Spomini starega gojzarja. TEMNJAK IN VINSKA GORA.

Kot vsako leto te dneve, okoli solsticija,  ali Šentjanževega, kot so  pravili  moji starši , je čas za nabiranje šentjanževih rož  ali šentjanževk, kot smo jih imenovali včasih. So lepe, pa še tako zdravilne za macerat, za čaj in seveda za mazila. Letos jih je res veliko. Imava kar nekaj krajev kjer jih vidiva in tu in tam jih malo naberem  . Sicer jih naberem samo toliko, kolikor potrebujem, pa še to na enem kraju samo po nekaj cvetov. Da ostane za čebele , metulje in druge, žuželke katerim je pač to vsakodnevna hrana.  

Nekaj  je  k sedanjemu odhodu za nabiranje  zeliš pripomogla  vsekakor luna, ki se je vsako noč bolj zredila. Je že tako, da lunin ščip  zelo pozitivno vpliva name , , sem dobre volje, no te sem itak večji del, ampak polna adrenalina , delo mi tako steče, , a žal ta energija traja samo kak dan prej in kak dan potem po polni luni.-Potem pa se vse uravnovesi in ja življenje gre normalno naprej.Nekako delavnost popusti. 

Že kar zgodaj sva se odpeljala iz naše doline, tokrat proti Dobrni, in se malo pred njo odpeljala navzgor, od koder , se nama je odprl pogled na Kačji grad , ki pa ga počasi prerašča drevje, včasih sva s te strani lepo videla del obzidja. Kar nekajkrat sva bila gor. Sigurno ga bova še enkrat obiskala. Sipa vedno kadar se peljeva tu mimo prikličeva v spomin, kako sva prvič, ko sva iskala dostop do gradu kar tu gor po strmini

zreli  še nepokošeni travi. Ja so kraji ki so tako pretkani s spomini na najina potepanja, v preteklosti da se včasih zalotim da najbrž preveč se potopim v spomine in jih doživljam ponovno, ampak po drugi strani je to tako dobro, nekako se potem počutim spet vitalna polna moči in elana. 

Skozi cesto polno ovinkov sva kmalu prispela na začetku, doline Loke , kjer sva obudila spomine ko sva prvikrat šla skozi dolino mlinov do  vrha Vinske gore 806 m, ter Temnjaka  798m. 

Mimo čudovite kapelice , ter naprej žitnega polja sva tokrat zapeljala malo v gozd in parkirala ob cesti. Včasih ko ni bilo tako vroče, sva šla skozi vas Loke, (ki je tokrat vsa idilična spala v jutranjem hladu)kjer je tako lepo urejena vas, zelo lepa dolinica s prekrasnimi polji, kot sem jo prvič doživela, ME JE OČARALO NJENO TAKO LEPO JE BILO VSE SLIKOVITO IN UREJENO.

To je   bilo takrat, lepota ki ostane v spominu,

že več kot pa pred desetimi leti , , točno leta 2015-pa prijazni ljudje, gostoljubni ,ma ni da ni takrat in še do lani sva  obhodila vso dolino in se nato iz desne strani povzpela na najina dva vrhova. A tokrat v tej vročini, čeprav sva bila odločena, , ja prilagajava se-da se raje  napotiva kar naprej po gozdni cesti pod drevesnimi  hladnimi krošnjami .

Ko sva prispela izven gozda sva na novo razširjeni cesti v skali  ugledala dva  kamnita škrata , ki sta naju opazovala.

Na odcepu pa prekrasno zeleno njivsko preslico, ampak mislim , da je bila močvirska preslica

Še pogled nazaj  tja proti vzhodu, kjer je nebo že bilo obarvano nad Stolpnikom oziroma, Konjiško goro, katero sva letos že imela priložnost , da sva jo obiskala..

Pohitela sva naprej in se ozrla gor med goste krošje , ki je nudila jutranjo svežino, da je bila pot, ki se je sicer vedno olj dvigala kar prijetna za hoditi.

Kmalu  sva prispela pod rob ceste, po kateri sva se enkrat napotila, enkrat pa vračala z Ramšakovega vrha. Tokrat je bila na novo nasuta da sva komaj prikobacala na ravnino.

Đe par metrov in že sva priščla do krasnega kažipota za Temnjak, ampak midva vedno obiščeva prvo Vinsko goro vrh in se potem skozi nekoč temni gozd napotiva na Temnjak.

Že ob gozdni cesti , kjer je včasih bilo kar nekaj šentjanževih grmičkov, jih je tokrat samevalo le en par.

