Spomini starega gojzarja. VRHOLANOV VRH710M TER RUŠEVINE GRADU FORHTENEK

Vrholanov vrh  

 710m, ter grad Forhtenek. Oz. ruševine gradu. 

25.maj.ja prazniki so tu in to kar nekaj se jihje nabralo. Pa začniva s tem, ki je bil včasih pravi praznik mladine. Pustimo politiko, saj ta v 90%tako ni kaj prida. Ampak se spomnimo teh prireditev otroškega veselja ob pohodih druženja in tisti dan ni bilo pouka. Ha ha. Ja lepi spomini tistih davnih dni, Ki so bili polni druženja pogovorov, ne pa tako kot sedaj, ko jih je veliko na kupu pa vsak v svoj ekran mobitela bulji. Potem se pa čudimo,  da se ne znamo več pogovarjati in je toliko depresije že med mladimi. Kaka depresija včasih. Pa pravijo da je sedaj vse bolje lepše, da imamo več, preveč dobrina  A  to te ne osreči. No morda nekatere materialiste in tiste ki so sužnji potrošništva.. Ja res je vsega imamo  a izgubljamo najvažnejše. Človeške odnose in empatijo.. 

Najbrž veliko kdo poreče, da sem starokopitna in polna nostalgije. Prav nasprotno, rada grem s časom naprej. Rada imam spremembe, ampak take, ki so koristne in te osrečujejo. 

Torej sva zjutraj dejala greva kam blizu in sva šla. 

Zelo lepo je tukaj. Lepo urejena naselja. Taki skriti kotički in to še v bližini. Šele nekaj let no eno desetletje veva za ta grad Forhtenek,, ko sva hodila okoli vseh Šaleških jezer, sva videla kažipot za ta grad. Ampak potem sva kar odlagala, sva hodila pač na višje vrhove gora. No trikrat sva bila sedaj tukaj. Leta 2023 prvič. No ta grad ali ostanki od njega sva ga komaj našla. 

Ki pa ima zelo zanimivo zgodovino  https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad Forhtenek 

Za vrholanov vrh pa sva šele zvedela tukaj na sedlu, ko sva iskala grad Forhtenek pred leti.Namreč je stalo pod gradom drevo na katerem je bil kažipot in midva nisva videla gradu. Ampak sva videla kažipot za Vrholanov vrh. Pa sva šla kar tja. No nazaj grede pa sva od daleč opazila grad in ja to je bilo leta 2023sedaj se ruševine  gradu še manj vidijo. 

Tako je izgledalo takrat. 
Spomladanski obisk tega vrha, na katerega pelje lepa pot, s prekrasnim pogledom na Mozirske in na zvonik sv. Duha v Ravnah nad Šoštanjem. 

Startala sva tukaj ter se na potila naprej mimo spomenika iz tistih temačni dni, ko je zato da bi sedaj živeli v miru in sožitju, izgubilo življenje toliko ljudi. Naj se mir ohrani, da njihove žrtve ne bodo zaman. A kot že zgodovina dokazuje da se ljudje ničesar ne naučijo  iz preteklosti

Jutro prav ustvarjeno za naju 

Ko sva prispela na sedlo pod gradom Forhtenek sem približala naš velenjski grad.Ter cerkev v Starem Velenju 

Sonce je prav prijetno grelo tako sva kar  pohitela naprej krasni gozdni poti. 

Pot polna kontrastov, gozdnega hladu ptičjega petja, ter pomladnih dišav cvetja. 

Na vrh vodi lepa pot, prav za prav gozdna cesta ki se vije razgibano gori in dol, pa se tam nekje na polovici  priključi Ravenska pot. 

Ob poti je bilo cvetja največ pa je bilo jagod. Ter bezga. 

Tu in tam so se krošnje razredčile tako da sva imela občutek, kot da sva v parku Matere Narave, prekrasna pot. 

Ko sva  se povzpela po  strmem zadnjem delu gozda sva prispela na greben s katerega seže pogled v Šaleško dolino in vrhove za njo na drugi strani pa Graška gora. 

Tukaj so se navadno pasli konjički tokrat pa je bila sončna reber po sejano z rumenimi cvetovi cipresastih mlečkov 

Kot drobna sončeca  so krasila sončno reber pa tudi drugi grmički ki pa jim ne vem imena. Lepi pa so. Bom morala pogooglati. 

Ob poti je zelo veliko klopc na splošno se je tu gor vse spremenilo in to na boljše že lani sva bila presenečana, ker je bil vrh očiščen drevja letos pa je vse lepše in boljše. Vse v superlativih. Hvala. 

Proti zadnjemu delu razglednega vrha na katerem, kot stražarji ob robu stojijo bori.. 

Prekrasen šopek ivanjščic je kot pozdrav in dobrodošlica 

Prvo sva se  seveda vpisala. Se ovekovečila

. Vse je tako lepo poravnano. 

Ter uživala v prekrasnem razgledu na okolico. Pa mize v senci in ob robu nasajena drevesa joj kako prijetno bo šele čez čas. 

Privoščila sem si tudi malo guganja zakaj pa ne, prav dobro mi je delo. No pa tudi močna gugalnica je

Jaz pa sem itak vsako leto lažja on manjša. .. Hi hi 

Včasih sem se res rada gugala hahaha. 

Vidljivost sicer ni bila ne vem kako dobra, vseeno sva uživala na razglednem vrhu. 

Pogled na Uršljo goro, ki naju vabi  kar nekaj časa to leto, upam da bo nama čimprej uspelo da se povzpneva na njo. Navadno sva do sedaj bila druga leta gor že po 6x. No vse se spreminja. 

Krasne mize ob katerih se lahko odpočije tudi večja družba.. 

No pa se pravo razkošje da si lahko izbereš klop v senci ali soncu

Cvetja toliko ob poti da se ti zvrti od lepote.

Nekaj časa sva ostala na vrhu, nato je se nama je pridružila še eno pohodnica s kužkom res prijetno je bilo, potem pa sva se počasi vrnila po isti poti nazaj do sedla do podnožja gradu Forhtenek.

Oziroma ruševine nekdanjega gradu Forhtenek povzpela sem se,on me je počakal ob vznožju. no uspelo mi je  se povzpeti navzgor se vpisala ter se potem  pridružila možu ki me je čakal ob vznožju nato pa sva se zadovoljna vesela vrnila domov. Po strmini ob skali navzgor

Ja čas počasi briše poti tu gor 

Ostanek zidu gradu Forhtenek tu moraš kar. Paziti ob spustu dol

No☝️🤣 sem si dajala poguma. Dokler še lahko pridem po taki strmini navzgor še ni problema za skrb in razpravljanje o starostni nemoči. Jamrali bomo ko bomo stari. 

Posnetek moje malenkosti na vrhu, dokaz da sem uspela juhej

Na vrhu je še ravno toliko prostora  na obzidju, da lahko stojiš, pa že mati narava jemlje nazaj s poraščenostjo trav grmovja in drevesc nazaj, kar je njeno prvobitnost zmotil človek, pred davno savno časa. 

Nato pa sem se po isti poti tokrat spustila nazaj na ravnino. Prvič sva šla  oba naravnost navzdol, pa so naju potem tako nažgale koprive na čistilni, da najbrž od takrat ne bova  imela revme ha ha ha. Zadnja skala. Tokrat nisem sla ob spodnjem obzidju. 

Tudi tukaj vse v belem

Skozi visoke trave nazaj. Slabost tega je da sva ujela kar nekaj mikroskopsko majhnih klopov. Ampak sva jih kar hitro likvidirala. 

Nato sva se spustila navzdol

Iz gozda sedaj na čistino 

Ob poti 

Ob poti 

Turn cerkve sv

Duha na Ravnah nad Šoštanjem. Kamor greva vsako leto. Veliko let sva to cerkvico opazovala s Kožlja, Jakeca, Velenjskega gradu in iz drugih hribov. Pa je tako prijeten kraj. Oziroma pot. 

Poletje je tu. No vsaj po toploti.Ter dišeče senu. 

 Hitro sva se spustila navzdol 

do izhodišča in se vsa zadovoljna vrnila domov. Poleg klopov sva nabrala tudi nekaj bezgovih cvetov tam v neonesnaženi naravi. ☝️ 😁 ☝️ 🤣 

P. P.