Spomini starega Gojzarja-Klemenča jama- 9-Juliju mesecu v slovo

POSLOVILNI POHOD.

Vroče poletje se je še kar nadaljevalo,težko je ostati doma ,če veš da so kraji , kjer je prijetno hladno kjer lahko zadihaš iz polnih pljuč ,da se ti zbistri glava in ohladi telo....

Ker sva že nekaj časa nameravala obiskati Klemenčo  jamo. In ker veva. Da pot pelje ves čas po senci in gozdu sva se kar hitro odločila in se odpeljala proti Logarski .

Kar hitro sva se pripeljala do doma Planincev, kjer je bilo parkiranih že nekaj avtomobilov, tudi takrat so se ravno odpravljali na poti v drugo smer kot midva. Bilo je še skoraj temno, ko sva krenila ceste v gozd proti najinemu cilju..

Vedno svetleje je postajalo gore nad nama, ki so se sicer skrivale, nad  gostimi  krošnjami, a tu in tam sva le ujela njihov obris

Sprva po položni nato pa vedno bolj strmi gozdni poti, kje je kmalu postala peščeana in vedno bolj kamnita ter strma,sva kmalu prispela više. Do ovinka, kjer sva opazila da ne bom na nasprotni strani postajajo vedno bolj modro nato pa so zaživele  gore v svoji mistični lepoti...

.. barve in svetloba se je spreminjala kot po tekočem traku.. Sprva skoraj nenaravno obarvane skale, sva kot  prikovala na pot samo  nemo in čisto tiho zrla ta čudež rojstva novega dne...

Žal ta lepota vedno traja tako kratko veliko prekratko.. srečna in hvaležna sva oba bila da je nama bilo dano da vidiva tap prizor ki bo nama ostal za vedno v spominu...

Čarobnost je izpuhtela skale so postale spet samo navadne skale midva pa sva se napotila naprej proti našemu cilju...
 

Kljub temu da nisva hitela, sva neverjetno hitro prišla do table z napisom, ka nama je  povedal,da sva dosegla višino tisoč metrov...

Včasih sva hodila gor od velika skozi predor

Tukaj sva tokrat šla drugič,

Ks prispela do odcepa kjer se ena pot spusti navzdol do Plesnika, kjer smo včasih  včasih hodili gor.

Sva pričela obujati spomine na naše neštete obiske Klemenče jame.

Ko smo bili mlajši smo veliko poletnih nedelj preživeli v Logarski dolini ,imeli smo z otroci piknike, smo se igrali vmes pa skočili še na Okrešelj največkrat pa na Klemenčo jamo..

No to je bilo pred 50 leti, takrat je bilo še vse drugače Logarska dolina in sploh hribi, še niso bili tako oblegani,kot sedaj. obiskovalci so bili navadno ljubitelji gora in narave. Vse je bilo prisrčno posebno prijaznost in domačnost gorskih koč je bila nekaj posebnega... Seveda smo hodili tu gor tudi kadar smo šli na Ojstrico, skratka spomini so se porajali z vsakim korakom..Čeprav nisem ne vem kak nostalgik, a spominjam se rada lepih trenutkov ..

Kar hitro sva dospela

Do koče kjer sva se okrepčala osvežila, ter uživala v čudovitem pogledu na KSA..

Travnik pred kočo  je bil poln cvetja, vseh barv prevladovala je rumena...

Pa tudi lila barve, modre roza je bilo precej veliko je bilo tudi  preobjede, ki sem jo letos tokrat videla tu prvič..

Šla sva tudi do spominskega obeležja

Še vedno znova in znova ozirala tja čez proti turškemu žlebu, ter vrhove nad njimi... Je že tako da se spomini zbudijo sta pomočjo, občutiš v prsih sladko grenko bolečino ,sladko zato, ker si hvaležen, da si lahko obiskoval občudoval in občutil lepoto naših gora, grenko pa seveda zato ker veš, da nikoli več ne bo najina  noga   se dotikala teh gorkih steza in klinov,ter občutila prijetno hladen dotik jeklenic  po teh  vrhovih, a je že tako! Vse  ima svoj čas svoj začetek in svoj konec, Čas prvega snidenja in čas slovesa..Midva sva lahko samo hvaležna da je nama bilo dano več kot pol stoletja skupaj hoditi po teh skalnatih steza....

Sedaj pač nadaljujeva , najine poti po malo nižjih planjavah, dobravah in gozdovih pa sva ravno tako zadovoljna in hvaležna...

Nato pa sta se odločila da obiščeva še najdebelejši macesen v Sloveniji..

Po ozki peščeni stezici med cvetjem,

sva krenila sva navzgor

Bilo je še prijetno hladno, mi smo še  bili v senci,

A sonce sej e nad krošnjami smrek spuščalo vedno nižje in nižje..zelo kontrasten aranžma cvetja je še polepšal trenutek...

Včasih res ne potrebuješ veliko, da si lahko rečeš lepo je živeti, pridejo enostavno trenutki, ko začutiš da ta narava osrečuje očiščuje da enostavno postaneš boljši človek... Bolj dojemljiv za vse dobro.

Nazdravila sva, trenutku in veselju da nama je uspel načrt obiska tega čudovitega kraja..Z vsakim obiskom kakega kraja sva presrečna in hvaležna da je nama še dano hoditi nama tako ljubih stezah..

Gledaš vidiš,občutiš srečo ,ki te preveva.Ja lepo je življenje...

Ko sva midva prispela bilo nobenega mir tišina skratka pravi planinski raj..

Potem sva krenila naprej mimo cvetočih ciklam

Tudi tukaj se je kar precej  spremenilo..

Klopca je na novo

Kamenje okoli macesna tudi, a to je najbrž zato da se zavarujejo korenine  macesna...

Tu je bilo zelo prijetno sedela na klopci,v tišini,sredi ničesar a kljub temu sredi vsega..Slikala sva se da bova lahko v poznejšem času osvežila ta trenutek sreče...

Nato pa sva se vrnila spet do koče,

Ter se napotila navzdol

Katera so pričeli prihajati prvi obiskovalci Klemenče jame, nekatere družine z majhnimi otroci ti so ostali tukaj nekaj jih je bilo  s čeladami in varovalnim kompletom ti so se povzpeli na  vrh Ojstrice.Par jih je odšlo po stezi do Macesna nekaj pa na Strelovec in Krofičko.Kolikor sem ujela nehote med glasnim razpravljanjem.. nastala je skoraj gneča

Vesela da sva lahko midva kar nekaj. časa v miru  in tišini narave  uživala gostoljubje tega čarobnega kraja, sva se 

napotila navzdol

mimo cvetočih  modrih preobjed.Potem sva 

polna energije ter veselja pohitela iz vedno bolj toplih sončnih žarkov v  senco gozda..

Lepa posušena smreka tik pred izhodom  je kot opomnik minljivosti tega časa..

Pozvonila sem za srečo,varen korak zdravje ,ljubezen in mir tega sveta.Vsega smo potrebni prav vsi,teh dobrin ni nikoli preveč 

Še zadnji posnetek in pogled na  gore, ter tihi HVALA

 za slovo...

P.P