Spomini starega gojzarja - Brinjeva gora ali koroška turneja.

 13.6.2026 -

Ker se je med tem datumom kar nekaj dogajalp nadaljujem šele sedaj  , ko si bom vzela končno vzela dan dva za regeneriranje in okrevanje.

Ta zapis sem pričela že kar naslednji dan a je ostalo pri osnutku.

TOREJ:

Končno sva dočakala dan, da se le odpraviva na že tako za žejlen pohod. Koroška turneja. Ko sva prvič šla speljala na najbolj oddaljeni cilj in se potem vračala nazaj ter si na koncu še privoščila Brinjevo goro, ampak potem pa sva si prišla gor da je boljše, če prvo narediva napornejšo, ter bolj strmo pot, sva sedaj že petič-

Kar zgodaj sva se odpravila od doma , ja je treba , ker je kar nekaj vrhov , ki se jim je treba posvetiti in jih doživeti . 

le ozki srp meseca na nebu je  naju spremljal dokler ga dnevna svetloba ni popolnoma razblinila v modrini neba. 

Skozi Mislinjsko dolino in Stari trg od koder se vedno ozrem na cerkev sv. Pankracija na Gradu nad  njim, ne zaradi pobožnosti, ampak zaradi tega ker imam krasne spomine na otroška leta in starše, ko smo obiskovali to cerkev.

Malo pred Kotljani sva opazila da se nebo nad 

nad obzorjem  je obarvalo v tisto skoraj neresnično barvo-.

Gostilna Dkraj krasnih spominov, srečanj v mladosti in raznih praznovanj.Pa še prejšnji lastnik je bil moj sorodnik. Lepi spomini njega žal že dolgo ni več med nami .Naj mu bo lepo tam za mavrico.

ter v Kotljah zavila desno, A v Brdinjah je  jutranja zarja, skoraj ugasnila  svetlobo po dolini 

Nad Kotljami in Brdinjami se je vedno bolj žareča svetloba razlivala naokoli. obožujem take prizore.
Se peljala skozi krasno prebujajočo se Mežiško dolino.

.

Skozi Ravne, pod Čečevjem, nad katerim pa se je nebo obarvalo v temne grozeče barve.Aže sva zapeljala skozi ozke prehode, ki se niso spremenili dobrih 70 let, kar sem jih kot otrok z mamo večkrat prehodila. A tokrat me je očarala svetloba ki se je ujela v okna .

Mimo tovarne, pa že pogled ba Sv, Barbaro, ki sva jo ta dan spremljala s pogledi res iz veliko zornih kotov.

Včasih je bilo Ravne in Prevalje ločeno mesto. Sedaj pa prav zaprav ne veš, kje se eno neha in drugo začne. Če nisi ne vem kako pozoren na krajevne table.

A že sva v Prevaljah zavila  desno proti želežniški postaji in proti kmetijski zadrugi, kjer sva parkirala pod košatim orehom in se napotila čez železniške tire navzgor, po sedaj na novo izsekanih stopnicah,(nasploh je kar nekaj izboljšav , na poti, ja kje pa če ne tu. To planinsko društvo je res eno najbolj delavnih pri nas, velik poklon in velik HVALA) kot so bile ob najinem zadnjem obisku leta 2024, ko sva dejala da je zadnjič kar sva obiskala ta sicer tako lepi vrh. Ampak, kot že rečeno veliko zarečenega  kruha se poje , več, kot zapečenega. A naj kar takoj povem da sva pač bila prepričana, da v teh letih ne bova zmožna premagovati takih strmin. Ampak, usoda je milostna z nama, no nekaj pa tudi midva prispevava pri tem. Veliko je v glavi in ja ne sme se preveč poslušati "dobronamernih "nasvetov da smo pač že stari, da je sedaj čas za mirovanje.

A že sva se dvignila skozi mali gozdiček do novih stopnic mimo prekrasne hoste joj kako lepa je.

Nato pa mi mo hiš iin po cesti 

Ob kateri je tako bujno cvetel lisičji rep, da sem imela vtis ,kot da bi hodila po cesti iz Žage na Bohor

Že sva prišla do odcepa, kjer gre ena pot naokoli ena pa po strmini navzgor, kot je že klasika sva izbrala strmo port, rekoč, DOKLER ŠE LAHKO, ZAKAJ PA NE!!

