Spomini starega gojzarja :--Menina planina.-4 del.Juliju v slovo

Menina planina.

Ker je dež, no vsaj malo dežja,je bilo,ki je  osvežil  naravo in vsaj malo omilil vročino, sva dejala, greva na Menino planino. Kjer je nama res lepo. Sedaj zadnja leta hodiva gor mimo Češnjic prej pa sva iz Bočne ...mimov zanimivih kozolcev ter cvetočih grmov c skozi vas Okrog kjer so nama  

prikrižale pot ,ko so se vračale v hlev, na jutranjo -sva kaj kmalu prispela na parkirišče pod Bibo planino...

sonce je že osvetlilo zavetišče na Bibi planini  pa je bilo še vse mirno,le kravica ob kapelici Sv. Antona naju je  gledala, kako da sva že tako zgodnja...

Midva pa sva že hitela naprej ...Tokrat sva od Bibe planine namesto navzgor na Šavnice Goli vrh ,po spodnji poti  direktno h koči Menina planina.. malo spremembe nikoli ne škodi...

ob cvetovih

volnatoglavega osata ,ter šentjanževk

 kamnitih ograd, ki jih je bilo treba preplezati

po makadamski cesti  in mimo

 Vesele bukve,  pa sva samo midva 

bila res  res prešerne volje

Pa naprej ob kamitih  stožcih, kalov  nekaterih v soncu, drugi so se skrivali še v senci... ter ob  ki so značilne za to planino

V prekrasnem jutru polnem dobre energije, ptičjega petja, cinglanja zvoncev črede govedi, svežega zraka, modrega neba, ja kaj si človek lahko zaželi pe več....

Tu sva si dala duška, zavriskala sem od veselja in hvaležnosti da lahko uživava v tem planinskem raju. Pot je naju kaj kmalu pripeljala h koči na Menino planino kjer sva uživala v  na KSA,  se okrepčala s kavo in pivom , da sva lahko potem nazdravila ŽIVLJENJU...

A čas hiti naprej, čez nekaj časa sva odšla spez nazaj do Vesele bukve, tam krenila na levo in  kmalu prispela do čudovitega kala, ki me vedno očara

Nato pa mimo kontrastnih dreves bukev, pašnikov, ter poti ki so bile kje sumljivo mehke, ha ha, a sva šele potem ugotovila da so zelnji dodale tudi krave svoj prispevek. No ja vse se dogodi a potem planinska trava dodobra očisti gojzarje...A ni bilo  časa za nejevoljo, kajti ob poti sva uživala v modrini cvetja

Potem se za trenutek ustavila ob spomeniku, ter se poklonila njim, ki so žrtvovali svoja življenja, zato, da lahko mi sedaj govorimo slovensko, (čeprav imam včasih občutek , da je nam prekleto malo mar za slovenščino), če samo prisluhneš, kul ful, de best , ne vem kaj manjka slovenskemu izrazu enkratno, zelo res dobro, no jha žalostno, a resnično...ter hodimo po svoji slovenski zemlji.... 

Tokrat ob kalu pod nama ni bilo živine,se spomnim ko sva pred letom jih opazovala kako so se odžejale sredi kala

A razgled na Zgornjo Savinjsko dolino je bil lep...

Nebo nad goreami se  pooblačilo

Obožujem visoke planinske trave,m ki se majejo v vetru...

Ter mmo vzpetin, katere sva že vse prehodila, ko sva iskala Oltarno peč, a je do sedaj še nisva našla ha ha ha

Potem sva kmalu prispela dotočke kjer sva že videla najin cilj Goli vrh Šavnice 1427 metrov n.v

A prej sva še občudovala cvetje ob poti

Na vrhu pa je bil on res razpoložen   sem se tako, kako   lepo je videti 80desetletnika, da je tako vesel srečen zadovoljen, kljub nekaterim omejitvam zmožen tistega pristnega srčnega razpoloženja..

Pomalicala sva ... Si nazdravila ter se nato vrnila nazaj, kajti bila je nedelja in ljudje so pričeli prihajati tudi na ta vrh

Hitro sva se slikala še ob skali, kot je že najina klasika in nato pohitela nazaj tokrat mimo pašnikov in govedi, ter kamnitih pregrad 

Ter s soncem obsijane planjave mimo teličkov, ki so bili čllačni, , nekateri so že počivali, drugi pasli, skratka prava planinska idila..

Ter se skozi gozd in preko majave ga plota vrnila navzdol do Bibe planine 

Kjer sem ob poti nabrala še rmana za čaj... Tega govedo ne mara ...

Kot vsako leto sva si tudi tokrat privoščila okrepčilo obožujem planinsko kislo mleko 

Nato pa sva se vrnila vsa srečna zadovoljna napolnjena s čudovitimi vtisi ter energijo domov

p.p.