Spomini starega Gojzarja.-Soteska metuljev-tokrrat brez metuljev-

 Ker je prejšnji dan bil poln pestrosti, pa ker sem ugotovila , da se da hoditi, pa ker je bilo kar vroče, sva se odločila , da greva nekam kjer je malo bolj hladno pa ker sva že kar nekaj časa to  planirala  v sotesko pod Zavodnjami, kamor sva prejšnje desetletje redno zzahajala vsako leto, včasih tudi večkrat. Najbolj zato, ker je tam v ozki soteski , kjer teče majhen bister potoček, ob njem pa pelje ozka makadamska cesta., na obe strani pa raste lapuh srpje pa še kar nekaj cvetlic, katerimi sploh ne vem imena. Ampak je to raj za metulje in kačje pastirje. In jaz obižujem oboje.Je bila faza, ko sem slikala samo metulje, vseh velikosti , vrst oblik in barv ...Se spomnim kako sem včasih prežala in tekala za njimi, potem pa sem si prišla gpor, če si na miru se metulji vedno znova in znova vračajo.  Pa še nekaj tam je mir ta soteskakjer kraljuje  hlad spokojnost, katero "moti" samo ptičje petje. Pa na njenih pobočjih rastejo gobe in borovnice. Včasih ko sva bola še bolj poskočna ha ha sva res velikokrat šla sem. Največ zaradi slikanja metuljev in seveda če sva nabrala kak gozdni sadež je bilo to dodana vrednost.  Zelo veliko vrst tudi takih , ki so že na rdečem seznamu kot črtast medvedek. Kako sem se že veselila ,da bom spet videla te lepotce , no ja včasih človek načrtuje, potem pa se vse drugače obrne.

in še kar nekaj vrst , ki jih drugje nisem videla.

Gospica , on, je res lep, a  teh je povsod zaenkrat  še kar nekaj .

Torej:

No dovolj o tem, zapeljala sva se po od Šoštanja naprej mimo letališča v v Lajšah

in naprej  mimo osvetljenih macesnov

 prekrasnih kozolcev v Lajšah

ter nato kmalu zavila navzdol skozi zelo ozko  a tako slikovito skrito dolinico

Že res kar dolgo nisva bila tukaj, milsim , da od leta 2018. Koliko se je spremenilo, sva se spraševala ko sva parkirala. 

Prvo kar sem opazila, je bilo to, da se potok skoraj ni videl iza zelenih grmov ob vodi. Pa tudi rož ni bilo , in posledično tudi ne metuljev. Joj sem bila razočarana. Koliko veselja sem doživela tukaj , ko sva se sprehajal ob vodi , takrat še z našo zadnjo psičko Mery.. Pa sva dejal, da e nisva zastonj prišeljala, greva nekaj časa po makadamski gozdni cesti navzgor,  če drugega se bova pa sprehodila in jaz bom videla kako gre hoja malo bolj po strmi in gozdni poti. 
malo po makadamu,malo po listnati poti

Malo po poti porasli s  praprotjo  .

Potem pa sva zagledala v robu borovnice, pa sva se ustavila jih nabrala se jih naužila in se potem po drugi strani vrnila nazaj do izhodišča. Najbolj zanimivo pa je to, da sva tukaj bila mislim da okoli 10 x, ampak sedaj se po skoraj osmih letih nisva več znašla kje sva. Kajti toliko novih gozdnih  cest, pa veliko kaj je zaraslo  Skratka  spremenilo se je vso pobočje. Škoda. 

Ampak visoko rasli bori so bili še vedno na svojem mestu.

.Postajalo je vedno bolj toplo in ja odšlla sva nazaj proti domu.Lepa je ta dolina na tej strani proti Topolšici in Zavodnjami. 

No ja midva sva se tokrat naužila borovnic svežega zraka  sva se nadihala, pa tudi razgibala sem se , ter preizkusila neraven teren.. Tako da je bil kljub vsemu zadovoljivo preživet dan.
p.p.