Moje razmišljanje o moji ljubezni do knjig, narave moje gore..

Kako se je začelo!

Po današnjem jutranjem obisku Škalskega jezera po razširjeni pot in po zajtrku sem si vzela čas za prebiranje, ter urejevanje albumov mojih fotografij in zapisov iz prejšnjega desetletja.Ko sva pričela spet intenzivneje obiskovati našo Uršljo goro. Me je prešinila misel , kako kakšen dogodek , je lahko povod za kako poznejšo pot v življenju.
Prvo, če samo pomislim , na mojo ljubezen do knjig, do lepe slovenske pisane besede, za katero je  sicer "krivih" več oseb. Od mame v prvi vrsti, njenih pravljic , pa očeta z njegovim svojstvenim pripovedovanjem, ter  seveda pisatelja  župnika  Franca Ksaverja Meška , kateri je vedno, kadar sva šle z mamo v "mesto", kot smo takrat pravili  mimo kapelice, kjer je navadno sedel pod brezo ,

snoval kake zapise, za knjige ali pa morda pridigo , je vedno naju ogovoril in me poklical k sebi in mi dal nekaj dinarjev, rekoč:

 "Na tu imaš par dinarjev ,naj ti mama kupi kako knjigo , vem da rada bereš."!

In ja kupila mi jo je.

Knjige so mi polepšale dodatno otroška leta in mladost,takrat ni bilo vse rožnato, no ja saj tudi sedaj ni, ampak sedaj mladim primanjkujejo druge stvari kot so nam pred več , kot sedemdesetimi leti. Pa tudi   kasneje ko sem bila v tujini sem z branjem hitreje  osvojila  tuj jezik.

Skratka ja če ne bi imela toliko mentorjev , ki so me vzpodbujali , včasih celo omejevali,oh marsikaj bi lahko napisala o moji iznajdljivosti, kje vse sem prebirala in skrivala knjige, kajti bila sem pravi knjižni molj, bi najbrž ne uživala v branju in pisanju.Sedaj sicer veliko manj čitam, kot bi rada žal mi oči ne služijo več tako , kot bi morale , ampak ko grem mimo knjižne omare, se velikokrat ustavim , grem nežno s pogledom, včasih tudi z roko po knjigah, odprem kako knjigo ja  in takrat oživijo osebe in dogajanja kot v filmu pred mojimi očmi. No tudi to je nekaj , bolje, kot nič. Ampak še vedno upam, da se mi bo vid izboljšal, saj kot pravijo, upanje umre zadnje.

No toliko o tej moji veliki ljubezni in naklonjenosti do knjig in pisane besede.

Kot drugo pa: 

Še vedno pod vtisom obiska Uršlje gore, najine gore kjer sva bila pred tremi dnevi . A povod zato je bil ogled albuma iz pred petnajstih let .Ko sva pričela spet intenzivneje obiskovati našo Uršljo goro.
Vsaka gora ima svoj čar. Skoraj vsi imajo svojo goro, oziroma goro ali planino na katero večkrat , ali raje zahajajo, ki jim je tako ali drugače prirasla k srcu. Na kateri začutijo da je to to…..
Rada zahajam v planine, če mi le zdravje in druge okoliščine dopuščajo. In sedaj imam že drugo leto po poškodbi noge, spet možnost, da se vračam intenzivneje, sicer s prilagajanjem da obiskujem malo bolj zahtevne vrhove, katere imam v tako lepem spominu. Katere me izpopolnjujejo mi dajejo tisto »nekaj več«
.
Moja gora je definitivno Uršlja gora. Prvič sem jo obiskala pri šestih letih, kajti gor sem rasla prav ob njenem vznožju. Moja mama je bila zborovodkinja naših pevcev v cerkvi in naši pevci so vedno peli tudi pri mašah na »žegnanjih,« na Uršlji gori ,ki so bila trikrat na leto. Prvo za Jakobovo, julija . Drugo »žegnanje« avgusta, in zadnje žegnanje je 21. Oktobra na god Sv. Uršule. Takrat je bil pogled veličasten,vsa pobočja Uršlje gore so žarela v mavričnih barvah in macesni, so kot tisočera majhna sonca razsvetljevala temen smrekov gozd--

Prvič sem bila na gori ko mi je bilo dobrih šest let.
In to so bila za nas prava romanja. Mama je napekla prejšnji dan potice, peciva, ocvrla piščanca in seveda suhomesnatih dobrot ni nikoli manjkalo v naših bisagah . Navadno smo šli vsi, cela družina. Tudi dva brata sta bila pri pevcih…. Spominjam se veselja ki je takrat prevladovalo v vseh nas. Bili smo vsi dobre volje, kakor, da bi z vsakim metrom, ki smo ga premagali v nas naselila neka povsem druga energija..Pot je bila s te strani zelo strma . A nobeden se ni pritoževal, razen mene seveda , a mene kot najmlajšo so tolažili s pripovedkami, kako lepo bo, ko bom videla na gori velike vdolbine, ki jih je naredila Urška, ko je prišla s Pohorja od koder jo je pregnal povodni mož…