A tokrat teh sploh nisem trgala,samo poslikala sem jih, ampak sem se napotila naprej obenem pa opazovala tja na Konjiško goro , čez  pobočje  katerega je prizadelo neurje , da je sedaj bilo proti desetim letom nazaj neprepoznavno

Pot se je vedno bolj dvigala , tu se navadno vrneva s Temnjaka nazaj in se potem po vzhodni cesti vrneva do izhodišča.

Spet sva bila tik pred najinim prvim ciljem.Kontrasti so še polepšali jutro. 

Dobre volje pa seveda še vsa sveža in ja saj se ve polna luna je kot blagoslov, ki trosi energijo in smeh po ljudeh, le prepustiti se je treba.

Pogled tja preko velike kotanje , ki se mi je tokrat zdela neverjetno  razširjena in večja. Hm pozneje sem ugotovila zakaj.Komaj sva se prebila skozi goste veje ter obšla p drto drevje. 

A že sva vstopila na območje  Vinske gore 806 m. Ki je  sicer bila še v senci  s klopco,

 kažipotom in stojalom z vpisno knjigo .

Slikala sva se ,, se vpisala v aplikacijo  PLANINC, pa tudi v vpisno knjigo , se odpočila na klopci

Nato pa se vrnila  nekaj časa nazaj po poti, od začetka  pravljični stezici, potem kot navadno, po levi strani velike kotanje na sosednji Temnjak, a je bilo kar težko, stezice nikjer,  podrto drevje,  no tega sva tako že vajena, malo sva telovadila, nič ni bilo nemogoče in kar kmalu sva med visokimi lučniki

Lučniki in papeževa sveča 

in šentjanževko ter cvetočim osatom. Kar žal mi je bilo da sva bila tako zgodnja,zaradi metuljev, razen ene Ivanjske ptičice

sva mimogrede uzrla samo par metuljev,gospice in enega admirala, pa še ti so bili tako daleč.

Kako krasne papeževe sveče so štrlele kvišku v nebo. A lani so bile še višje.Letos je presuho.

Kako je spremenjeno pobočje Temnjaka , ja neurja so naredila svoje. Kdaj si bo narava opomogla. Najbrž bodo posadili nova mlada  drevesca, kot so jih na pobočjih Uršlje gore.

Obožujem te cvetove . Če ne že zaradi lesa drugega pa zaradi fotografiranja.
Krasnen lučnik ki je čudovit zdravilni  pripomoček za dihalne organe.

Res sem uživala med cvetjem, pa še sočnih malin sem se naužila za posladek. Po obisku Temnjaka, sem se posvetila   nabiranju in se potem zamislila , da kako lahko narava pomaga, proti raznim nevšečnostim na naraven način. Šentjanževka za lajšanje težav s kožo, pa za čaj za izboljšanje razpoloženja pa še kar nekaj stvari.Pa seveda gibanje na svežem zraku. Jaz vedno pravim, da je uživanje čaja iz lastne bere, trojno zadovoljstvvo. 

Prvo:Ko nabiraš uživaš v naravi, ko pripravljaš in seveda ob uporabi.  

Obožujem maline , nabrane z lastno roko, najkrajša pot transporta ha ha .
Ja metulji , kakor jih obožujem letos opažam, da jih ni toliko kot prešnja leta.
.

Gledala sva preko, kjer sva prej prišla. a že sva zavila v gozd in se ustavila na vrhu Temnjaka,

Včasih je bil tu tako gost smrekov gozd, (kot je na gornji sliki sedaj pa je vse  brez,) da je bilo ob oblačnem vremenu skoraj temno, no saj mislim da je zato ta vrh dobil ime Temnjak,Sedaj bi ga lahko preimenovali v Svetlak.

Tako sva se potem vrnila kar navzdol 

Postajalo je vedno bolj toplo. 

Hitro sva prehodila navzdol na okoli po razširjeni poti, ter obujala spomine ko sva včasih po ozki stezici hodila tu gor skozi gozd, 

še zadnji ovinek pa sva se napotila skozi senčni gozd do izhodišča. 

Bila sva zelo zadovoljna   ko sva  se vrnila domov, že pred devetu uro sva bila doma predvsem zadovoljna, da lahko izkoristiva te vroče dneve ,ter  hladna jutra poskrbiva še drugače za svoje zdravje.

P. P. 

Moje razmišljanje o moji ljubezni do knjig, narave moje gore..

Kako se je začelo!

