mene je vedno bolj skrbelo mož je postajal vedno tišji in nekako je otekel a pred nami je bila še dolga pot. Sonce je žgalo, da bi lahko na skali spekel jajce, kot v peklu je bilo. Otroka sta lepo brez težav hodila. Ko smo se odcepili proti Luknji je mož pričel hropsti in znoj je curkoma lil z njega
Malo smo se odpočili ko smo prišli na to stran Luknje so lepo jasno nebo prekrili oblaki. Res nas je skrbelo, bali smo se da bo nas ujela nevihta, kajti slišalo se je grmenje nekje iznad nas.Malo pred Aljaževim Domom v Vratih so nas ujele deževne kaplje. treskalo je in grmelo tako, da smo do avta prišli mokri kot miši. Nato smo se preoblekli , povečerjali,in zaspali v prijetni atmosferi planinskega doma. Zjutraj pa naravnost v Mojstrano k zdravniku po antibiotike, nato pa čez Vršič na morje, kjer smo potem deset dni uživali še ob morju in obujali prelepe spomine na naš prvi vzpon na naš najvišji vrh Triglav...

p.p.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...