Kar hitro sv aprečkala prvo strmino

Ter se nato po malo položnejšem delu napotila skozi borovničevje, ki je kar vabilo da se posluživa  darov matere narave. 

res jih je bilo veliko vse modro, kamor si pogledal

ampak midva sva že hitela navzgor skozi praprot in kmalu prišla na plano, kjer sva  pričakovala velik travnik, ampak namesto tega naju je presenetila velika njiva koruze, ki pa je boila še veliko lepši motiv za slikanje in občudovanje. Samo zaželela sva si v mislih , (kajti v tem letu je neverjetno veliko neurij)da bi  ne bilo kakega neurja in toče, da bi vse lahko pospravili zaslužen pridelek..

Ob robu njive sva se po ozarah pospela nvzgor

Sence so se vedno bolj nižale in jutranja svetloba je preplavila Mežiško dolino.

Kmalu je dosegla tudi njega, ki je seveda, kot je že klasika se preveč hitro povzpel po strmini, in ja ko se navadijo pljuča ostrega svežega zraka pa je spet kot mladenič brez zadihanosti.

Lepota Koroške pokrajine, me vedno znova in znova prevzame.

Ja mati narava je čudovita- 

Pogled na Uršljo goro in cerkev svete Barbare iz povsem drugega zornega kota.

A že sva se povzpela čez strmi rob na makadamsko cesto ter se ob košatih lipah , ustavila pod čudovito kapelico, ki je pokrita s skodlami, ter zgrajena iz kamnov.

Nato pa ob gostem skoraj temnem smnrekovem drevoredu napotila naprej.

Tudi tu je sprememba, navadno sva šla po spodnji cesti in po stopnicah navzgor ob gostilni, kjer je naju enkrat postregel zelo prijazen in muzikaličen lastnik ki je nama tudi zaigral na kitaro , , ter zapel krasno pesem o Mežiški dolini ampak tokrat  sva namesto navzdol šla kar po zgornji cesti

Od koder se nama je nudil krasen pogled na Peco,

Še nekaj pogledov na dolino nato pa  je naju vase posesala strmina Brinjeve gore .

Nato pa ob novih ograjenih stopnicah, no stopnice so stare ha ha ampak je varneje če se lahko primeš.

Tu pa je dišalo kot v parfumeriji

Prekrasen naprstec, nama je še dodatnoi polepšal pot,

Pa sva srečala sonce, ali pa je ono naju dohitelo in seveda tudi prehitelo.Amidva sva si vzela čas, uživala v ptičjem petju svežini gozda, lepoti cvetja in zavesti da je treba tudi se odpočiti oziroma ustaviti, da lahko vse to lepoto vsrkaš vase.

Lepo zavarovane poti

skozi zelene kontraste 

Mimo obeležja

Pa sva tu ,juhej kako vesela sva bila. Ja včasih drobne stvari polepšajo jesen življenja, ob zavesti, kako lepo je v naravi in še posebno ko uspeš , ter dosežeš svoj cilj. 

Visoka ni je pa zelo lepa. Na vrhu je v jutranjih konrtrastih prišla do izraza vsa njena lepota. Ravnina pa križev pot, pa razgled na severozahodno stran pa kontrasti, ma saj si se kar izgubil v vsej tej lepoti. Ja kot velikokrat rečem sedaj , pohodi niso samo hoja, ampak tudi vse drobne stvari ob poti, na cilju tiste malenkosti ki so kot kamenček v velikem mozaiku dogajanja , ki ustvarijo neprecenljivo lepoto kakega kraja., ter polepšajo dan. 

Prehodila sva ves vrh si za vedno vtisnila v spomin vsako malenkost, ja vedela sva in veva, da je tokrat ta obisk res zadnji. Še toliko vrhov naju čaka, a kot ta Brinjeva gora od katere sva se poslovila že šred dvema letoma, naju vedno znova zmamijo v svoje območja , ali svoje objeme.

