SPOMINI STAREGA GOJZARJA-solsticij z zamikom.Pa kaj potem

Ušlja gora-23.06.2026

Kot že nekaj let doslej sva bila  tudi letos ,prepričana, da bova večer, ali vsaj jutro porajajočega se poletja preživela na Uršlji gori. A sva se odrekla temu, prvič sva predolgo odlašala, drugič pa, ker počutje pač ni bilo tako dobro, ja kar nenadoma se zaveš , da se  ne moreš kar na hitro  odločiti , ampak  se moraš ravnati  po svojih močeh. Poslušati svoje telo . Mi je ta zadnja pokodba   noge naredila kar nekaj škode, a k sreči se vse hitro sanira.Uf kako me je to spoznanje presenetilo. A kot optimist, sem si dejala, pa kaj , saj bo bolje , dan gor ali dol, solsticij gor ali dol bova pač dan dva pozneje šla gor.  Navadno sva se pozno popoldne pripeljala  do rampe , pod njo  parkirala, se povzpela na Uršljo goro, uživala prvo v koči in potem  v poznem popoldnevu se sprehajala po planjavi gore , ter se potem okoli  desete ure vrnila pod zvezdnatim nebom , štela utrinke,ter se do avta se predajala  uživanju pustološčine kresne noči ob otroškem  pričakovanju ,da morda le ujameva v čevlje praprotovo seme ,

da bi  razumela ptiča ki je zamolklo se oglašal nad nama. Prisluškovala sva tišini noči .Malo sva zadremala v avtu, on je skuhal na plinskem mini štedilniku kavo,potem pa sva se  okoli  tretje ure  odpravila , počasi nazaj na vrh gore. Kjer sva še v pol mraku okoli po cesti prispela  do cerkve, kjer sva čakala na sončni vzhod. Neprecenljivo doživetje. Nato sva počasi šla še proti vrhu , Kako krasen sprehod, ne toliko zato da sva obiskala vrh, ampak tisto vzdušje , prav evforično  ko se rojeva nov dan ,ko je vse v nekih skoraj nestvarnih  barvah. Ko se pomladni čas poslavlja in se pojavi nov poletni  čas , ko nekako veš, da se  vse  nepovratno izgublja v preteklost ,vsi občutki ki te zajamejo ob tem , ko se tega zaveš,   se trudiš  a zaman,  da bi jih  zadržal, zato pa se še tem bolj zavestno  poglobiš vanje vedoč, da je to enkratno doživetje leta.  Opazuješ, kako se čarobna  barva spreminja iz motno  oranžne vedno bolj nežno rumene, potem pa se kar nenadoma zaveš da je dan in to čisto navaden dan, Le nekje v tebi pa si zakopal  tisto vedenje , da si bil priča novemu dnevu in da se je poslovila pomlad , da je pred tabo dolgo vroče poletje.  

. Torej tako je bilo druga leta. Letos pa sva po skoraj neprespani noči, krenila kar zgodaj pod osvetljenim Šaleškim gradom

Ter skozi megleno Mislinjsko  dolino, ki pa se je proti Slovenjgradcu že razjasnila megla , ko pa sva pripeljala blizu Kotelj ,kjer so V Prežihovih  šmarnicah  še bledo odsevale nočne svetilke in konkurirale vedno bolj žareči svetlobi tam onkraj

 se je nebo tam nad Pohorjem obarvalo in ko sva prispela na cesto nad  Šmhorjem

sva že uzrla mali beli krajec sonca ki se je vedno bolj  večal,

In ja res sem bila vesela, da mi je bilo dano spet občudovvati sončni vzhod

hitro se je dvignilo sonce nad obzorjem in midva sva se že odpeljala naprej 

proti Smučarski koči

ter naprej po obnovljeni asfaltni cesti do Naravskih Ledin, ki pa so še dremavo čepele pod nama v globeli

Nato pa naprej mimo parkirišča, kjer navadno parkirava, če greva gor iz Naravskih Ledin. A tokrat sva se odpeljala naprejmimo privezane mize nad Šisernikovimi travniki . 

Kjer se je nama nudil pogled na Mislinjsko dolino ,ter meglo skozi katero sva se midva prej prebijala.

