SPOMINI STAREGA-GOJZARJA-KJER ŠE VEDNO MAK CVETI

 Lepota maka in osvežitev spomina.

Je že tako če  imaš srečo da se še lahko gibaš, se ti  ob pazovanju  žitnih  polj ,se ti vedno znova in znova obudijo spomini na mladost in valujoča polja pšenice, ali rži, kjer so kot mala modra očesca kukala izza pšeničnih latov plavice, ali modriš. Sedaj jih skoraj ne vidš več. No mak se še da videti, a plavic nisem videla že kar nekaj časa. Posledica najbrž  škropljenja žit proti plevelu.A klub temu se še vedno najde, kje polje, kjer je tu in tam opaziti rdeči mak. 

Tudi v naši dolini sem ga pred dnevi opazila pa ne samo enega, ampak celo dolgo vrsto, kot trak v laseh se je bohotil ob robu žitnnega polja, na eni strani, na drugi pa polje koruze, ki je ravnkar vzklila.

Obstala sem sredi ceste in premišljevala, ali naj grem po rosni mokri travi do polja in posnamem nekaj fotografij. 

Ker sva bila namenjena v nasprotno smer je moj predlagal, da naslednji dan greva še enkrat sem in bom z druge strani posnela meni tako ljube cvetove. Ja včasih smo hodili k Družmirskemu jezeru, ki je bilo šele v nastajanju. Tam je ob  robu  vodne gladine valovil mak
in kamilice. Sedaj ni ne kamilic ne maka tam valovi razširjeno Družnirsko jezero- ostal je spomin in nekaj fotografij.Kot je zgornja.

Kakorkoli naslednje jutro sva se  podala ob reki Paki do Pesja in se še prej ustavila ob robu njive.
Ter se nato ob robu razveselila že prvih cvetov

Nato pa sem s takim prav otroškim veseljem slikala te krvavo rubinaste cvetove. Da se je moj šalil , se ti bo ja aparat vžgal. Ha ha 
Kar nisem se mogla ločiti in odditi ampak. še in še sem se ozirala  na to dolgi rdeči trak sredi polja-

seveda sem pohitela, kajti postajalo je vedno topleje. In ja nisva ravno prijatelja  vročine.

Nato pa sva se napotila po stari poti ob železnici do Vista Stolpa in ob Velenjskem jezeru, se napotila naokoli 

Ob velenjskem jezeru, kjer že kar nekaj časa nisva bila , se je tudi marsikaj spremenilo. Všeč so mi bili ob plaži  ob mizah  senčniki iz palmovih listov  , ali trsov. 
A midva sva že hitela naprej , do klopce, kjer sva se v senci usedla obujala spomine, na čase pred več desetletji. Prvo smo tam kjer sedaj valovi velenjsko jezero imeli  vrt. Potem pa desetletje vikend na Kinte Kunta, pa koliko smo se kopali v jezeru. Ko je nama še prijalo sonce . No nič ne de, sva sklenila nazadnje vsega je bilo,. Pa saj tudi sedaj nama nič ne manjka.Razen prijateljev, s katerimi smo delili lepe dogodke in druženja. A ti so večina že odšli tja za mavrico neskončnosti.

Krmila sva dva goloba, ki sta se nama pridružila 

Nato pa sva po senčni sprehajalni poti ob jezeru  pod dolgimi vejami vrb se sprehodila do Škalskega jezera

grede se spominjala tukaj pod potjo , čez pritok od Škalskega jezera v Velenjsko -mostička, po katerem sva res velikokrat obhodila Velenjsko jezero.

Sedaj pa počasi vse zarašča, seveda mostička ni več

Že sva bila pri Škalskem jezeru, ter se nato nekaj časa sprehodila ob njem nato pa skozi borov gozd in Enojčke odšla domov. Sva se razgibala, pa še napasla oči  ob lepoti maka, ki ga je zadnja leta vedno manj. A tu in tam še imam srečo da ga lahko poslikam in uživam ob njegovi lepoti.

p.p.