Spomini starega gojzarja - BuKOVICA-585 m

Namen je bil to soboto da greva na Koroško.. Ampak ker je  prejšnji dan močno deževalo in del moči, sva se raje odločila. hm kam naj jo mahneva. In kar tako sem rekla greva na Bukovico. Bova pa kak dan kasneje šla na Koroško.. Na Bukovici  sva letos šele enkrat bila.  Navadno greva gor vsak letni čas enkrat! Letos sva že tako v zamudi. No saj leto je še mlado..Všeč nama je gor, zanimiva pot oskrbnik zelo prijazen, pa še blizu je. Sva dejala tako, za test, da vidiva, ali je kaj blatno.

Bilo je oblačno a kot vedno sva upala da bo vremenaklonjeno nama. Že ko sva se zapljala v Savinjsko dolino sva že videla krasno osvetljeno cerkev  Lurd.

Potem mimo Žalca 

Ter  do Migojnice, kjer sva parkirala in se napotila skozi ozki prehod

                                                                              

in naprej skozi cvetočo Migojnico

res lepo cvetoče na vsakem koraku. Pohitela sva naprej.

Že sva bila  na začetku gozda , od začetka je bilo skoraj kar temno zaradi oblačnega vremena. Ampak bolj, kot sva se dvigala topleje nama je bilo. Počivala sva na hlodu čez pot, mimo naju  so hodili pohodniki, ki so hiteli navzgor . Blatni  ni bilo preveč.Midva pa počasi za njimi skozi  zeleni gozd, ki je bil zaradi dežja prejšnji dan še bolj živozelene barve.

Mimo čudovite Forme Vive matere Narave. Pa prehitela sva polža, pa mladega slepca sva zmotila , ki se je plazil čez pot in  se skril v travi.

ko sva prisopihala do vznožja strmine, sva se prvo džejala in nato pohitela po strmini navzgor.

Po zelo lepo oblikovanih koreninah, ki so prepletene pokrivale del poti. sva se tam sredi brega, hm bolj zato da sva se malo oddahnila se postavila v pozo, kot da ne vem kako hitiva proti vrhu ha ha ha.

proti vrhu sva kar težko pričakovala da dospeva do koče, da se odžejava .

KO av prispela do koče , sva bila presenečena, ker je bilo vse tiho.Navadno se vrti glasba.

A ko sva prispela do  koče  je na njih bil napis da koča do nadalnjega  ne obratuje.

Škoda. Baje je problem z dežurstvom. Kar žal nama je bilo ta zanji mladi oskrbnik je bil izredno prijazen. Midva pa  potrebna tekočine, kot Sahara vode. S sabo tokrat nisva več imela akaj drugega kot čaj, pa še tistega bolj, kot ne za pokušnjo.

Ampak ker sva zelo prilagodljiva, sva popila vroč čaj in še nekaj čas obsedela na klopi ter opazovala krasne pelargonije skozi okno koče.Čisto nekaj posebnega so.


Ter spečega kamnitega škrata ob ogalu koče, ki je nemo čuval  dom na Bukovici.

Nato pa se počasi odpravila navzdol čez travnik ob svetlečih listih trav, na katerih so sem kot biseri bleščale dežne kaplje-

Kar kmalu sva bila spet na ravnem na  cesti , še zadnji pogled nazaj na kočo, ki jo je skoraj zakrivalo bujno zelenje. Že sva odhitela naprej tokrat krožno pot nazaj proti Migojnici.

skozi bujno zelenje 

Pot je zelo dobro označena, no sicer midva poznava pot, a kljub temu je prijetno pogledati to planinsko znamenje.

ob zanimivig motivih, 

sva kar kmalu dospela nazaj v Migojnico

Tukaj je posijalo sonce 

Ko sva prispela na plano pa je nama nasproti prikorakal prekrasen kuža, ki je šel na svpj opoldanski pohod. Nič se ni zmenil za naju in tako sva hitro pohitela navzdol do parkirišča in se zadovoljna vrnila domov, da sva kljub vsemu uspela obiskati ta kraj in seveda nekaj narediti zase.

p.p.