Presenetilo me je koliko velecvetnega naprsteca je bilo po  na novo posekani frati.
Malo pred parkiriščem pa se je nama nudil krasen prizor jutranjega sonca, ki se je trudilo, da nama zaželi dobrodošlico na tem prostoru.

A že sva korakala navzgor v sveže ohlajeno jutro, okoli 16 stopinj je bilo . Navzgor po osvetljeni na novo posuti in utrjeni gozdni cesti.

Malo više sva srečala oskrbnika na Uršlji gori, ki je poglabljal odtoke , če bi spet bilo kako neurje.

Kmalu sva prispela do Rampe, kjer sva se, kot je že klasika vedno , postavila pred objektiv, ter se oddahnia, kajti kar hitro sva štartala.

uršlja gora je lepa vedno. Naj bo pozimi, ali bilo kateri letni čas. Vedno je kaj zanimivega. Spomladi teloh, vresje, zvončki, narcise, potem še in đe a sedaj ta čas navadno od konca maja , do konca junija cvetijo pogačice, ta je bila že kar nizko, joj kako bo lepo med morje pogačic sem mislila.  no ob cesti pa je cvetela zlatica.

Hm kaj pa je to, ko sva sredi strmine na malo bolj počožnem odseku odkrila gasilske klopi in mize. Aja je dejal mož, bo prireditev na praznični da na Uršlji gori od Laškega  "GREMO V HRIBE"aha sem dejala se usedla na rob in modrovala, zato pa je sedaj cesta tako lepa v prevoznem stanju in ne taka kot kje bila še pred dobrimi tremi tedni ko sva zadnjič bila tuka.

A nisva se preveč obremenjevala s tem cesta gor ali dol korak mora biti povsod krepak in varen.

Sva  sprva tehtala kje naj greva, ali okoli po cesti, ali pa po strmi poti navzgor ,on me vprašujoče pogleda in vpraša,; 

 Ali bo šlo? 

"Ja bm videla , itak moram poskusiti, e hočeva še kam drugam v hrbe, saj ne pelje povsod makadamska cesta, če ne pa še vedno lahko grem nazaj in okoli po cesti," odgovorim .

Tako sva krenila prvo do mize na ovinku,, kjer sva se okrepčala , ter odžejala da sva potem lahko pohitela naprej po sprva strmi stezici in potem ob krasnih obrobah , do priključka poti iz ceste in ovinka s prekrasnimi macesni.

Ob ppoti je bilo nekaj posameznih pogačic, sva upala , da če jih je že tu toliko , koliko jih bo šele na vrhu.

No ko sca uzrla skozi razredčen gozd cerkev in kapelico, me je zajela prava evforija, kajti neverjetno zlahkoto sem premagovala neravno skalnato pot.

Pogled v šaleško dolino je bil zelo slab.

 sva se pa zato razveselila prvega rododendrona visoko nad nama 

Na razgledn  točki sva se oddahnila sva dejala bocva kar šla je bilo kar sveže ha ha, v tem času ko je taka vročina, ampak pihal je blagodejni veter , sva dejala, se bova spravila v zavetje in senco. Na najin "plac" kamor sva včasih vedno se spravila, takrat, ko sva bila na gpri tudi po 5 x na mesec, ko je bila koča zaprta.Tu sva nekaj časa obujala spomine ja od leta 2012 se jih je nabralo kar precej ,, no tudi prej smo zahajali gpr, jaz sem prvič bila s šestimi leti. Ampak prej nismo beležili obiskov.  

Nato pa se odpravila napjprej na vrh, vedno narediva tako in potem se oglasiva v koči.

Vsega je bilo , ko sva korakala po gori, cvtja vseh vrst , arnike , metuljev ,celo škrat z afrofrizuro se je sončil pod stolpom. Le kar sem najbolj željno  pričakocvala pogačic pa ni bilo . Kako sem bila razočarana. Je sicer potem nekdo dejal, da so odcvetele, amak ne verjemem, bi se še stebla morala videti. Vse se spreminja preraščajo druge trave.. Včasih pa je bilo tako 

Sedaj pa bi jih lahko preštela na prtse obeh rok.