Itak sem pozvonila za zdravje, za mir za vse dobro za vse ljudi, seveda največ za naju in moje bližnje, pa tudi ostale, kajti če bomo vsi zdravi zadovoljni in bo mir bo vse obča sreča na tej krogli sveta. A imam občutek da so to res pobožne želje.ŽAL ki se ne bodo nikoli uresničile. , AMPAK upati ni greh. P seveda sva se vpisala, v knjigo in aplikacijo Planinc.

Nazdravila sva si obudila spomine na vse najine do sedanje obiske, na srečanje dveh prijateljev iz Prevalj, eden je njau celo spremljal nazaj do Prevalj, drugo pa sva strečala tik pred izhodiščem. Lepa so taka srečanja, ki pe dodatno popestrijo in polepšajo poti,

Čudovito cvetje
Nazaj grede so naju prehitele tri brhke korošice, ter odbrzele naprej, midva pa za njimi lepo počasi , pač v svojem slogu
Vedno bolj vroče je postajalo, sva bila kar vesela, da  večji del poti pelje po gozdnem hladu.
mimo zanimivo izdelanega križa

Navzdol med metulji -Krasen lastovičar je naju obletaval, kot da sva velika cveta ki naju bi na vse načine želel oprašiti, ha ha no za to je prepozno je vse že uvelo ha ha ha, ampak, si je potem postregel na številnemu cvetju, ko je videl da od naju ne bo imel koristi.

Sva se pa nasmejala in dejala, da tudi taka mala stvorenja vedo , da ljubiva živali vseh vrst , velikosti in oblik.

Zelo lep del poti nazaj 

Žal sem malo pod vrhom nerodno stopila, in v  levi nogi , katera mi povzroča težave že  od 2011 leta, me je ostro zaskelelo v meči in preko kolena po zunaji strani navzdol. Prav za prav je bila luknja a pokrita z zelenjem pa sem z vso močjo stopila globje, kot sem mislila. me je.

Kakor koli malo sem obstala se zamislila in dejal, no v dolino bo treb priti. Mlo sem poizkušala , kako naj usmerim nogo da bo lažje, in ja šlo je. Kar kmalu sva prišla

do krrasnegasvetlečega štora in potem navzdol po razgibani valoviti poti

Do asfaltne ceste in pod kapelico ki me vedno znova očara, tako trdno stoji in kljubuje času in vsemu kar se pač na tem svetu dogaja.In čudovite dišeče lipe.

Tokrat sem jaz šla naokoli on pa čez strmi rob, kajti včasih je treba poslušati telo, ki ti pove, kaj lahko kaj ne.

Zeblo jih ne bo !

Tokrat ob osvetlenji veliki njivo navzdol

Ja lepo je tukaj, a že sva prišla v  predzadnji del gozda, kjer sva odložila nahrbtnike in se posvetila uživanju borovničnih plodov. Nekaj sva jih pojedla pa nabrala za borovničeve palačinke. Joj kako so bile slastne. Ob nabiranju pa se je nam pridružil štirinožni prijatelj Honor , ki je kar tekmoval kateri bo nabral več borvnic. Ja smo se smejali in ob tem sva se spomnila najine sedaj že pokojne psičke Bibe, ki jih je zelo rada obirala, ampak , ko je prišla mimo košare v kateri so bile borovnice, si je meni nič tebi nič kar tam ven privoščila, da je imela čist plav gobček.

Pogled na Prevalje , ko malo gnezdece sredi zelenja. No ko sva se naužila borovnic sva s espustila do izhoodišča, tam sem šla v KMz in sem kupila hladilni gel, sem si namazala nogo in bolečina se je umirila. Me je moj vprašal ali greva domov. HM , malo pomislimin jaz kot general po bitki , sedaj je že bolje   rečem , je škoda bencina, ko sva že ravno tu, greva naprej, saj najhujše strmine sva premagala ..In sva se odpeljala naprej 

Sejem bil je živ , kot je  uvodni verz v baladi Antona Aškerca.,No volov niso prodajali , ampak je bilo kar živahno , ko sva se peljala mimo na najin drugi meni najljubši cilj, a ta foto zapis v naslednjem blogu. 

P.P.