.SPOMINI STAREGA GOJZARJA - 5.+6 cilj - Zlakovo .cerkev sv Mihaela-

 Tako šele sedaj sem spet prišla do nadaljevanja zapisa potepanja po Brinjevi gori. Ja je že tako Emšo malo upočasnjuje tempo, pa še od zadnjega zapisa sva bila na dveh pohodih, pa malo kaj doma narediš spečeš kruh in skuhaš kaj in pospraviš, kako uro si vzameš tudi za počitek , pa je dan, ma kaj dan teden naokoli. Tako da imam letos vtis, da so še samo vikendi  prisotni.Tako sedaj  nadaljujem še polna lepih vtisov s tega dela naše prekrasne dpmivine ,ki mu jaz pravim da je krasna predsoba lepega Pohorja.Torej:

4.6.2026. Kar kmalu sva prispela navzdol do izhodišča, ter se odpeljala proti najinemu predzadnjem cilju Sv. Mihael na, ali v Zlakovem. Takrat ,ko sva prvič raziskovala Brinjevo goro  sva  prehodila vso Brinjevo goro. No od takrat pa ko veva še za naslednje kraje , potem nadaljujeva proti Gorenju in Smogovcu se poslužujeva tudi avtomobila. 

Avto sva pustila ob cesti 

Lepo je tukaj rahlo valujoča planjava z valujočo travo sedaj , pred košnjo ,daje vtis spokojnosti miru in kar čutiš kako je tukaj vse prežeto z neko energijo. Ko se ustaviš pozabiš na vse tegobe ćivljenja.Kar žal nama je bilo ko sva morala potem odditi. Ja srečni so lahko ti ljudje, ki tukaj žive.

Spominjala sva se tistega raziskovanja pred petimi leti ko sva pač šla kar na slepo. , No takrat sva bila še mlajša in včasih razpoložena za vseh vrst avanture. Z besedami nekam bova že prišla , spoznala nove kraje ljudi in ja najbolj spoznaš pokrajino, če skozi njo korakaš peš..

Med cvetočim krompirjem  navzgor 

S pogledom nazaj na prehojene vse tri vrhove Brinjeve gore 

Vedno bolj se bližava najinemu četrtemu cilju cerkvi svetega Mihaela , mimo  drevesa lipe  katero je pred časom že najbrž neurje obglavilo

Že takrat sva dejala, se bo posušilo. Ampak kot je tukaj gor vse trdoživo je tudi to drevo se okrepilo in ima  vedno bolj lepo bujno krošnjo.

Še par metrov med travniki na kateren je bilo toliko rmana,da so kot mali beli kristalčki še dodatno polepšali hojo.

Krasno modro nebo in sonce ter spokojnost naju je tako osrečilo , da sva kar hitro pohitela do cerkve .

Ter poslikala vse  tisto, kar se bova potem pozneje še dodatno doma osvežila v spominu in bo nama polepšalo kak siv dan , ko ne bova več mogla hoditi naokoli.

Tako da se ve , kako in kaj .Vse piše, če ne se pa lahko na Wikipediji poišče.

Lepa cerkev od zunaj in znotraj. Ja jaz že kar dolgo nisem bila pri maši, ampak so mi všeč te cerkve po naši deželi , nekako bi bila   ta naša pokrajina  bolj dogočasna brez teh stavb, ki so kulturni spomeniki nekega časa. Me pa ob tem vedno prešine misel.Hm za nekatere bogokletna! Zakaj je bilo toliko cerkva, kapelic zgrajeno v preteklosti,  na včasih na tako težko dostopnih mestih, zakaj se sedaj ne gradijo več? Ali jih je že dovolj ? No  najbrž  je takrat cerkvena oblast imela večji vpliv na ljudi, in sploh gosposka.  Ljudje so  takrat tudi laže prepričali , ali pa so bolj bili pač bolj pobožni, bolj nesrečni, da so iskali pomoč bolj, kot so danes, hm v to dvomim ?  Ampak potem se je v prihodnosti vse spremenilo , kot se pač vedno , nova prepričanja , nova znanost ,nova tehnologija , novipoklici  skratka ,vse se zdi takrat  ko nastane, da je večno , a vse se počasi spreminja in preoblikuje v novo obliko vere,  vedenja in dvomov, ter prepričanj

