Spomini starega gojzarja. Bohor 1.del.-VELIKI JAVORNIK-

21.5.2026- VELIKI JAVORNIK

Vreme se je izboljšalo, komaj sva čakala da spet lahko greva malo kam dlje. Seveda nisva mirovala, ampak ti kratki sprehodi, ki so bolj kot ne , jutranja rutina, ali kakor rada rečeva, da peljeva psa na sprehod pa čeprav, ga  žal nimava že kot  pet let. Pa da se prebudi a da razmigala sklepe ki  v tem starostnem obdobju neverjetno hitro otrdijo, da niso več tako prožni. Ja nič ni samoumevno. Tudi gibljivost ne. Pa človek je ustvarjen za gibanje. Če se ne giblje kmalu postane trd, kot žrd. 

 Kakor koli! 
Po dokaj svežem jutru in tudi oblaki so se pojavili , tik pred Planino, a sva upala da je to samo še dodana vrednost fotografijam ob sporajajočem se sončnem dnevu-

 

tako lepi kontrasti , še pogled na cerkev sv. Križa nad Planino, kjer pa sva se letos odločila da ne bova šla gor.

Pa pogled proti Lisci

Prizori, ki ne potrebujejo besed.

Kjer  je kot skozi okno lila svetloba na pokrajino

Pa seveda najin cilj se je razrostiral pred nama.

A že sva bila pri odcepu za Bohor, prav za prav sem jaz še večer pred tem obiskom Bohorja oklevala, ali naj greva gor iz Lesičnega, ali pa se peljev agor po tej strani do križišča kjer ena pot pelje na Javornik, druga na Koprivnik tretja pa h koči. Sva dejala se bova na poti odločila. Pa je že takrat mož dejal, da b bilje da greva sedaj tu gor, ker je moje koleno zadnje čase nekako v protestu. In imel je prav, kot ima vedno, ha ha, ali kot jaz rečem, mož ima vedno prav, tudi če nima.

Kakor koli bova šla pa drugič iz Lesičnega, tista pot mi je zelo všeč, zelo razgibana , polna krasnih motivov od cvetja žab in dreves. 

Po vijugasti, a še kar lepi  trdni cesti sva se kmalu prišeljala do Žage, kjer se vedno ustavljava, že več kot desetletje.

Predvsem zaradi tega hloda. Ki je nekako kot opomnik minljivosti se še spomnim , ko je bil pod streho žage ob zidu vedno sem se slikala z njim. Sedaj pa pravim, da je prav tako kot jaz , ki se vsako leto zmanjšam za kak cm zaradi osteoporoze, on pa se od starosti  tanjša, da bo ostal še samo lupina. Tak je bil še nekaj let nazaj 

Kakor koli tudi tokrat sem se slikala ob njem, ne celo na njega sem zlezla.

 ha ha .  Dobre volje polna optimizma sva prispela do križišča. 

Kjer, kjer se je res veliko spremenilo. Veliko dreves so podrli.

A midva sva hitela med ptičjim petjem in rahlim vetrom v laseh proti vrhu

 Velikega Javornika 1023 m.

Vmes sva opazovala čemaž, ki je bil čisto izmaličen, ja toča ga je stolkla. Kjer je bil pod krošnjami pa ne.

Mrki gozdni škrat je naju opazoval iz gostega rastja.

Vedno temneje je postajalo,

A sva kljub temu izkoristila deblo, ki je ležalo čez plot.

Hm , sva dejala bo tako , kot leta 2023, ko smo s pohodnicami iz Sevnice, ki so naju prehitele tik pod vrhom, potem  pa so naju še slikale. No  2024 pa smo se spet srečali ampak ob lepem vremenu. 

No s soncem ne bo nič, sva dejala , in se hitro poslikala za aplikacijo Planinc, 

Ter se  potem napotila čez travnik na razgledno točko in k stolpiču, ki tako lepo je napisan na kažpotu.

Razgleda ni bilo ne vem kako jasnega.

Ase eno  sva uživala tukaj. Razgled je bil  pač barvi neba primeren. Ampak pnudba v Šnopsomatu pa je res kar dobra. Privoščila sva si borovničke, čle pri plačilu nisva izpolnila  duhovito napisanega  obvestila.Kajti nisva imela drobiža, t sva dala pa kar papirnatrega, tako da v kasi ne bo žvenketalo 
Res so se prolegle dobre borovničke 

SVA se stisnila kajti pričelo je rahlo pihčjati No potem pa sva odkorakala nazaj do izhodišča in se napotila na najin naslednji vrh Veliki Koprivnik 982m

Lep je ta vrh. Posebno je meni všeč, kadar je trava že malo večja, in je vse v cvetju, na svetovih pa polno metuljev in čmrljev, ter čebel. No lepo pa je , če ga spoznaš v vseh barvah  vremenu in času. 
P.P.