Po današnjem jutranjem obisku Škalskega jezera po razširjeni pot in po zajtrku sem si vzela čas za prebiranje, ter urejevanje albumov mojih fotografij in zapisov iz prejšnjega desetletja.Ko sva pričela spet intenzivneje obiskovati našo Uršljo goro. Me je prešinila misel , kako kakšen dogodek , je lahko povod za kako poznejšo pot v življenju.
Prvo, če samo pomislim , na mojo ljubezen do knjig, do lepe slovenske pisane besede, za katero je  sicer "krivih" več oseb. Od mame v prvi vrsti, njenih pravljic , pa očeta z njegovim svojstvenim pripovedovanjem, ter  seveda pisatelja  župnika  Franca Ksaverja Meška , kateri je vedno, kadar sva šle z mamo v "mesto", kot smo takrat pravili  mimo kapelice, kjer je navadno sedel pod brezo ,

snoval kake zapise, za knjige ali pa morda pridigo , je vedno naju ogovoril in me poklical k sebi in mi dal nekaj dinarjev, rekoč:

 "Na tu imaš par dinarjev ,naj ti mama kupi kako knjigo , vem da rada bereš."!

In ja kupila mi jo je.

Knjige so mi polepšale dodatno otroška leta in mladost,takrat ni bilo vse rožnato, no ja saj tudi sedaj ni, ampak sedaj mladim primanjkujejo druge stvari kot so nam pred več , kot sedemdesetimi leti. Pa tudi   kasneje ko sem bila v tujini sem z branjem hitreje  osvojila  tuj jezik.

Skratka ja če ne bi imela toliko mentorjev , ki so me vzpodbujali , včasih celo omejevali,oh marsikaj bi lahko napisala o moji iznajdljivosti, kje vse sem prebirala in skrivala knjige, kajti bila sem pravi knjižni molj, bi najbrž ne uživala v branju in pisanju.Sedaj sicer veliko manj čitam, kot bi rada žal mi oči ne služijo več tako , kot bi morale , ampak ko grem mimo knjižne omare, se velikokrat ustavim , grem nežno s pogledom, včasih tudi z roko po knjigah, odprem kako knjigo ja  in takrat oživijo osebe in dogajanja kot v filmu pred mojimi očmi. No tudi to je nekaj , bolje, kot nič. Ampak še vedno upam, da se mi bo vid izboljšal, saj kot pravijo, upanje umre zadnje.

No toliko o tej moji veliki ljubezni in naklonjenosti do knjig in pisane besede.

Kot drugo pa: 

Še vedno pod vtisom obiska Uršlje gore, najine gore kjer sva bila pred tremi dnevi . A povod zato je bil ogled albuma iz pred petnajstih let .Ko sva pričela spet intenzivneje obiskovati našo Uršljo goro.
Vsaka gora ima svoj čar. Skoraj vsi imajo svojo goro, oziroma goro ali planino na katero večkrat , ali raje zahajajo, ki jim je tako ali drugače prirasla k srcu. Na kateri začutijo da je to to…..
Rada zahajam v planine, če mi le zdravje in druge okoliščine dopuščajo. In sedaj imam že drugo leto po poškodbi noge, spet možnost, da se vračam intenzivneje, sicer s prilagajanjem da obiskujem malo bolj zahtevne vrhove, katere imam v tako lepem spominu. Katere me izpopolnjujejo mi dajejo tisto »nekaj več«
.
Moja gora je definitivno Uršlja gora. Prvič sem jo obiskala pri šestih letih, kajti gor sem rasla prav ob njenem vznožju. Moja mama je bila zborovodkinja naših pevcev v cerkvi in naši pevci so vedno peli tudi pri mašah na »žegnanjih,« na Uršlji gori ,ki so bila trikrat na leto. Prvo za Jakobovo, julija . Drugo »žegnanje« avgusta, in zadnje žegnanje je 21. Oktobra na god Sv. Uršule. Takrat je bil pogled veličasten,vsa pobočja Uršlje gore so žarela v mavričnih barvah in macesni, so kot tisočera majhna sonca razsvetljevala temen smrekov gozd--

Prvič sem bila na gori ko mi je bilo dobrih šest let.
In to so bila za nas prava romanja. Mama je napekla prejšnji dan potice, peciva, ocvrla piščanca in seveda suhomesnatih dobrot ni nikoli manjkalo v naših bisagah . Navadno smo šli vsi, cela družina. Tudi dva brata sta bila pri pevcih…. Spominjam se veselja ki je takrat prevladovalo v vseh nas. Bili smo vsi dobre volje, kakor, da bi z vsakim metrom, ki smo ga premagali v nas naselila neka povsem druga energija..Pot je bila s te strani zelo strma . A nobeden se ni pritoževal, razen mene seveda , a mene kot najmlajšo so tolažili s pripovedkami, kako lepo bo, ko bom videla na gori velike vdolbine, ki jih je naredila Urška, ko je prišla s Pohorja od koder jo je pregnal povodni mož…