Napotila sva se na vrh se poslikala si čestital

 in odšla nazaj do koče..

arnika j etako lepo dišala

Pogled na Peco

Pa škratje na ograji ki me vedno nasmejijo.

V koči sva se odžejala si privoščila, tako slastno veliiiiko kavo in si potem še vzela nekaj časa za pohajanje okoli koče. Ja je treba vse  pregledati. A SO SE PRIPRAVLJALI NA DANAŠNJO PRIREDITEV, KLJUB TEMU SI OSKRBNIK VEDNO VZAM EČAS ZA POHODNIKE. JA TUDI ZARADI TAKIH OSKRBNIKOV SE VRAČAMO.

Potem pa sva odšla do izhodišča, , tokrat po cesti naokoli, pa je kar sijajno šlo.

Za trenutek sva se ustavila še pri srčku na ovinku pod  klopco, kjer sva davi  se odpočila.

Ob poti nekaj primerkov odcvetelega teloha, ki se je bleščal v soncu

Nato pa namesto mimo Naravskih ledin krenila proti Suhodolu,

Nato pa skozi krasno osvetljen gozd, navzdol do Plešivškega mlina, kjer je Mokrišče, in Plešivški bajer, ki pa je sedaj zaradi vročine veliko manjši , kot je bil pred leti..Zelo lep kraj , vreden obiska , mir spokojnost te očara.

Kmalu sva se približala krasnim lipam in kostanju 

že sva bila ob bajerju

res sem vesela, kadar se tukaj ustaviva. Najlepša pa so jutra tukaj

Bajer je že kar precej zarasel - No nekaj časa sem se ustavila toliko , da sem poslikala in nato sva s ezapeljala navzgor, kje r stoji ob poti na novo pokrit križ

Tako se je bleščal v soncu , da sem sprva mislila, da je pozlačen. , midva pa naprej do odcepa za Podgorje in Suhodol .ampak je bila cesta od Plešivega zaprta zaradi plazu.

 proti Suhodolu zaprta 

zato  sva krenila čez Razbor, 

kjer pa je tudi bil smerokaz, da je cesta odprta samo do gradbišča 300 metrov naprej ,  delajo  škarpo,pa je nama prijazen gospodar Turistične kmetije Rdečnik razložil da se da  mimo, le počakati je včasih treba. Nasploh je sedaj Slovenija eno samo gradbišče in renoviranje cest, nekaj zaradi neurij , nekaj zaradi obnove cest. Pa še so table  postavljene na pravem mestu sploh ni problema, tako pa moraš včasih prav  na slepo se peljati kam... No ja in takrat je pripeljal navzgor  mimo naju policijski avto, tako da sva dejala, če je on prišel bova tudi midva v obratni smeri. In res sva so ravno neke mape pregledovali, tovornjak z betonom pa je ravno odpeljal navzdol. Sva imela res srečo.. Tako sva po strmi cesti mimo krasnega, no nekoč krasnega kažipota,

še pred dvema letoma sva se peljala tod , a sedaj so vse table nečitljive in jih pol manjka.

 Nato pa skozi Velunjski graben . Kjer se je tako kadilo za tovornjakom, a je k sreči zavil na gradbišče-..

  ker se tudi veliko gradi, ter mimo cvetočih Gaberk, , ter cerkve sv Urha ob začetku GABERK

ter Škal kjer stojijo novi visoki stebri za priključek avto ceste za Koroško. Kar vesela sva bila da sva končno prišla mimo Škal in še zadnji pogled na Škalsko jezero in Uršljo goro v ozadju sva se potem iz povsem druge strani pripeljala domov. Kljub ovirani vožnji , sva bila neizmerno vesela, da je nama uspelo sicer malo bolj pozno, ampak čas je za naju postal relotivni pojem, tako da ne iigra nobene vloge kdaj kaj praznujeva in kje. Sva pa dejala, da bova morda  naslednje leto še enkrat praznovala  poletni solsticij, na Uršlji, če pa ne, bova pa si poiskal kje kak zanimiv z energijo prepojen kraj. 

P;P;