Oče ki je veliko bral in mi je vedno pripovednoval pravljice in to na tako šaljiv živo predstavljiv način opisoval osebe in pokrajino, ,da sem se velikokrat poistovetila s pravljičnimi bitji, ko je pripovedoval iz debele knjige Grimovih pravljic, prevajal iz nemščine .Je začel pripovedovati:

Veš, povodni mož je rekel Uršuli pojdi na tiste hribe, pokazal je s Pohorja proti zahodu in nadaljeval ti samo pojdi in na kateri gori se ti bo ugreznila noga, tam so dobri ljudje, tam ostani se ti bo veliko bolje godilo, kot tu sredi te goščave in planjave, kjer ni žive duše…(takrat Pohorje še ni bilo obljudeno)…le pojdi ji je sladko prigovarjal… tu ni prostora za oba. Ta mala jezerca bodo komaj zalegla za mene in rad imam mir… Ne maram žensk in ti si klepetava in stalno nekaj nergaš, le pojdi. In ker takrat ženske še niso bile tako samozavestne, ga je Urška samo žalostno pogledala , takrat ji je povodni mož dejal: " Pospremim te," pa sta šla.

Čez celo Pohorje in preko Kremžarice sta prispela do Gradišča, Na obrežje kjer je takrat še namesto Slovenj Gradca bilo jezero. Povodnji mož si je Urško oprtal na rame in zaplaval z njo v smeri Dravske doline.. Nato sta odšla proti Koroški, kajti povodnji mož je hotel imeti Urško čim bolj daleč od Pohorja. Hotel jo je spraviti na Peco…. Kar hitro sta prispela, (sta le bila oba velikana.) Ko sta prišla na Peco ji je dejal tu ostani in boš imela prekrasen razgled po vseh dolinah. Pokazal je po sedanji mežiški in dravski dolini ter proti zahodu na današnjo Podjuno…

Urška pa je samo z nogo udarila ob tla da se je kar zaiskrilo, kajti Peca je vsebovala veliko svinca in dejala: Ne tu nočem ostati tla so trda in kamnita, greva na ta hrib pokazala je proti Uršlji gori.
In sta šla. Še sedaj se poznajo sledovi njune poti… Globeli in jame, kjer so se njima ugrezale noge in ko sta bila žejna je povodnji mož udaril , palico in so na dan privreli majhni potočki. Tako na celi Uršlji gori ni nikoli primanjkovalo vode. Ko sta prispela na vrh se je pred njima odprla dolga ravan posuta s prekrasnim cvetjem.

Urška je obstala se nasmejala, ter kot majhen otrok stekla čez to ravan, ker je bila kot velikan zelo težka so se za njo pojavile velike kotanje, katere so še dandanes vidne.
Ja tu hočem ostati: Je zaklicala in se nato obrnila proti povodnemu možu "Ti pa sedaj pojdi in nikoli se mi ne hodi pritoževat, da si osamljen , kar pojdi tu bom ostala, tu so tla mehka, celo kamen je mehak" , v roke je prijela skalo, ki je bila na robu in ko jo je stisnila v pesti so se na kamnu pokazali vsi njeni prsti. "Če je že kamen tako mehak kako mehkosrčni in dobrega srca so šele ljudje."

Tako je pripovedoval oče na mojem prvem obisku Uršlje gore . Ko je končal smo prispeli že skoraj do cilja. Ostalo sem vse pozabila, ampak ta pripoved mi vedno znova in znva obudi vsak obisk najine gore. Vedno bolj zavedajoč se, kako sem lahko srečna da še po 74 letih od tega obiska še vedno lahko obiščem to razgledno krasno goro. Sicer samo do 4 x ali 5 x na leto, ne tako kot včasijh ko sva z mojim možem, tudi po 30 x stala na njenem vrhu na leto.Ob vsaki uri dneva ob vsakem letnem času , opazovala sončne vzhode, zahode, lunin mrk , ko je sonce bilo v zenitu, ali luna nad obzorjem ali tik nad nama. Neprecenljivi spomini.Tudi sedaj "jamram" če je kje na poti malo bolj utrujen korak, a imam srečo da imam sopotnika, ki mi ob takih trenutkih ,hm ne pripoveduje pravljic,ha ha, ampak me z vzodbudnim pogledom in besedo , s kako besedo opozori na kak krasen motiv ob poti, tako da takoj pozabim na napor, ja tako kar mimogrede prispeva na vrh. Vsa vesela vpijava vase energijo in zdravje, ki ga ta energijska gora ima na pretek v izobilju.Naj ostane še kako leto tako.

p.p.

Iz zbirke :

IZ zaprašene skrinje