Po starih sledeh in novih poteh
Še vedno polna prečudovitih,močnih vtisov pohoda na Ratitovec.Ki je naju presenetil s prekrasnim sončnim vzhodom in šopki pelepih planik..
Stare sledi nove poti..
Tokrat bo to kar držalo, kajti malo sva se še potem razgledala naokoli, a naj pričnem pri začetku...
Sicer je bil načrt da ta teden , greva na ta dan na Ratitovec, a zvečer nekako nisem bila prav razpoložena za to, bala sem se, da se mi bo povrnila bolečina v palcu , kjer mi je pred nekaj časa nekaj padlo na njega...A k sreči se ni ponovilo. Kakorkoli potem sva pa se le odločila ,da greva če ne, bova kar odlagala,in nazadnje sploh ne bi šla... Če pa bo hudo se obrneva , pa obiskala kakšen drug kraj, saj Gorenjska je prečudovita povsod...
in vredno jo je raziskati...
Seveda sva oba šla spat, a nobeden ni mogel zaspati tako sva se okoli 24..30 ure odpravila iz Velenja, pravzaprav imam zelo rada nočne vožnje, vse deluje tako mirno umirjeno… nikjer ni tiste dnevne ihte hitenja,kajti ni nikjer prometa, le tu in tam srečaš kak avto , seveda voziti ni preveč prijetno , pa na cesti semaforji z rdečo lučjo , kar upočasnijo vožnjo a kar gre .. pa tudi precej srn , muc ter ježev je nama steklo čez pot.A ker sva na to že pripravljena so vsi srečno prišli na svoj cilj z nama vred ha ha..
Streljaj naprej od Zalega loga,kjer sva videla dve čudoviti srni , kjer je odcep za Ravne in Torko, sva krenila navzgor, ozka cesta posuta s kamni ki padajo s pobočja, tako da sem morala iti odstraniti večkrat kak kamen, da sva lahko nadaljevala pot, malo višje pa nama je mlada srna skočila na cesto,ter se pognala v rob nad njo, nad cesto malo je manjkalo, da ni padla nazaj na najin avto, a k sreči se je vse srečno izteklo.Ja treba je voziti previdno .pa se izide vse po sreči..žalmi je da nisem bila pripravljena na to tako so slike bolj , kot ne v obrisih.
Ob pol treh sva prispela do parkirišča sedaj ne vem točno kako se imenuje ali je Po(v)den, skratka parkirišče ob zelo slabi cesti, kjer sva parkirala najinega jeklenega konjička, točno ob smreki
kjer sem pred kakim letom pozabila gojzarje a sem jih dobila nazaj, ni kaj Gorenjci so pošteni ljudje...
Malo pred tretjo
uro sva se napotila navzgor seveda ob soju svetilke, sva kar hitro napredovala na že znani poti, tu in tam je nama pot
polepšalo poletno cvetje, ter svetleče grmovje,..ali pa trenutek, ko se ustaviš ob utripajoči lučki v spomin temu, za katerega gori v spomin
Prebudila sva pa tudi dve žabi
sva se jih pravzaprav razveselila, so nama popestrila pot.. Iz lepe mehke poti se je pot vedno bolj v vijugah in strmini , postajala vedno bolj kamnita in skalnata..
tudi odpočila sva se parkrat prvič na 1400m
in na 1500 metrov , kjer sva se slikala v jutranji tišini pod skalo ker se pravzaprav vedno ovekovečiva to je že tradicija pa še zabavava se. Ja in tu obudiva spomine, da sva tokrat že petič tukaj . Ja ni kaj so spomini, ki te preplavijo...
Kakorkoli nadaljevala sva pot ob na novo, dodatno zavarovani poti
Sedaj pa, ko sva prišla iz skal na travnati del,
videla na vzhodu spreminjajoče se barve. sem videla oziroma pomislila, da pa bi morda le lahko,če bi se podvizala tja prek, (enkrat sem se že ha ha, a sva bila nekaj minut pozneje)
, a takrat sem pod njim opazila, kako se nad obzorjem nenadoma prikazala svetleča krogla sonca,
ki je rasla iz trenutka v trenutek
kako vesela sem bila, da bi lahko zavriskala na ves glas.
(hm morda tudi sem) Barve so se spreminjale vse je postajalo nestvarno..posnela sem veliko
fotografij ,kajti taki trenutki so tako kratki , ter zelo redki, zadnja leta še redkejši... Tako pa mi vsaka fotografija osveži trenutek sreče, zadovoljstva ter hvaležnosti ,ki sem ga občutila ob posnetku sončnega vzhoda....Potem sem se vpisala še v aplikacijo Planinc, posnela sliko rododendrona ob postrani stoječi skali.. ter se nato po grebenu ob električne pastirju napotila do prehoda
do koče, kjer sem počakala njega, ki pa je tudi raziskoval pobočje in odkril dišeče murke,ki
pa sem jih potem ob povratku tudi slikala, takrat je tudi po stari navadi pokleknil in jih poduhal...
Mojih pet minut
Seveda sva bila prva pri koči ,bilo je še vse zaprto!
