Tudi to je življenje -ŠE ENKRAT STAROST IZ MOJEGA VZORNEGA KOTA !

 Kaj lahko in kaj ne smeš delativ jeseni življenja. 

K vsemu temu zapisu me, je vzpodbudila opomba znanke,ko sem nehote ,  slišala, v vrsti v trgovini , kaj sta se pogovarjali, s prijateljico.. Da kako je zbita, da ni za nikamor, kot bi jih štela že osemdeset let. Sogovornica pa:Ja kako pa se počutiš in ona odgovori, saj veš ko nimaš nobene volje, ko še samo čakaš  na smrt.

Ampak vem da je vsaj 15let mlajša.  

Hm, takrat sem začutila pomen besede, če ti nekdo stopi na žulj. Prizadelo me je! Pa ni bilo namenjeno meni, ampak, torej tako se počutijo osemdeset letniki V tem trenutku pa me je prešinilo, kot strela z jasnega torej sem tudi jaz že med temi izbranci, , ki so odpisani, ki še samo čakajo na tisto , belo , ali črno ženo,, no včasih smo rekli :Prišla bo črna smrt" sedaj pa je veliko kje v belih oblačilih. Kakor pač komu drago .

 Seveda se o takih temačnih stvareh ne govori veliko ne o smrti ne o boleznih. kot da je to vse stigmatizirano, saj dandanes se ljudje raje hvalijo, kot pa da bi priznali, da  tudi oni stojijo v vrsti na poti  tja, kamor pelje pot vseh živih bitij na tem planetu.Zato pa tolikokrat lahko slišiš omalovažujočo opombo , mlajših ljudi. Oh veš je že star/a," kot da bi bila to sramota . Ampak če tako pomislim je to velik privilegij, da ti je dano da doživiš ta leta.Saj toliko mladih žal jih ne dočakaNe mladine, ampak tistih še v polni moči življenja. Seveda bomo kljub fizičnem stanju vsi umrli, velikokrat se spomnim besed prijateljice, ki ji je gibanje onemogočeno,, vedno je dejala:Ti boš šla peš  v nebesa, jaz se bom pa peljala z liftom. Ha ha. . 

Torej razglabljanje o tem o življenju, starosti  o tem o dojemanju ,( kajti nekako se še nisem sprijaznila s to  okroglo dvema balončkoma podobno številko, vsekakor ne po počutju, ampak me drugi opominjajo vsake toliko čase, da se je treba zresnit in se pripraviti za onostranstvo.) Zanimiva ugotovitev, kako ljudje imamo v sebi kljub napredku , tehnologiji , še vedno vzorec iz prejšnjega stoletja, da je vsaka starost , oziroma v vsakem obdobju življenja točno določeno, kaj lahko delaš, se počutiš in kaj ne. Kot da je to z zakonom določeno. Pa čeprav se življenjska doba podaljšuje  se je to mnenje , oziroma miselnost , kot zacementirano ohranilo še dandanes.

Morda pa samo jaz to tako dojemam sedaj, ko sem prestopila magično mejo osemdesetih let. Kar naprej so opazke, ja za tvoja leta je to res super. Tako da imam zadnje čase že prav slabo vest, če naredim kaj , že ko grem iz hiše, a spet gresta pa da se vama ljubi? Če opraviva kak dolg pohod, ali kako delo ki ga opravljam že leta in leta, ali, kot  to da sem pred dnevi splezala,

kot skoraj vsako leto doslej že od šestega sedmega leta do sedaj  na češnjo. Ni večjega užitka kot zobati sladke češnje  na  drevesu v rogovili vej  in uživati v zavesti, da se še vse da , da so leta pač samo številke . Pa sem objavila, ne iz samo hvale, ampak od veselja ker je bilo res enkratno. Pa se je vsul plaz , oh bolje, da ne ponavljam , pač, da  je po mnenju mnogih to  za ta leta  nespremenljivo. Pa kaj za vraga imajo leta opraviti z vsem tem. Če še opravljaš vsa druga dela, zakaj bi bilo potem to in še marsikaj tako grozno. 

Važna je moč mišic,  za kar pa je seveda se treba truditi vsak dan. Preveč se obremenjujemo s številkami. Seveda se zmanjša moč telesa,  pa oči pešajo, a to tudi mladim, pa škriplje tu in tam kak sklep,posebno še, če se poleniš in rečeš  danes ne jutri bom pričel z vajami hojo gibanjem itd.  

Dandanes je pač tako, bda nam tehnologija, stroji olajšajo  življenje, tako pri moškem kot ženskem delu..Veliko preveč časa preživimo sede. Tako si ta čas , ki bi ga porabili za razno razna dela, lahko posvetiš sebi ali pa svojim konjičkom. Pa dokazano je da se vedno manj gibljemo . 