Po drugi strani pa je sedaj tako , da kot se šole na podeželju praznijo so tudi maše na podeželju vse redkejše: Tko da so cerkve res še samo kulturni spomenik nekega časa! Kajti ni  duhovnikov. Včasih je vsaka fara imela župnika. Sedaj pa se tudi to vse centralizira, in so še veliko kje samo podružnične cerkve, ki pač imajo maše samo parkrat na mesec, ali celo leto. No to je samo utrinek misli, ki sva jo razpredala v hladni senci pod košato lipo pri krasni cerkvi sv, Mihaela Zlakovem, ob vsem  tem številu cerkev na Brinjevi gori. Nič več  kot misel in nič manj.in velik zakaj!

Ta krasna modra cvetka je rasla pod mizo , seveda sem jo morala posneti skozi se me je  dotikala, kot bi hotela da jo posnamem ha ha 

Usedla sva se pod košato lipo, se odžejala ,uživala v senci in opazovala spokojno pokrajino pod nama. Od tukaj seže pogled na Boč,

Donačko goro in še kar nekaj vrhov okoli njiju. Na levo pa  na oddaljene  Pohorske kmetije in pašočo drobnico

 in govedo, ter obronke smrekovih gozdov nad njimi. Zrak pa tak, vedno rečem ob takih priložnostih, joj kaka škoda, da ga ne moreva zajeti in odnesti s seboj v dolino onesnaženo in polno izpušnih plonov in onesnaženega zraka industrijskega napredka . Ki po eni strani nam olajša življenje, po drugi strani pa uničuje. Ja žal je tako ne moremo imeti vsega. Eno, ali drugo. Med tema dvema opcijama je treba najti ravnovesje.A dokler še lahko se povzpnemo malo više na neonesnažene planjave, kjer še vedno čutiš tisti pristni dotik narave si lahko srečen, pred vsem pa se počutiš bolj zdrav.

Prvič  pred leti sva se vračala nazaj do izhodišča ob tem robiu gozda, kjer sva srečala kar dve srni, ki sta se prišli pas na rob gozda. Lep spomin, a midva sva že odšla na drugo stran ter se še za spomin ustavila za en  posnetek in že sva hitela navzdol ,

mimo cvetočih grmov vrtnic in druhgega cvetja 

tudi  nekaj turških nageljnov se je skrivalo med visoko travo, a so šele v razcvetu.

Ter se za trenutek ozrla na mizo v senci, obudila spomin ,kjer je naju prvič , ko  sva iskala odgovore , pred leti gostoljubni gospodar povabil na borovničke. Ko sva ga vprašala za pot.Zaradi njega tudi sedaj veva za kraj Gorenje, ha ha ta kraj imamo tudi v naši občini, Ko sva ga vprašala, kaj je za ena cerkev tam na drugi strani proti Pohorju, midva sva bila prepričana da so Skomarje.. pa je nam lepo razložil in povedal za vse kraje od Zreč do Rogle. No tam gor poznava poti in brezpotja, ki sva jih v preteklih desetletjih prehodila.Ampak ta stran je nama neznana. Od takrat vedno obiščeva kraj Gorenje  zaradi čudovitih  rdečih vrtnic pred župniščem in zaradi krasnega urejenega kraja, kjer je veliko palčkov in cvetja. in Smogovc kamor greva včasih na kosilo ,ali pa na pivo si ga kar zasluživa v tej vročini.Torej še enkrat hvala prijaznemu domačinu Zlakove.

Pohitela sva navzdol do najinega konjička, ki je naju potrpežljivo čakal ,ter se nato napotila proti najinemu petemu cilju Gorenju , a to v naslednjem zapisu.

p.p.