Spomini starega gojzarjev - Ratitovec -Julijska potepanja-

 Po starih sledeh in novih poteh

Še vedno polna prečudovitih,močnih   vtisov pohoda na Ratitovec.Ki je naju presenetil s prekrasnim sončnim vzhodom in šopki pelepih planik..

Stare sledi nove poti..

Tokrat bo to kar držalo, kajti malo sva se še potem razgledala naokoli, a naj pričnem  pri začetku...

Sicer je bil načrt da ta teden  , greva na ta dan na Ratitovec, a zvečer nekako nisem bila prav razpoložena za to, bala sem se, da se mi bo povrnila bolečina v palcu , kjer mi je pred nekaj časa nekaj padlo na njega...A k sreči se ni ponovilo. Kakorkoli potem sva pa se le odločila ,da greva če ne, bova kar odlagala,in nazadnje sploh ne bi šla... Če pa bo hudo se obrneva , pa obiskala kakšen drug kraj, saj Gorenjska je prečudovita povsod... 

in vredno jo je raziskati...

Seveda sva oba šla spat, a nobeden ni mogel zaspati tako sva  se okoli 24..30 ure odpravila iz Velenja, pravzaprav imam zelo rada nočne vožnje, vse deluje tako mirno umirjeno… nikjer ni tiste dnevne ihte hitenja,kajti ni nikjer prometa, le tu in tam srečaš kak avto , seveda voziti ni preveč prijetno , pa  na cesti semaforji z rdečo lučjo , kar upočasnijo vožnjo a  kar gre .. pa tudi precej srn , muc ter ježev je nama steklo čez pot.A ker sva na to že pripravljena so vsi srečno prišli na svoj cilj z nama vred ha ha..

Streljaj naprej od Zalega loga,kjer sva videla dve čudoviti srni , kjer je odcep za Ravne in Torko, sva krenila navzgor, ozka cesta posuta s kamni ki padajo s pobočja, tako da sem morala iti odstraniti večkrat  kak kamen, da sva lahko nadaljevala pot, malo višje pa nama je mlada srna skočila na cesto,ter se pognala v rob nad njo, nad cesto malo je manjkalo, da ni padla nazaj na najin avto, a k sreči se je vse srečno izteklo.Ja treba je voziti previdno .pa se izide vse po sreči..žalmi je da nisem bila pripravljena na to tako so slike bolj , kot ne v obrisih.

Ob pol treh  sva prispela do parkirišča sedaj ne vem točno kako se imenuje ali je Po(v)den, skratka parkirišče ob zelo  slabi  cesti, kjer sva parkirala najinega jeklenega konjička, točno ob smreki

 kjer sem pred kakim letom pozabila gojzarje a sem jih dobila nazaj, ni kaj Gorenjci so pošteni ljudje...

Malo pred tretjo

uro sva se napotila navzgor seveda ob soju svetilke, sva kar hitro napredovala na že znani poti, tu in tam je nama pot

 polepšalo poletno cvetje, ter svetleče grmovje,..ali pa trenutek, ko se ustaviš ob utripajoči lučki v spomin temu, za katerega gori v spomin 

Prebudila sva pa tudi dve žabi

sva se jih pravzaprav razveselila, so nama popestrila pot.. Iz lepe mehke poti se je  pot vedno bolj v vijugah in strmini , postajala vedno bolj kamnita in skalnata..

 tudi odpočila sva se parkrat prvič na 1400m

  in na 1500 metrov , kjer sva se slikala v jutranji tišini pod skalo ker se pravzaprav vedno ovekovečiva to je že tradicija pa še zabavava se. Ja in tu obudiva spomine, da sva tokrat že petič tukaj . Ja ni kaj so spomini, ki te preplavijo...

