Spomini starega gojzarja .Mesecu novembru v slovo. 3. del

Moje dojemanje jesenskega meseca novembra. 

3 zadnji del

Spet je bilo nekaj časa deževno megleno, celo sneg smo dobili, a le nekaj cm. Tako za pokušino, da vidimo, kake barve je in , da lahko iz njega narediš snežaka, ki pa se je čez kak dan stopil, a otroci so vseeno imeli veselje.

Tokrat sva se ves teden predala pohajanju po našem mestu, ki ga v poletnih mesecih zanemarjava. Veliko se je spremenilo od zadnjega obiska leve strani naše čiste reke Pake. Veliko novih trgovin, še več propadlih, . Pa skozi trg mladosti oziroma Titov trg, ali Peplna, kot pravimo mi, ki se zamišljeno sprašuje, Quo vadis Velenje? Na eni strani marmor in blišč, na drugi strani razdrapane ceste.

Veliko se je spremenilo, nekaj na bolje, še več na slabše ..Nekaj novih o novih stavb, nekaj celo za starejše, varovanih hiš, (kar je hvale vredno),ki pa jim bo blizu sončni park, kjer se bodo lahko sprehajali in gledali na sončno ur0

ki jo sedaj gradijo v parku.Eno največjih daleč naokoli.Pa okoli Velenjskega jezera

in okolice. Dnevi pa so nezadržno tekli naprej,

Pa me je prijela ustvarjalna žilica. Prvo adventni venček , pa snežinke in voščilnice.Malo sem pričela ustvarjati za božične, novoletne praznike.Malo se igrala z barvami. .. Tako sem obudila spomine na otroška leta, ko sem z velikim pričakovanjem čakala na Miklavža in Božička. Dedek Mraz je prišel šele z vstopom v osnovno šolo. A ta ni imel toliko čarobnega naboja, kot prejšnja dva radodarna moža. Pa tudi parkelni dodali svoje.

skratka dala sem si duška. Vmes sva še morala opraviti pregled avta, da e bo zakašljal kje v kaki strmini, no je še kar pri moči, a nikoli se ne ve he he.. Je že malo v letih.

Nato pa sva končno dočakala najin že ves mesec načrtovan zimski pohod na mojo/najino goro. Od doma sva se odpeljala še skoraj po temi. Kajti nisva vedela zaradi megle, do kod je pokrita Uršlja s snegom. Malo pred Slemenom 1000 metrov sva ugledala prvi sneg. Ker nisva vedela , do kam se bova peljala, a je nama uspelo priti, še skoraj po kopni cesti do Križana

( kjer smo pred kakimi štiridesetimi leti dobro jedli in pili v planinski postojanki. Še sedaj se spomnim vedno nasmejane in prijazne gostilničarke ki nam je postregla okusno hrano) nato do odcepa za Uršljo goro. V sveže jutro sva z veseljem zakorakala, ter globoko vdihovala svež, a še niti ne hladen zrak.

Kaj kmalu sva prispela do privezane mize nad Šisernikovim travnikom. Kjer sva sicer midva pričakovala, da bova videla sončni vzhod, a ga je megla med Šaleško dolino in Slemenom posrkala vase. Lahko bi šla naravnost po strmini navzgor, a sva se odločila za pot po cesti naokoli.

Kjer je naju vedno bolj očaralo drevje ob poti. Sicer ga ni veliko več, ker ga je razredčil letošnji vetrolom. . Tako sva lepo videla v dolino pod seboj tam, kjer je še pred kratkim stal gost smrekov gozd.

Tudi tokrat sem si zaželela, da se pot nikoli ne bi končala, tokrat sem res v popolnosti , da besede, da je pot cilj. Na vsakem koraku je bil drugi motiv, vpijala sem vase to lepoto in si želela da se mi ohrani v spominu. Naredila sem kar nekaj fotografij,

tako da sva na vrh prispela kar nekaj časa, čez običajen čas. Na vrhu pa sva dobesedno ostrmela, toliko lepote, kot sva je bila deležna sploh nisva pričakovala. . Na vrhu gore, ki ima obliko velikega zvona sva se vrtela , okoli svoje osi ter samo strmela. In uživala.

Dobre dve uri sva ostala na gori, vse kotičke sva obredla, ter se nato usedla na klop pri koči ter se v soncu predla občudovanju hriba pred nama. Ob tem sem dejala, da ne potrebujeva praznično osvetljenih božičnih sejmov z hrupom in navideznim dojemanjem božiča. Kajti , tako , kot narava zna okrasiti , ji človek ne seže niti do gležnjev, pa naj se še blešči kolikor hoče. Tisti blišč zbledi, ta okrašena planjava Uršlje gore, pa vem, da mi nikoli ne bo.

No potem so pa še seveda zadnji dnevi tega meseca. Natančneje današnji dan, ki je bil v drugem času državni praznik. A za mene/naju je poseben dan, kajti takrat sva se spoznala pred tri in petdesetimi leti in se potem čez tri tedne poročila. No to je že druga zgodba,. Današnji dan pa je za mene osebno , nekaj zelo prijetnega. Spomin na tisti november, ko je zunaj padal rahel sneg, a v srcu je vzklilo neko novo čustvo, ki se mu reče ljubezen.

Torej naj živi mesec november , naj živi ljubezen in prijateljstvo

Tako to je bil opis nekaj utrinkov tega meseca.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA MESECU NOVEMBRU V SLOVO 2. DEL.

Po Koroški.