Ampak telo ne dopušča lenarjenja. Tu pa se strinjam s tem, da v teh letih je treba biti dosleden prav v vsem  z vsem kar počneš. Če izgubiš kondicijo , moraš potem kar trdo garati, da jo pridobiš nazaj. V tem pa je razlika med mladimi in starejšimi, mladi so en dva tri na nogah a pri starejših  telo rabi veliko več časa da si opomore. 

Strinjam se  s tem da ko prestopiš petinšestdeseto leto, se upokojiš, da lahko uživaš v sadovih svojega življenskega dela. Da  si dal družbi, državi  svoj prispevek, sedaj lahko v miru uživaš sadove svojega minulega dela  , ter  se predaš radostim življenja. 

Mi je že pred par leti dejal prijatelj, ne razumem te, zakaj si tako obsedena z gibanjem. Hm in danes sem se spomnila teh besed, ja če takrat ko sem bila res čisto na dnu zaradi raznih ovir in še dodatne poškodbe  ,  če ne bi vztrajala, bi danes bila . najbrž čisto okorna, morda že tudi na vozičku  in zjamrana, kako sem uboga.Tako pa še lahko živim na polno

 Seveda pa je tudi tu velika razlika, ni vsak enak nekateri so bolni obremenjeni z težkimi  boleznimi, ja usoda je kruta, a se še vedno trudijo in vztrajajo.

Spet pa je res, da mnogi ki prestopijo prag upokojenskega življenja , tam okoli 65 leta je tako, kot bi jih ugasnil , enostavno prenehajo živeti. Samo tarnajo. No veliko jih  že, ki že kako leto  zatem že oddide tja za mavrico. Enostavno  se predajo , kot je dejala znanka , mišljenju , sedaj je prišel tisti čas   , moramo se prilagoditi letom .  Ampak leta pravzaprav sploh niso važna .Počutijo se odvečne ,  ne posvečajo se več ne sebi in enostavno imaš občutek kot , da še samo čakajo na zaključek življenja.A resnici na ljubo , dokler še imaš partnerja ,prijatelje še nekaj časa gre življenje skoraj z  istim tempom naprej,, potem pa se pričnejo redčiti vrste prijateljev, enostavno ne iščeč novih , veliko kdo ostane sam zaradi takih in drugačnih vzrokov .In to   sedaj v tem tako hitro spreminjajočim se tempom  življenja, ko se spremnija prav vse  od človeške odtujenosti, drugačnega pogleda na življenje , do digitalizacije, v kaateri se marsikateri starostnik pač ne znajde več .Tako ostane sam, osamljen , posebno še če so tudi njegovi bližnji sorodniki vpeti v svoj krogotok hitrega tempa življenja in  dela .Kar naenkrat ugotovi, da je najenostavneje , najbolj udobno se predati udobju kavča, ter si z daljinskim upravljalnikum približati virtualni svet. Se predati dogodkom na ekranu, skratka  pričeti živeti življenje drugih , njegovo življenje  pa teče in izginja, sam pa živi v virtualnem svetu.Ampak to ni rešitev sam ali v dvoje treba je iti naprej z istim tempom in voljo, ter optimizmom. 

 No na to  me spominja ko sva pred časom obiskala starejšo  vdovo, ki je imela prižgan radio. Pogovarjali smo se o vsem mogočem, ko so bila poročila, pa je stopila k radijskemu sprejemniku ga navila glasneje in dejala. To moram slišati kaj je povedal ta in ta politik, da bom na tekočem ..Hm na drugem koncu sveta .Takrat sem spoznala kako žalostno je da nekateri ljudje živijo in  dobesedno živijo od dogajanja svetovnih dogodkov.

Seveda je dobro , da spremljaš malo dogajanja po svetu, ampak, da si odvisen od tega, potem pa res ni čudno da je toliko pesimistov,  na tem svetu.Kakor koli morda danes na mene vpliva tudi sivo deževno vreme, pa pravijo, da tudi preveč premišljevanja ni nikoli dobro, bolje se je posvetiti lepim stvarem ki razbijejo še tako temne misli, ter se veseliti sončka in svetlobe ki ga nosi vsak slehernik v sebi, le poiskati ga je treba v sebi , ne glede na vreme, počutje, leta ..

Torej gremo za soncem.Tako končujem to  moje premišljevanje o vsem tem.Sem se razpisala dala iz sebe svoje temne misli.No morda pa je to razmišljanje posledica EMŠA Sedaj pa greva v naravo je dež ravnokar opral vso nesnago onesnaženja  in midva kot sončka se bova posvetila lepoti  in življenju. 

p.p..