Ko se vse enostavno drugače obrne, kot si želiš
Letos sem lahko samo dvakrat občudovala dišeči vonj ciklam......
Včasih si res zaželim, da bi se utrip časa malo pospešil predvsem zato da bi se trenutno stanje hitreje uredilo. Moj padec ali kako naj rečem spodrsljaj, kajti stopila sem na okrogli kratek les, ki se mi je zavrtel pod nogami, zviška me je vrglo na zadnjo plat .In to skoraj na ravnini... Bilo je tako hudo, da nekaj časa nisem mogla ne sedeti se ne obrniti , ne obleči. Bila pri zdravniku me poslal na rontgen, ki ni ugotovil ničesar novega, .mi je zabičal da moram priti ob takih nezgodah takoj k njemu. No jaz sem šla šele 18ti dan, ker je bilo pač hudo... Napisal recept proti bolečinam , ter me domov in ja z mazili, tabletami itd , kar jih premore domača in farmacevstska lekarna, kot Ice POwer, protibolečinski bliži so mi olajšali več kot mesec, kat neznosnih bolečin, res je bilo hudo, drugače imam kar visok prag bolečine, najbolj je še pomagala mešanica zelja, medu in kurkume, ..pa mazilo iz smole pa arnikobvo žganje, ja kaj vse človek ne uporabi ko mu je tako hudo , ko imaš občutek da se boš prelomil v križu..Sicer vem kaj so bolečine sem pred leti že parkrat "pretrpela" vnetje bedrnega živca, a to sedaj je bilo veliko hujše..
No morda k moji občutljivosti pripomore tudi EMŠO da sem pač že v letih, ko postane telo bolj občutljivo na udarce..Imela pa sem srečo kajti lahko bi se tudi hujše poškodovala.. Najhuje je bilo ko se nisem mogla ne obleči ne sleči ne vstati iz postelje pa tudi vsak gib v nepravo stran je bil dramatičen. A kot se vsemu slabemu izteče čas se počasi tudi meni popravlja stanje. Hodila sva vsak dan v park, sicer od začetka z veliko počitki na klopcah a nato z vedno manj postanki Sedaj sem uspela že narediti v dnevu tri km. No za mene, ki sem drugače 10- 20 km spravila zlahka pod gojzarje se to sliši morda zelo malo. A je že tako, NIKOLI ne podcenjuj skromnih začetkov ...
Sedaj se tudi že lahko usedem pred računalnik, in sem malo daljši čas , pred zaslonom.Seveda z oporo za hrbtenico ...
Kakorkoli vesela sem, srečna, hvaležna , da lahko spet malo več se posvetim mojemu hobiju. fotografijam ,jih pregledujem in ja takrat mi je lažje, ker pač sem optimist in hočem še hoditi po teh čudoviti naravi... Ter seveda opisom najinih potepanj po naši čudoviti deželici. Sicer nas zadnje dni pere dež, no na mene to drugače ne vpliva ravno veliko, razen seveda da imam takrat vtis da so še bolečine pač malo bolj intenzivnejše, kot običajno.
Kadar le ni bilo prehudo sva vsak dan šla na sprehod, sicer kratek, in naporen, a kdor ve, kako hitro se lahko izgubi kondicija, ki se moram pohvaliti je bila letos pri nama obeh na najvišji ravni... Premagovala sva strmine in nobeden ni imel potem problema s krči. No včasih On, a sem ga zmasirala z žganjem v katerega je bilo namočeno kostanje in ja vse se jetakoj izboljšalo ...
Zadnje dneve pa opažam na svojih kratkih sprehodih, kot da to niso moje noge. Tako mehke so, kot bi bile iz želatine , Ja kam se je izgubila vsa telesna pripravljenost, ki sem jo vzdrževala vso zimo, pomlad poletje , vse je izpuhtelo v zrak, ali pa jo je spral nenehen dež, sem se šalila in se norčevala iz svoje nebogljenosti.Ja včasih črni humor na lasten račun je kot balzam,a po drugi strani sem si dajala vzpodbudo poleg vseh drugih prijateljev, da sem se glasno vzpodbujala in pravila, :Ja danes je že bolje kot včeraj... Ob tem pa ob nemem spoznanju, da ne morem pobrati niti stvari, ki mi je padla iz rok, stisnila zobe...
No to se počasi izboljšuje , celo moj mi je dejal, da če bom tako nadaljevala z vsem da bova morda le lahko šla okoli Škalskega jezera, potem pa še morda na kako majčkeno vzpetino.. A se nikamor ne mudi.. Vidi pač da se je gibljivost izboljšala, tudi kuham sedaj spet jaz... Tega je najbrž najbolj vesel, čeprav sploh ni slab kuhar. Smo pa od začetka jedli tiste stvari, ki sem jih prej pripravila in so bili v zamrzovalniku:kot je Nadevana paprika , golaž, kroketi , češpljevi cmoki,pač jedi ki so bile namenjene uporabi, ko se vrneva po celodnevnem pohodu domov.. Ja in tudi parkrat je bila pica na mizi, ko je zmanjkalo idej . No meni je bilo tako vseeno ..Že to je veliko pomenilo , da se je res trudil, da bi mi malo olajšal prisiljeno mirovanje .Še pa zdaj veliko del , ki sem jih prej opravila jaz namesto mene on naredi on...Kajti
.. Kakor koli počasi, a res počasi gre na bolje.Danes je 38 dan in upam da bo bolje. Spet sem optimist sicer malo z zavoro....ha ha.. Kdaj pa bo povsem spet bo pokazal čas. A ker vem, da je mirovanje začetek konca se pač trudim tramsto počasi iti naprej... Res pa je da je za letos odpadlo zelo veliko pohodov..Za nekatere mi je tako žal, da bi najraje jokala ,ker sva jih že lani morala se odpovedati, zaradi drugih vzrokov. Letos bi lahko jih obiskala , a se ne da nič pomagati. No bova nadoknadila naslednje leto... do takrat pa upam da bo kondicija spet na višku.
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar