Spomini starega Gojzarja-Klemenča jama- 9-Juliju mesecu v slovo

POSLOVILNI POHOD.

Vroče poletje se je še kar nadaljevalo,težko je ostati doma ,če veš da so kraji , kjer je prijetno hladno kjer lahko zadihaš iz polnih pljuč ,da se ti zbistri glava in ohladi telo....

Ker sva že nekaj časa nameravala obiskati Klemenčo  jamo. In ker veva. Da pot pelje ves čas po senci in gozdu sva se kar hitro odločila in se odpeljala proti Logarski .

Kar hitro sva se pripeljala do doma Planincev, kjer je bilo parkiranih že nekaj avtomobilov, tudi takrat so se ravno odpravljali na poti v drugo smer kot midva. Bilo je še skoraj temno, ko sva krenila ceste v gozd proti najinemu cilju..

Vedno svetleje je postajalo gore nad nama, ki so se sicer skrivale, nad  gostimi  krošnjami, a tu in tam sva le ujela njihov obris

Sprva po položni nato pa vedno bolj strmi gozdni poti, kje je kmalu postala peščeana in vedno bolj kamnita ter strma,sva kmalu prispela više. Do ovinka, kjer sva opazila da ne bom na nasprotni strani postajajo vedno bolj modro nato pa so zaživele  gore v svoji mistični lepoti...

.. barve in svetloba se je spreminjala kot po tekočem traku.. Sprva skoraj nenaravno obarvane skale, sva kot  prikovala na pot samo  nemo in čisto tiho zrla ta čudež rojstva novega dne...

Žal ta lepota vedno traja tako kratko veliko prekratko.. srečna in hvaležna sva oba bila da je nama bilo dano da vidiva tap prizor ki bo nama ostal za vedno v spominu...

Čarobnost je izpuhtela skale so postale spet samo navadne skale midva pa sva se napotila naprej proti našemu cilju...
 

Kljub temu da nisva hitela, sva neverjetno hitro prišla do table z napisom, ka nama je  povedal,da sva dosegla višino tisoč metrov...

Včasih sva hodila gor od velika skozi predor

Tukaj sva tokrat šla drugič,

Ks prispela do odcepa kjer se ena pot spusti navzdol do Plesnika, kjer smo včasih  včasih hodili gor.

Sva pričela obujati spomine na naše neštete obiske Klemenče jame.

Ko smo bili mlajši smo veliko poletnih nedelj preživeli v Logarski dolini ,imeli smo z otroci piknike, smo se igrali vmes pa skočili še na Okrešelj največkrat pa na Klemenčo jamo..

No to je bilo pred 50 leti, takrat je bilo še vse drugače Logarska dolina in sploh hribi, še niso bili tako oblegani,kot sedaj. obiskovalci so bili navadno ljubitelji gora in narave. Vse je bilo prisrčno posebno prijaznost in domačnost gorskih koč je bila nekaj posebnega... Seveda smo hodili tu gor tudi kadar smo šli na Ojstrico, skratka spomini so se porajali z vsakim korakom..Čeprav nisem ne vem kak nostalgik, a spominjam se rada lepih trenutkov ..

Kar hitro sva dospela

Do koče kjer sva se okrepčala osvežila, ter uživala v čudovitem pogledu na KSA..

Travnik pred kočo  je bil poln cvetja, vseh barv prevladovala je rumena...

Pa tudi lila barve, modre roza je bilo precej veliko je bilo tudi  preobjede, ki sem jo letos tokrat videla tu prvič..

Šla sva tudi do spominskega obeležja

Še vedno znova in znova ozirala tja čez proti turškemu žlebu, ter vrhove nad njimi... Je že tako da se spomini zbudijo sta pomočjo, občutiš v prsih sladko grenko bolečino ,sladko zato, ker si hvaležen, da si lahko obiskoval občudoval in občutil lepoto naših gora, grenko pa seveda zato ker veš, da nikoli več ne bo najina  noga   se dotikala teh gorkih steza in klinov,ter občutila prijetno hladen dotik jeklenic  po teh  vrhovih, a je že tako! Vse  ima svoj čas svoj začetek in svoj konec, Čas prvega snidenja in čas slovesa..Midva sva lahko samo hvaležna da je nama bilo dano več kot pol stoletja skupaj hoditi po teh skalnatih steza....

Sedaj pač nadaljujeva , najine poti po malo nižjih planjavah, dobravah in gozdovih pa sva ravno tako zadovoljna in hvaležna...

Nato pa sta se odločila da obiščeva še najdebelejši macesen v Sloveniji..

Po ozki peščeni stezici med cvetjem,

sva krenila sva navzgor

Bilo je še prijetno hladno, mi smo še  bili v senci,

A sonce sej e nad krošnjami smrek spuščalo vedno nižje in nižje..zelo kontrasten aranžma cvetja je še polepšal trenutek...

Včasih res ne potrebuješ veliko, da si lahko rečeš lepo je živeti, pridejo enostavno trenutki, ko začutiš da ta narava osrečuje očiščuje da enostavno postaneš boljši človek... Bolj dojemljiv za vse dobro.

Nazdravila sva, trenutku in veselju da nama je uspel načrt obiska tega čudovitega kraja..Z vsakim obiskom kakega kraja sva presrečna in hvaležna da je nama še dano hoditi nama tako ljubih stezah..

Gledaš vidiš,občutiš srečo ,ki te preveva.Ja lepo je življenje...

Ko sva midva prispela bilo nobenega mir tišina skratka pravi planinski raj..

Potem sva krenila naprej mimo cvetočih ciklam

Tudi tukaj se je kar precej  spremenilo..

Klopca je na novo

Kamenje okoli macesna tudi, a to je najbrž zato da se zavarujejo korenine  macesna...

Tu je bilo zelo prijetno sedela na klopci,v tišini,sredi ničesar a kljub temu sredi vsega..Slikala sva se da bova lahko v poznejšem času osvežila ta trenutek sreče...

Nato pa sva se vrnila spet do koče,

Ter se napotila navzdol

Katera so pričeli prihajati prvi obiskovalci Klemenče jame, nekatere družine z majhnimi otroci ti so ostali tukaj nekaj jih je bilo  s čeladami in varovalnim kompletom ti so se povzpeli na  vrh Ojstrice.Par jih je odšlo po stezi do Macesna nekaj pa na Strelovec in Krofičko.Kolikor sem ujela nehote med glasnim razpravljanjem.. nastala je skoraj gneča

Vesela da sva lahko midva kar nekaj. časa v miru  in tišini narave  uživala gostoljubje tega čarobnega kraja, sva se 

napotila navzdol

mimo cvetočih  modrih preobjed.Potem sva 

polna energije ter veselja pohitela iz vedno bolj toplih sončnih žarkov v  senco gozda..

Lepa posušena smreka tik pred izhodom  je kot opomnik minljivosti tega časa..

Pozvonila sem za srečo,varen korak zdravje ,ljubezen in mir tega sveta.Vsega smo potrebni prav vsi,teh dobrin ni nikoli preveč 

Še zadnji posnetek in pogled na  gore, ter tihi HVALA

 za slovo...

P.P

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- GORA OLJKA -9-del-Juliju v slovo

Poletni obisk Gore Oljke.

V teh poletnih dneh se je vročina   vsak dan bolj  stopnjevala.Pričela sva že  izbirati tiste cilje, kjer bila pot speljana, vsaj večji  del po gozdu..

...

Tako sva se odločila, da bi bila najboljša varianta obisk Gore Oljke, katero navadno obiščeva 4 do 5 krat   na leto, pozimi spomladi poleti jeseni, včasih pa narediva še kak dodaten obisk, tega najinega  tako, priljubljenega vrhu

Že od daleč se nama je ponujal prekrasen pogled na najin cilj...

Ja ta vrh sva res že velikokrat obiskala včasih z otroci potem pa  še vsako leto dodaten obisk pohoda bosih, ko smo štartali v Pesju od gostilne Hartl   bosi... V začetku je bilo to pohodništvo bosih pohodnikov zelo zanimivo in pestro. ko je bilo, šel sem bolj pristno tudi odnosi potem pa je to počasi iz izvenelo...

Kakorkoli, midva sva še vedno zvesta obiskovalca Gore Oljke seveda ne hodiva več bosa, ampak v gojzarjih.. drugače bi bil ta zapis Spomini starega bosonogca 😏🤣ha ha ha 

Jutro je bilo jasno, a sva že imela občutek da bo res vroč dan.. A ker se   v gozdu ne občuti vročina tako močno   kot na travniški planoti...

Torej sva pohitela po makadamski cesti navzgor, kje so naju ,kot je že klasika, prehitevali pohodniki pa tudi kak avto je zaropotal mimo  ...Ljudje pač na različne načine dospejo do svojega cilja..

Ta predel mi je zelo všeč posebno še v  jutranji svetlobi...

Malo sva si oddahnila ob pogledu na travnik, pod nama, kjer se je sušilo seno prav prijetno je dišalo ,tako da res lahko začutiš poletje iz prve roke oziroma iz prvega  dišečega ozračja.

Malo više so se v polsenci pasle ovce in koze..

Celo mali jagenjčki so bili prisotni ki so se stiskali k materam...

Drugi ki so se že napasli, so   dremali v gruči v senci

Kaj kmalu sva prispela do  kmetije, kjer je zanimiv kažipot na Goro Oljko, tu smo v času pohoda bosih, vedno malicali....

Včasih smo šli po stezici do kapelice navzgor, sedaj je ta pot zaprta, midva pa sva tako kot vedno, šla nakoli po cesti...

Kmalu je naju, posesal vase, hlad  bukovega gozda, lepa je ta gozdna pot pravzaprav gozdna cesta, s katere se lahko med krošnjami dreves odpre pogled na sosedni hrib  ŠentAndraž...

Bukov gozd mi je zelo všeč, osebno mi je bil všeč ta grmiček ki je rasel iz napol strohnelih vej... Kjer iz odmrle narave požene novo življenje... Krogotok življenja...

Hitro sva prispela do ovinka in potem po malo strmem delu poti do odcepa,kjer pot zavije navzgor,

Sredi strmine sva se kar  naenkrat krat znašla v pozirajočem položaju, no se vedno slikava , tako je to.. včasih so postavilo fotoaparat na velik. štor... No sedaj štora ni več ga je vzel čas, no midva sva še vedno tu, sva se pač prilagodila in dala fotoaparat na korenino...

Pohitela sva naprej mimo kapelica, s častitljivo starostjo in obolelo obutvijo z rakovo bulo ob vznožju..

Tu je rahlo pihljal vetrič, prav prijetna je bila pot navzgor, kjer sva se kmalu pridružila Martinovi poti in zavila proti cerkvi...

Še zadnji del poti, tudi tukaj so se pohodniki že vračali,

Naju  je pa  slikala pohodnica ki se je že vračala domov....Se je sama ponudila ...

Koča je bila seveda odprta sprva sva se spravila v verando, kjer so se poleg pijače privoščila malico...

Nato pa sva se mimo malega in velikega planinca povzpela navzgor proti cerkvi kjer sva preplezala zid da sva lahko se namestila v senci na klopi...

Nisem ne vem kak ljubitelj pommes fritesa, tudi ne zrezkov, včasih človeka pač prime, da se malo pregreši pa tudi lačna sem že bila haha ..

Kar nekaj časa sva sedela in opazovala vrvež pri koči , nato pa je sonce obšlo zvonik cerkve sv Križa na Gori Oljki, sva se kar hitro pobrala ter nato po drugi strani naokoli  vrnila navzdol...

Kmalu sva prišla  navzdol do odcepa kjer ena pot vodi navzgor proti Brezovcu

Lepe so te poti, mehke nastlane z listjem in iglicami...

Ker je bila klop skoraj še polsenci sva se privoščila kratek počitek

Nato pa nadaljevala pot proti Brezovcu, kjer sva se za trenutek oddahnila, ter uživali v pogledu na drugo stran proti Letušu , ter Savinjski dolini..

Zrak se je vedno bolj ogreval pohitela sva naprej ter kmalu prispela na vrh v Brezovca.. brezovec je manjši hribček nekaj čez 600 metrov visok natančno 617 m.n.v. 

in ga lahko obiščeš na poti navzdol ali navzgor..

Pisala sem vse v aplikacijo planinc potem pa sva hitela po strmini navzdol

Kjer  sva za čez nekaj časa po strm pobočju prispela na gozdno cesto

Ki pa je naju kmalu pripeljala do odcepa, kjer sva prej  šla okoli po cesti tako sva zaokrožila pot

 

Ob gosto nasajenih smrekah, sva kmalu prišla na čistino, kjer je ob na  naju pričelo pripekati sonce, no saj ni čudno, čas se je pomaknil že čez dvanajsto uro

Vseeno sva še občudovala poletno cvetje v robu, ter se iz srca nasmejala lepo oblečenemu planincu, ki se je hladil z rogovilii drevesa .

Vesela sva bila da sva izkoristila dopoldan, v ne  prevelikem naporu, a sva se po strmini navzdol ,vseeno dobro razmigala pa tudi ne v preveliki  vročini... ja je treba tudi v naravo hoditi z glavo..Če hočeš še  nekaj  časa uživati v naravi.....

-p-p-