Poletni obisk Gore Oljke.
V teh poletnih dneh se je vročina vsak dan bolj stopnjevala.Pričela sva že izbirati tiste cilje, kjer bila pot speljana, vsaj večji del po gozdu..
...
Tako sva se odločila, da bi bila najboljša varianta obisk Gore Oljke, katero navadno obiščeva 4 do 5 krat na leto, pozimi spomladi poleti jeseni, včasih pa narediva še kak dodaten obisk, tega najinega tako, priljubljenega vrhu
Že od daleč se nama je ponujal prekrasen pogled na najin cilj...
Ja ta vrh sva res že velikokrat obiskala včasih z otroci potem pa še vsako leto dodaten obisk pohoda bosih, ko smo štartali v Pesju od gostilne Hartl bosi... V začetku je bilo to pohodništvo bosih pohodnikov zelo zanimivo in pestro. ko je bilo, šel sem bolj pristno tudi odnosi potem pa je to počasi iz izvenelo...
Kakorkoli, midva sva še vedno zvesta obiskovalca Gore Oljke seveda ne hodiva več bosa, ampak v gojzarjih.. drugače bi bil ta zapis Spomini starega bosonogca 😏🤣ha ha ha
Jutro je bilo jasno, a sva že imela občutek da bo res vroč dan.. A ker se v gozdu ne občuti vročina tako močno kot na travniški planoti...
Torej sva pohitela po makadamski cesti navzgor, kje so naju ,kot je že klasika, prehitevali pohodniki pa tudi kak avto je zaropotal mimo ...Ljudje pač na različne načine dospejo do svojega cilja..
Ta predel mi je zelo všeč posebno še v jutranji svetlobi...
Malo sva si oddahnila ob pogledu na travnik, pod nama, kjer se je sušilo seno prav prijetno je dišalo ,tako da res lahko začutiš poletje iz prve roke oziroma iz prvega dišečega ozračja.
Malo više so se v polsenci pasle ovce in koze..
Celo mali jagenjčki so bili prisotni ki so se stiskali k materam...
Drugi ki so se že napasli, so dremali v gruči v senci
Kaj kmalu sva prispela do kmetije, kjer je zanimiv kažipot na Goro Oljko, tu smo v času pohoda bosih, vedno malicali....
Včasih smo šli po stezici do kapelice navzgor, sedaj je ta pot zaprta, midva pa sva tako kot vedno, šla nakoli po cesti...
Kmalu je naju, posesal vase, hlad bukovega gozda, lepa je ta gozdna pot pravzaprav gozdna cesta, s katere se lahko med krošnjami dreves odpre pogled na sosedni hrib ŠentAndraž...
Bukov gozd mi je zelo všeč, osebno mi je bil všeč ta grmiček ki je rasel iz napol strohnelih vej... Kjer iz odmrle narave požene novo življenje... Krogotok življenja...
Hitro sva prispela do ovinka in potem po malo strmem delu poti do odcepa,kjer pot zavije navzgor,
Sredi strmine sva se kar naenkrat krat znašla v pozirajočem položaju, no se vedno slikava , tako je to.. včasih so postavilo fotoaparat na velik. štor... No sedaj štora ni več ga je vzel čas, no midva sva še vedno tu, sva se pač prilagodila in dala fotoaparat na korenino...
Pohitela sva naprej mimo kapelica, s častitljivo starostjo in obolelo obutvijo z rakovo bulo ob vznožju..
Tu je rahlo pihljal vetrič, prav prijetna je bila pot navzgor, kjer sva se kmalu pridružila Martinovi poti in zavila proti cerkvi...
Še zadnji del poti, tudi tukaj so se pohodniki že vračali,
Naju je pa slikala pohodnica ki se je že vračala domov....Se je sama ponudila ...
Koča je bila seveda odprta sprva sva se spravila v verando, kjer so se poleg pijače privoščila malico...
Nato pa sva se mimo malega in velikega planinca povzpela navzgor proti cerkvi kjer sva preplezala zid da sva lahko se namestila v senci na klopi...
Nisem ne vem kak ljubitelj pommes fritesa, tudi ne zrezkov, včasih človeka pač prime, da se malo pregreši pa tudi lačna sem že bila haha ..
Kar nekaj časa sva sedela in opazovala vrvež pri koči , nato pa je sonce obšlo zvonik cerkve sv Križa na Gori Oljki, sva se kar hitro pobrala ter nato po drugi strani naokoli vrnila navzdol...
Kmalu sva prišla navzdol do odcepa kjer ena pot vodi navzgor proti Brezovcu
Lepe so te poti, mehke nastlane z listjem in iglicami...
Ker je bila klop skoraj še polsenci sva se privoščila kratek počitek
Nato pa nadaljevala pot proti Brezovcu, kjer sva se za trenutek oddahnila, ter uživali v pogledu na drugo stran proti Letušu , ter Savinjski dolini..
Zrak se je vedno bolj ogreval pohitela sva naprej ter kmalu prispela na vrh v Brezovca.. brezovec je manjši hribček nekaj čez 600 metrov visok natančno 617 m.n.v. in ga lahko obiščeš na poti navzdol ali navzgor..
Pisala sem vse v aplikacijo planinc potem pa sva hitela po strmini navzdol
Kjer sva za čez nekaj časa po strm pobočju prispela na gozdno cesto
Ki pa je naju kmalu pripeljala do odcepa, kjer sva prej šla okoli po cesti tako sva zaokrožila pot
Ob gosto nasajenih smrekah, sva kmalu prišla na čistino, kjer je ob na naju pričelo pripekati sonce, no saj ni čudno, čas se je pomaknil že čez dvanajsto uro
Vesela sva bila da sva izkoristila dopoldan, v ne prevelikem naporu, a sva se po strmini navzdol ,vseeno dobro razmigala pa tudi ne v preveliki vročini... ja je treba tudi v naravo hoditi z glavo..Če hočeš še nekaj časa uživati v naravi.....
-p-p-
Ni komentarjev:
Objavite komentar