Kakorkoli nadaljevala sva pot ob na novo, dodatno  zavarovani poti

vedno bolj se je danilo jasnilo, kot je že  zadnje čase  klasika, sva videla da razgledi  ne bodo prav jasni... Navadna sva od tukaj že  videla Lubnik Stari vrh Koprivnik Porezen ,a tokrat sva jih lahko samo zaznala v jutranjih meglicah...Tudi na desno ni bil nič lepši pogled..

pot ki kljub kamenju pritegne pogled lepote planinskega  cvetja

Tam na vzhodu pa se je nebo se že rahlo obarvalo,sicer nisem pričakovala, da bom lahko posnela vzhod sonca gor , (kajti zadnjič na Peci  sva ga zamudila,ni nama uspelo priti na čistino,tako sem takrat slikala bolj skozi krošnje dreves ).

Sedaj pa, ko sva prišla iz skal  na travnati del,

videla na vzhodu spreminjajoče se barve. sem videla oziroma pomislila, da pa bi morda le  lahko,če bi se podvizala tja prek, (enkrat sem se že ha ha, a sva bila nekaj minut pozneje)

če bi pohitela, ujela rojstvo novega dne....

Ker je ta del ograje z električnim pastirjem sem  morala pohiteti malo više in na to kolikor so mi pač dovolile  moje stare kosti,sem  skoraj stekla preko luknjastega  pobočja, kjer sem že videla da se na obronku pase govedo ,ki se je ostro od začrtalo od  pozlačenega neba Stekla sem  še z zadnjimi močmi , do skale tam pa sem videla ,da se iz obzorja prikazuje sij,prvo sem pomislila, uf zamudila sem

 , a takrat sem pod njim opazila, kako  se nad obzorjem nenadoma prikazala   svetleča krogla sonca,

ki je rasla iz trenutka v trenutek

kako vesela sem bila, da bi lahko zavriskala na ves glas.

(hm morda tudi sem) Barve so se spreminjale vse je postajalo nestvarno..posnela sem   veliko

 fotografij ,kajti taki trenutki so tako kratki , ter zelo redki,  zadnja leta  še redkejši... Tako pa mi vsaka fotografija osveži trenutek sreče,  zadovoljstva ter hvaležnosti ,ki sem ga občutila ob posnetku sončnega vzhoda....Potem sem se vpisala še v  aplikacijo Planinc, posnela sliko rododendrona ob postrani stoječi skali.. ter se nato po grebenu ob električne pastirju  napotila do prehoda

 do koče, kjer sem počakala njega, ki pa je tudi raziskoval pobočje in odkril dišeče murke,ki 

 pa sem  jih potem ob povratku tudi slikala, takrat je tudi po stari navadi pokleknil in jih        poduhal...

 Mojih pet minut

Seveda sva bila  prva pri koči ,bilo je še vse zaprto!

 

A naju to ni   nič motilo , grela  sva se v prvih žarkih sonca, neprecenljivo doživetje Prvi pohodniki  so prišli gor .iz druge strani....

 a so samo vpisali in odhiteli nazaj.

.niti  minuto niso ostali,da bi občudovali lepoto jutra,... Naju  je to zelo čudilo, po drugi strani pa, morda gredo vsak dan gor in so že navajeni lepote sončnega vzhoda, no jaz osebno se ga nikoli ne bi naveličala.. ,nekateri gredo samo zato v hribe ,da pač se razmigajo, vpišejo da lahko rečejo da so bili tolikokrat gor...Različni smo si in prav je tako.Vsak ima svoj način da ohranja zdravje .

No kakorkoli ,takrat sva opazila da je že tudi notranjost  koče oživela,Krekova koča je še tista koča, kjer je res še čutiti tisti pravi planinski pridih domačnosti,prijaznosti, ja to se vedno bolj izgublja v dandanašnjem času ko se vse spreminja, ko veliko planinskih koč postaja že napol prilagojenih, dolinskih navad hlepenju po zaslužku, kjer pač gost ni na prvem mestu..  Naročila sva okrepčilo,kavo in... oskrbnik je naju vprašal,ter ugotovil, da sva že bila večkrat tu, no ja petič sem skromno pritrdila... od kod prihajava,  da sva zgodnja sem rekla, da je tu tako lep sončni vzhod... Ni mu šlo v račun da sva prišla na  ogled sončnega vzhoda, tako zgodaj in od tako daleč. ....Ha ha

 

midva vesela kot radio, ja saj ne moreš drugače..

