Spomini starega gojzarja, - MALO NAOKROG MED SEDANJOSTJO IN PRETEKLOSTJO.

 Obujanje spominov, ali pa ob enem  sedanjost in preteklost gresta včasih z roko v roki. 

TOREJl

Krasno jutro , tretjega dne po poškodbi, se zjutraj zbudiš , spiješ kavo,  ob enem pa sva sklenila, da je za hoditi  še prehitro, a lahko bi izkoristila ta čas, ter se odpeljala na obisk na Koroško

Ter še ob enem  za spremembo obiskala Poštarski dom pod Plešivcem-Ta kraj je za naju, ki smo takrat bili tukaj ,(zato pa so še veliko bolj drgoceni) kajti živimo od teh še samo  trije , ko smo nekega  hladnega večera, še v prejšnjem stoletju ha ha praznovali  Za 29. november Dan Republike ..Ja takrat smo navadno imeli koline. Je bila prilika , so imeli čas  so prišli znanci prijatelji na obisk, se ve da je bil  takrat dela prost dan.. Bilo je lepo in ja ko smo se nadelali , se najedli do sitega smo zvečer mlajši se odpravili še na obvezno "gavdo" kjer se je plesalo in pilo ter pelo. no  med  mladimi je bil tudi  fant, se je zaiskrilo in vžgalo , pa še sedaj gori, znjim   ki je še sedaj vedno moj spremljevalec povsod. vedno od takrat. 
Ravno zato rada obiščeva ta dom, imava lepe spomine, pa tudi oskrbnica, čeprav druga, a  je nad vse prijazna..

 Torej:

Mimo Škal in Hrastovca, sva se raje izognila druge strani, kajti ta dan je bil start kolesarjev dirke po Sloveniji. Jo sicer redno spremljava, no ne samo to tudi Pogačarja, pa nogomet, morda je čudno, a meni je všeč tudi nogomet. davnega leta 2010 sva doživela nekaj zelo hudega, takrat je ravno bilo svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Ja in ravno gledanje nogometa je naju odvrnilo in sprostilo, da nisva mislila samo na minule dneve.. Ljubezen  do nogometa ša je pri meni ostala.  On je pa itak ljubitelj športa, saj je v mladosti igral nogomet..

Čez Graško goro in navzdol mimo Šmiklavža, ter Vodriža, mimo že zgrajenega dela avtoceste na Koroško, 

Mimo Podgorja

Ter Kapele ob Suhodolu ,kjer navadno zavijeva desno, če greva s te strani na Uršljo goro. 

Malo naprej pa se je bleščalo v dopoldanskem soncu prekrasno okuženo znamenje 

Kar hitro sva prispela na Sele nad Slovenj Gradcu mimo cerkvice sv Roka

Lepa cerkev sv. Roka,  s fresko  sv.  Krištofa ,tudi od  znotraj bogato okrašena z freskami . Ko zaprem oči vidim pred sabo polno ljudi pred cerkvijo, ki čakajo da bo zazvonilo k maši. 

Nedeljska srečanja pred cerkvijo kupčije, med kmeti, skrivni  zmenki , oziroma kje kdaj,pa seveda vaške opravljivke, ki so se obračale ena k drugi 

"Ali veš to in si slišala to in  to"?

 Ja  to je bilo to, pred dobrimi sedemdesetimi leti, kar je sedaj  sodobni Facebook, Le da je bilo tedaj vse bolj pristno bolj osebno, sedaj pa je pač tako, kot bi lizal sladoled skozi šipo. Vidiš ga, prestavljaš si kakšen okus ima, veš da je hladen, a to je tudi vse. 

Ter breze na hribčku on kapele, kjer je svoj čas velikokrat sedel pisatelj Franc Ksaver Meško. On je bil takrat župnik na Selah in je vzpodbujal mladino k branju in ob spoznavanju lepote slovenske besede. Ja kar nekaj nas je bilo, ki je nam še posebno priljubil slovensko  pisano besedo , ter  ljubezen do domovine. Med drugo svetovno vojno je bil izgnan v Srbijo. Kakor koli ti kraji mi vzbudijo spomine na otroška leta..

Čudovit kozolec naju je pričakal na Poštarskem domu...

Navadno avto pustiva niže in prideva peš do sem. Ampak tokrat sva se brez slabe vesti pripeljala skoraj do kraja. 

Opremljena z kolenčniki in oporo, kot vojak v drugi svetovni vojni sem z veseljem korakala sem in tja previdno, da pač poženem kri po žilah.Pa da vidim ali sE stanje že kaj izboljšuje.  Nekaj časa sva  se sprehajala do koče in se odžejala nato pa se počasi odpeljala nazaj. 

Krasen pogled na Šteharski vrh, ter Gruberjev vrh, kjer sva praznovala prvi maj.

Nato pa navzdol mimo zanimivih motivov

Kjer  je vedno živahno posebno ob vikendih!

Skosi krasne zelene tunele.
In se nato ustavila , ter opravila že kar nekaj časa načrtovan obisk.
Kjer sva z prijateljem ocenjevala lepi gozdni slez, no vsaj upala sva da je je res to..

Seveda brez rožnih grmov tudi tukaj ne gre.

Eden lepši od drugega-

Ob pampski travi in ograji,  ob kateri imam vedno vtis da je bliže cesti...

Mimo stare, košate lipe, ko sem imela 6 let sem zlezla na leseno ograjo, splezala sem na njo padla dol, ker sem se bala iti domov,  namesto tega sem stekla k sosedovi hiši in je potem soseda šla z mano domov. Kajti moja mama je bila stroga, a pravična, predvsem pa mi je prepovedala , da plezam po "višajih" kot se je ona izrazila. Pa seveda sem plezala, je bila preveč velika skušnjava, na vsa drevesa, ki sem jih videla sem hotela splezati, no na nekatera mi je že takrat  uspelo. Ta ljubezen  do plezanja mi je ostala še danes A z drevesa še nisem padla z nobenega. s plota pa sem. Potem pa razumi ta svet, sem  si  takrat belila glavo. No če sem odkrita to tudi sedaj mi nekako ni jasno .

Ko se pelješ po podeželju , no najlepše je hoditi, a če težko, se lahko tudi pelješ.

Mimo kmečke turistične kmetije--

Skozi hladen gozd ...

Ja koroški hribi na drugi strani doline vabijo .Res upam da  bo naslednji mesec uspelo.

Nato pa nazaj  skozi  Podgorje ,Šmiklavž ,

Vodriž,kjer  me vedno fascinira ime potoka Kolarica-

Graško goro in Škalske  Cirkovce , mimo Škalskega jezeradomov.

Povzetek dneva- Lepo izkoriščen da. Poln sonca, druženja, dobre volje predvsem pa , da smo lahko po dolgem času bila spet  prilika ,da smo lahko  odprli stare skrinje spominov in se nostalgično opajali s spoznanjem, da je nam bilo včasih lepo, atudi veliko težkih dni smo preživeli. Je že tako,kot pri vremenu , če ni dežja ni mavtice ,  v življneju pa, če ne doživiš nič težkega in hudega, ne znaš ceniti  radosti in lepote življenja. Kakor  koli , nekateri odprejo Pandorino skrinjico gorja, mi pa smo odprli skrinjo spominov , ki je nas spet dodatno povezala , z uavestjo, kako lepo nam je da smo še tu , da smo kolikor toliko še pri močeh , . I n zaključili z modro mislijo. "Da če padeš , to se  lahko vsakemu , a treba se je pobrati in iti naprej. Tu pa nekateri oklevajo.

p.p.