A naju to ni nič motilo , grela sva se v prvih žarkih sonca, neprecenljivo doživetje Prvi pohodniki so prišli gor .iz druge strani....
a so samo vpisali in odhiteli nazaj.
No kakorkoli ,takrat sva opazila da je že tudi notranjost koče oživela,Krekova koča je še tista koča, kjer je res še čutiti tisti pravi planinski pridih domačnosti,prijaznosti, ja to se vedno bolj izgublja v dandanašnjem času ko se vse spreminja, ko veliko planinskih koč postaja že napol prilagojenih, dolinskih navad hlepenju po zaslužku, kjer pač gost ni na prvem mestu.. Naročila sva okrepčilo,kavo in... oskrbnik je naju vprašal,ter ugotovil, da sva že bila večkrat tu, no ja petič sem skromno pritrdila... od kod prihajava, da sva zgodnja sem rekla, da je tu tako lep sončni vzhod... Ni mu šlo v račun da sva prišla na ogled sončnega vzhoda, tako zgodaj in od tako daleč. ....Ha ha
midva vesela kot radio, ja saj ne moreš drugače..
Midva pa sva se potem šalila na ta račun, kajti sploh nisva bila pripravljena na to da bova ujela vzhod sonca,(kajti že na začetku poti sva dejala, da bova šla počasi,a je on s tako lahkoto šel ,da je nama uspelo..) kakorkoli uživala sva, si ogledala okolico koče, ki jo bodo tudi obnavljali vsaj velik kup materiala kaže na to.No čas se je pomikal naprej s soncem, ki se je dvigalo in jutrospreminjalo v običajen dan, sedaj je pač samo na nas samih odvisno, ali ga bomo znali obarvati, popestrici z najbolj všečnimi barvam, ali pa bo nastal, kljub soncu siv temačen da. Kakor koli vsak dan je neponovljiv....Midva sva čez nekaj časa se napotila naprej na sosednji vrh Altemaver,
Napotila sva se navzdol guala spomine na lani kor je naj bo ob poti razveseljeval encian clusijev svišč tokrat od njega ni bilo več ne duha ne sluha , pa tudi pogačice ni bilo nobene več...je pa bila materina dušica arnika
rododendron in da ne pozabim planike, srce je kar zavriskalo, tu sem jih do sedaj videla eno , morda dve ,a nikoli toliko, kot sedaj... skratka cvetja še in še veliko jim ne vem imena pa tudi predolgo bi bilo če bi se naštevala.Pa tudi dišalo je veliko bolj kot spomladi ja vsak letni čas ima svoj čar....
Uživala sva v jutranji modrini kala ali jezerca ter se potem po strmini kmalu povzpela na greben ki vodi proti Altemaverju ,na desno so se nama odkrivale Julijci s Triglavom z rahlo sramežljivo meglico,
Kar nekaj časa sva ostala na Altemaverju, pomalicala oziroma pozajtrkovala sva,nazdravila ter se prepustila rahlemu pihljanju
.Poslovila sva se, kajti ne veva, ali še bo nama dano, da obiščeva ta vrh, morda pa.. Nikoli ne reci nikoli, sedaj me je to že izučilo ha ha..
Ko sva se vrnila nazaj je živine bilo veliko,a sva brez problema prišla mimo, prvo sva se napotila še na Gladki vrh
Nato pa sva pohitela nazaj,kjer sva po poti še uživala v vonju murk, soncu,
v cvetovih šentjanževk,dišeče materine dušice, skratka vso pobočje je kot vrt Matere Narave, ki se ne more primerjati ,noben vrt v dolini z njim...
Kar hitro sva dospela do avta je bilo veliko avtov že , še tukaj.Se potem za spremembo odpeljala naravnost proti Zgornjim Danjem in Torki, kjer sem se ustavila ob čudoviti kapelici ,
Ko sva se prvič peljala tukaj mi je ostal ta kraj
po vedno lepši cesti ter skozi vas Sorica s prekrasno cerkvijo posvečeno Sv. Danijelu.. kjer stoji Groharjeva hiša,(jo bova obiskala naslednjič, sigurno se še vrneva.) ter se ustavila pod cerkvijo ob spomeniku Ivanu Groharju našemu slikarju, ki za življenje žal ni imel veliko osebne sreče,
a ustvaril je toliko čudovitih umetnin, najbolj znana je pač Sejalec,vsaj meni ... Potem sem še doma pogledala na Wikipedijo in izvedela marsikaj zanimivega od njega ja tako je to... Včasih te ovinki. ki te zapeljejo malo naokoli, po neplaniranih cestah nudijo vpogled tudi v kulturno ustvarjanje naših umetnikov...Vzela sva si trenutek časa, da sva se potopila v prekrasno panoramsko sliko pred nama ..
Malo zatem sva se potem priključila poti oziroma cesti ki sva jo ponoči prevozila, ter uživala v prekrasnem grmičku plamenk, že dolgo nisem videla tako velik cvetoč grm plamenk- Žal sem ga zadnji hip zagledala zato je malo slabša slika... cvetoči grmički vseh sort barv... po Selški dolini vrnila skozi Železnike
čez Gorenjsko mimo žitnih polj
ki so veliko kje že požeta...nazaj domov, še pred drugo uro sva bila doma,
P.P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar