spomini starega gojzarja-BOHOR-2. del. VELIKI KOPRIVNIK .PETROVA SKALA- KOČA NA bOHORJU

 VELIKI KOPRIVNIK 982m.

Kot  prvo se opravičujem, ker pišem malo z večjo pisavo, ja bo treba nova očala -

Torej-

 A kot že v prejšnjem zapisu omenjeno sva se od izhodišča napotila navzgor na vrh Velikega Koprivnika. Kjer navadno vedno malicava na klopci. A letos je čez ta prostor ležalo suho drevo.

Torej , kot vedno greva iz te smeri navzgo

Dokler še lahko, no pa zaenkrat še kar gre, je pa res , da greva počasi , skoraj tako, kot poje Adi Solar , da vse dela -"Tak počas. "

Kljub počasnosti, no kakor se vzame, nama pot zelo hitro mine, ko pa je toliko vsega ob poteh , pa tudi  teme za pogovor nama ne zmanjka. Časovno morda ne ampak imava vtis , da sva en dva tri na vrhu.

Tam nekje sva se ustavila, češ se bova slikala , a oba veva , da sva se zato, da bova na vrh prišla še pri močeh in polna dobre volje. Ja so malenkosti, ki enostavno veliko pomenijo , čeprav ne zgleda tako.

a kmalu sva bila na vrhu, sonca še vedno ni bilo. . vpisala sva se in se poslikala in nato odhitela navzdol proti najinemu tretjemu cilju Petrovi skali , nato pa naprej še na kočo na Bohorju.
Na vrhu sva tekmovala kateri dlje stoji na eno nogi, no malo zabave ob tem turobnem sivem nebu je kar prijalo.

Nato pa sva se spustila navzdol med zelenim pobočjem, ki pa je bilo nedotaknjeno, ne tako, kot je bilo na Javorniku.

Pot je postajala vedno mehkejša

Ob takih poteh se vedno spomnim besed mojega prijatelja s spleta, ki je ob neki tako priliki dejal":_Da če ne prideš z blatnimi gojzarji domov, to sploh ni bil pohod. "Hm midva nisva naredila ne vem kake razdalje "usrana"pa sva bila pošteno ha ha, Ampak sva se potem niže v lužah in travi očedila.
Hitela sva naprej po cesti in dočakala sva sonce in modro nebo. Sem glasno vzkliknila.   "Mati Narava naju ima rada"

Kmalu sva prišla do najinega tretjega cilja Petrove skale 

Kada slika on ne moreš ostati resen, sicer zelo nerad slika, ampak včasih se sam ponudi. In potem ob vseh njegovih napotkih , ma saj ne  moreš ostati resen-Kot nasmej se, prsi ven, trebuh noter, ravno stoj in o tako na hitro ,da ne veš kaj bi.Mu rečem saj nisem v vojski ha ha- Potem pa se pričnem smejati in ja se smejeva oba.

Kjer sva si privoščila kar nekaj akrobacije in seveda ob tem se zabavala. Kajti počutila sva se oba še kako sveža zadovoljna, predvsem pa hvaležna da lahko se še "afnava" in spustiva otroka v sebi na plan. Lepi so taki trenutki, morda se komu zdi nespodobno, neprimerno , a midva pač uživava ne glede na leta in mnenje drugih, kajti čas, ki je nam tu na zemlji odmerjen, je tako prekleto kratek in zakaj ga ne bi izkoristili kakor nam drago. 

Sonce in modrina neba, ja kako razkošje dneva .Pohitela sv anaprej še do najinega četrtega cilja koča na Bohorju.


A najprej sva se ustavila še na krasni edinstveni klopci ljubezni. Ter si vzela kar nekaj časa , da sva se ovekovečila , predvsem pa , da je nama uspelo da sva se v celoti znašla na posnetku.

Potem pa h koči kjer vedno uživava v teh krasnih modrih cvetovih irisa.Potem  nama je  novi oskrbnik postregel in naju fotografiral, ko sva nazdravljala uspešnemu obisku Bohorja, No letos nisva obiskala ne Okna, ne Križa nad Planino, ne gradu nad Planino. To navado vse obhodiva ob enem. No na grad bi še šla a je v Planini pričelo deževati. . Ampak kljub temu sva vsa vesela hvaležna do neba da sva opravila ta pomladni obisk na Bohor.

Najbrž se že ponavljam _ampak_

Všeč nama je tu že od prvega obiska pred malo malo manj kot pol stoletja .

Predvsem pa nam je ostal takratni oskrbnik  v spominu. Pa sva bila v teh šestdesetih letih skupnega življenja na reeees veliko kočah , a morda samo na prste ene roke bila hko preštela da so bili res tisti oskrbniki  s   pravo planinsko dušo in srcem-Tako prijazen postrežljiv skrben, ma  vse je v samih soperlativih, kako se je sukal okoli nas, ko smo šli za prvega maja , otroka in midva od Kumrovca do Zidanega mostu. In smo zgodaj zjutraj prispeli do sem. Še po vseh teh letih je v nama veliko zadovoljstvoin hvaležnost  da smo bili  bila deležni take pozornosti.

tako zaključujem drugi del prekrasnih vtisov s potepanja po Bohorju

P.P.