Midva pa sva se potem šalila na ta račun, kajti sploh nisva bila pripravljena na to da bova ujela vzhod sonca,(kajti že na začetku poti  sva dejala, da bova šla počasi,a je on s tako lahkoto šel ,da je nama uspelo..) kakorkoli uživala sva, si ogledala okolico koče, ki jo bodo tudi obnavljali vsaj velik kup materiala kaže na to.No čas se je pomikal naprej s soncem, ki se je dvigalo in jutrospreminjalo v običajen dan, sedaj je pač samo na nas samih odvisno, ali ga bomo znali obarvati, popestrici z najbolj všečnimi barvam, ali pa bo nastal, kljub soncu siv temačen da. Kakor koli vsak dan je neponovljiv....Midva  sva čez nekaj časa se napotila naprej na sosednji vrh Altemaver,

Napotila sva se navzdol guala spomine na lani kor je naj bo ob poti razveseljeval encian clusijev svišč tokrat od njega ni bilo več ne duha ne sluha , pa tudi pogačice ni bilo nobene več...je pa bila materina dušica arnika 

rododendron in da ne pozabim planike, srce je kar zavriskalo, tu sem jih do sedaj videla eno , morda dve ,a nikoli toliko, kot sedaj... skratka cvetja še in še veliko jim ne vem imena pa tudi predolgo bi bilo če bi se naštevala.Pa tudi dišalo je veliko bolj kot spomladi ja vsak letni čas ima svoj čar....

Uživala sva v jutranji modrini kala ali jezerca ter se potem po strmini kmalu povzpela na greben ki vodi proti Altemaverju ,na desno so se nama odkrivale Julijci  s Triglavom z rahlo sramežljivo meglico,

ter konkretnimi oblaki za Rjavino z oblaki  zamegljeni hribi, žal niso se pokazali v vsej svoji lepoti, a toliko pa le, da sva lahko obudila spomine par desetletij nazaj ko smo vandrali po njih... Vsak vrh ki sva ga obiskala, je kljub odmiku Časa, nama  zapustil neprecenljiv spomin.. Na levo pa sva lahko pogledala v globino čez rob ,na  cesto po kateri sva se pripeljala do parkirišča...

Uživala sva v vedno novih odkritij planik 

Zanimivimi motivi

cvetovi nekateri še v polnem bujnem cvetenju drugi so že odcveteli

ter se ob nekaterih odcvetelih grmiičkih zavedala inljivisti in kako je pomembno uživati vsak dan v življenju saj nam kot rastlinam in vsemu na tem svetu mineva čas, ki se prav nikoli več ne bo vrnil..

Lepe nenavadne rastline, ne vem ali je cvet ali pa goba ha ha no ja bom že zvedela ..

Lepa je ta pot lani sva tod srečala koze, ki so se pasle in nama polepšale pot ,letos ni bilo nič, bilo pa je zelo veliko planinskih nageljnov vzela sem si čas in njih poduhala,a nimajo tako močnega aromatičnega vonja, kot na Olševi... 

Rastejo čisto na robu, no nekaj pa tudi na skalah ob poti, pa spet veliko šopkov turških lilij

Kar  nekaj časa sva ostala na Altemaverju, pomalicala oziroma pozajtrkovala sva,nazdravila  ter se prepustila rahlemu pihljanju

vetrčka ter soncu, jaz sem celo zadremala  nekaj minut, a ne  za dolgo , No jaz mislim, da smo kako minuto, on trdi drugače, bo že držalo ha ha  potem pa sva počasi se odpravila nazaj, še zadnji pogled na ta vrh  kjer je nama res vedno zelo prijetno in lepo .

.Poslovila sva se,    kajti ne veva, ali še bo nama dano, da obiščeva ta vrh, morda pa.. Nikoli ne reci nikoli, sedaj me je to že izučilo ha ha..

Ko sva se vrnila nazaj je živine bilo veliko,a sva brez problema prišla mimo,  prvo sva se  napotila še na Gladki vrh 

kjer sem si dala kot vedno duška, Ha ha sem potem kar malo višja.. ...vedno dam kaj pod noge da ne umažem ploskve.... , pa tako je tu še lahko nekateri so tako visoki da jih ne zmorem več... ja ja Emšo je ena zapletena stvar... se pa počutim prav hvaležno zaovoljno, skratka srečno...to pa šteje največ v naših letih...

 Vzporedno z nama  je prispela zelo prijazna in zgovorna prebivalka Železnikov,, ki naju je tudi slikala marsikaj sem zvedela, ja ni kaj tudi Gorenjke rade govorijo, ne samo Korošice,no talko mnenje ima moj. bo pa že držalo, saj pravijo kar reče mož ima vedno prav, (jaz pa navadno še dodam, da tudi takrat ,ko nima prav, ima prav-Zapleteno je to... ha ha ha ah... nato pa sva se   napotila do koče navzdol .kjer sva si privoščila kavo, ter seveda pivo zaslužila sva si ga ni kaj, ter že popularni flancati, špehovke žal ni bilo, bova morala še enkrat priti, na špehovko..Je pa res zakon .  ha ha ha...

Nato pa sva pohitela nazaj,kjer sva po poti še uživala v vonju murk, soncu,

v  cvetovih šentjanževk,dišeče materine dušice, skratka vso pobočje je kot vrt Matere Narave, ki se ne more primerjati ,noben vrt v dolini z njim... 

Navzdol je šlo veliko hitrje , kot gor he he

Kar hitro sva dospela do avta je bilo veliko avtov že , še tukaj.Se potem za spremembo odpeljala naravnost proti  Zgornjim Danjem in Torki, kjer sem se ustavila ob čudoviti kapelici ,

Ko sva se prvič peljala tukaj mi je ostal ta kraj

ki sva jo videla že  prvič, ko sva šla na  Ratitovec ... Ostala je tako živo v spominu. Kajti takrat točno nisva vedela poti.Tu pa je eden nama povedal da greva prav....Ja ni kaj, všeč so mi kapelice, cerkve pa ne zaradi vere, ampak nekako pašejo v naš ambient. So del zgodovine , ter ljudi...So kot ogledalo časa..

mimo ali skozi Zgornje Danje, navzdol 

po vedno lepši cesti ter  skozi vas  Sorica  s prekrasno cerkvijo posvečeno Sv. Danijelu.. kjer stoji Groharjeva hiša,(jo bova obiskala naslednjič, sigurno se še vrneva.) ter se ustavila pod cerkvijo ob spomeniku Ivanu Groharju našemu slikarju, ki za življenje žal ni imel veliko osebne sreče,

a ustvaril je toliko čudovitih umetnin, najbolj znana je pač Sejalec,vsaj meni  ... Potem sem še doma pogledala na Wikipedijo in izvedela marsikaj zanimivega  od njega ja tako je to... Včasih te ovinki. ki te zapeljejo malo naokoli, po neplaniranih cestah  nudijo vpogled tudi v kulturno ustvarjanje naših umetnikov...Vzela sva si trenutek časa, da sva se potopila v prekrasno panoramsko sliko pred nama ..

Malo zatem  sva se potem priključila poti oziroma cesti ki sva jo ponoči prevozila, ter uživala v  prekrasnem  grmičku plamenk, že dolgo nisem videla tako velik cvetoč grm plamenk- Žal sem ga zadnji hip zagledala zato je malo slabša slika... cvetoči grmički vseh sort barv... po Selški dolini vrnila skozi Železnike

 čez Gorenjsko mimo žitnih polj

ki so veliko kje že požeta...

nazaj domov, še pred drugo uro sva bila doma,

polna vtisov na ta čudovit četrtkov dan , ter na lepoto dela  naše prekrasne dežele Slovenije..

P.P.