Oče ki je veliko bral in mi je vedno pripovednoval pravljice in to na tako šaljiv živo predstavljiv način opisoval osebe in pokrajino, ,da sem se velikokrat poistovetila s pravljičnimi bitji, ko je pripovedoval iz debele knjige Grimovih pravljic, prevajal iz nemščine .Je začel pripovedovati:

Veš, povodni mož je rekel Uršuli pojdi na tiste hribe, pokazal je s Pohorja proti zahodu in nadaljeval ti samo pojdi in na kateri gori se ti bo ugreznila noga, tam so dobri ljudje, tam ostani se ti bo veliko bolje godilo, kot tu sredi te goščave in planjave, kjer ni žive duše…(takrat Pohorje še ni bilo obljudeno)…le pojdi ji je sladko prigovarjal… tu ni prostora za oba. Ta mala jezerca bodo komaj zalegla za mene in rad imam mir… Ne maram žensk in ti si klepetava in stalno nekaj nergaš, le pojdi. In ker takrat ženske še niso bile tako samozavestne, ga je Urška samo žalostno pogledala , takrat ji je povodni mož dejal: " Pospremim te," pa sta šla.

Čez celo Pohorje in preko Kremžarice sta prispela do Gradišča, Na obrežje kjer je takrat še namesto Slovenj Gradca bilo jezero. Povodnji mož si je Urško oprtal na rame in zaplaval z njo v smeri Dravske doline.. Nato sta odšla proti Koroški, kajti povodnji mož je hotel imeti Urško čim bolj daleč od Pohorja. Hotel jo je spraviti na Peco…. Kar hitro sta prispela, (sta le bila oba velikana.) Ko sta prišla na Peco ji je dejal tu ostani in boš imela prekrasen razgled po vseh dolinah. Pokazal je po sedanji mežiški in dravski dolini ter proti zahodu na današnjo Podjuno…

Urška pa je samo z nogo udarila ob tla da se je kar zaiskrilo, kajti Peca je vsebovala veliko svinca in dejala: Ne tu nočem ostati tla so trda in kamnita, greva na ta hrib pokazala je proti Uršlji gori.
In sta šla. Še sedaj se poznajo sledovi njune poti… Globeli in jame, kjer so se njima ugrezale noge in ko sta bila žejna je povodnji mož udaril , palico in so na dan privreli majhni potočki. Tako na celi Uršlji gori ni nikoli primanjkovalo vode. Ko sta prispela na vrh se je pred njima odprla dolga ravan posuta s prekrasnim cvetjem.

Urška je obstala se nasmejala, ter kot majhen otrok stekla čez to ravan, ker je bila kot velikan zelo težka so se za njo pojavile velike kotanje, katere so še dandanes vidne.
Ja tu hočem ostati: Je zaklicala in se nato obrnila proti povodnemu možu "Ti pa sedaj pojdi in nikoli se mi ne hodi pritoževat, da si osamljen , kar pojdi tu bom ostala, tu so tla mehka, celo kamen je mehak" , v roke je prijela skalo, ki je bila na robu in ko jo je stisnila v pesti so se na kamnu pokazali vsi njeni prsti. "Če je že kamen tako mehak kako mehkosrčni in dobrega srca so šele ljudje."

Tako je pripovedoval oče na mojem prvem obisku Uršlje gore . Ko je končal smo prispeli že skoraj do cilja. Ostalo sem vse pozabila, ampak ta pripoved mi vedno znova in znva obudi vsak obisk najine gore. Vedno bolj zavedajoč se, kako sem lahko srečna da še po 74 letih od tega obiska še vedno lahko obiščem to razgledno krasno goro. Sicer samo do 4 x ali 5 x na leto, ne tako kot včasijh ko sva z mojim možem, tudi po 30 x stala na njenem vrhu na leto.Ob vsaki uri dneva ob vsakem letnem času , opazovala sončne vzhode, zahode, lunin mrk , ko je sonce bilo v zenitu, ali luna nad obzorjem ali tik nad nama. Neprecenljivi spomini.Tudi sedaj "jamram" če je kje na poti malo bolj utrujen korak, a imam srečo da imam sopotnika, ki mi ob takih trenutkih ,hm ne pripoveduje pravljic,ha ha, ampak me z vzodbudnim pogledom in besedo , s kako besedo opozori na kak krasen motiv ob poti, tako da takoj pozabim na napor, ja tako kar mimogrede prispeva na vrh. Vsa vesela vpijava vase energijo in zdravje, ki ga ta energijska gora ima na pretek v izobilju.Naj ostane še kako leto tako.

p.p.

Iz zbirke :

IZ zaprašene skrinje