Spet nas je nebo blagoslovilo z meglo, rahlim dežjem , a potem je Vremenko napovedal jasen sončen dan. Pa sva krenila na Koroško mimo čudovito osvetljenih kontrastnih Leš, ter Leških dveh cerkva niže ležeča je cerkev Sv. Ane, ki je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja, le nekoliko višje pa se nahaja še cerkev Sv. Volbenka, slednja pa je nekoliko posebna, saj nima zvonika. Na objektu v neposredni bližini obeh cerkva,

pa se nahaja vpisna skrinjica z vpisno knjigo in žigom Koroške planinske poti. . https://sl.wikipedia.org/wiki/Le%C5%A1e,_Prevalje

Leše posejane s čudovitimi, (obnovljenimi ) kapelicami

, te “Čarobni “Volnjak je naju pa , kot vedno v jesenskem obisku navdušil , še posebno, ker je pot opremljena na novo z zelo domiselnimi zgodbami o nekdanjih prebivalkah žalik žena.

 Kljub poznemu času sva ob poti odkrila cvetove jagod , trobentic, robid, regrata

 Kaj kmalu sva prispela na vrh ter se potem odpravila še na razgledno točko, kjer se vidi daleč po sosednji državi Avstriji po dolini Podjune.Žal vidljivost ni bila preveč dobra, tako da sva se potem vrnila nazaj

Na vrhi pa naju so kot vedno navdušile odprtine iz katerih se toplota vije pod nebo.

Obiskala sva tudi Andrejev vrh, ki sva ga že dvakrat zgrešila, prvič zaradi neve nevednosti oziroma nepoznavanja terena in megle.In drugič pa zato, ker sva sva bila preveč utrujena,pa sva ubrala drugo pot nazaj v dolino.

Mali hrib okoli 700 metrov na katerega vodi od majhne kapelice romantična pot pot med bori

 Na vrhu sva si vzela čas , ter malicala in se še nekaj časa predala jesenskemu toplemu socu.

in na obeh straneh poti s pobočji erike , vresja.Kako lepo mora biti tukaj spomladi, sva dejala in si že obljubila, da ga obiščeva takrat. Z njega sva krenila naprej po cesti do Plata ki je skrita sredi gozda stoji cerkev Sv.Lenarta na Platu..

Lani sva jo iskala pa sva dvakrat šla mimo.

 Lep je ta del Koroške

Cerkev je glede na arhitekturno zgradbo poznogotska, nastala verjetno konec 15. ali celo v začetku 16. stoletja. Ob konzervatorskih delih v sedemdesetih letih 20. stoletja so v notranjosti na steni pevskega kora na prvi plasti beleža odkrili daljši tekst z letnico 1515 in zraven velik nečitljiv podpis z letnico 1535, ki dokazuje, da je cerkev v začetku 16. stoletja že stala. Zanimiva pa je legenda o njenem nastanku. ki jo lahko preberete,na linku-http://www.kleindenkmaeler.at/detajl/kirche_des_heiligen_leonhard_in_plat..

Kakor koli uživala sva v jesenskih barvah , ob pogledu na Peco, ter se čisto počasi vračala in srkala vase tople poljube sonca, ki nama jih je blagovolilo nameniti sonce ob popoldanskem sprehodu čez nebo.. Midva pa sva si samo želela da se ta pot ne bi končala , pa da bi še veliko let lahko uživala v takih čarobnih trenutkih prekrasne jeseni.

Konec drugega dela

Spomini starega gojzarja. Mesecu novembru v slovo

Moje doživljanje meseca novembra je vedno nekaj posebnega. Prvo kar se zgodi je to, da navadno že v začetku meseca naredim inventuro tekočega leta. Poskušam, da vse, kar je bilo pozitivnega shranim v spominu, kar je bilo negativnega pa zavržem (če se le da) v prepad pozabe.

Enostavno se mi zdi, da lahko z velikim olajšanjem in hvaležnostjo doživljam ta mesec. Počutim se prav evforično že na začetku meseca ,v vseh načrtih, ki jih bom poskušala uresničiti.Je pač tako, da če z poletje vedno rečem, oh bom na jesen, ko bo več časa... Če ne bo vse uspelo, hm bo pa za drugič ostalo. Morda si za svoja leta včasih res naložim preveč, a delam , kar me pač navdušuje. Vsako leto pa še odkrijem kaj na novo. Pa tiste hobije, ki sem jih včasih rada imela a sem jih zaradi virtuale, potem drugačnega doživljanja prostega časa, povsem opustila . Prav zaživela sem na novo v teh odkritjih. Vsa negativnost odpade od mene. Zdi se mi ,da ob spominih ki me prevevajo v teh časih , posebno ob predvajanju slik iz najinih pohodov , da so kot most med preteklostjo in prihodnostjo, odvisno od tega, koliko sem pripravljena vložiti v čas , ki je nama še dodeljen ..

Torej , da kratko opišem letošnje doživljanje , tega za nekatere tako dolgočasnega meseca.

Torej po obisku svojih dragih, ki jih je žal vsako leto več in prijateljev na pokopališčih križem Slovenije, sva se čez kak dan napotila, na obrobje Šaleške doline, na Skalni vrh in Vodemljo , ter s tem zaključila krog vseh obiskanih vrhov okoli naše doline. Prav

a osvežitev po nekaj dnevnem dežju.Vmes je bil dež , čas za urejanje slik , videov in pohode okoli Škalskega jezera. , ki pa so bili ta mesec izredno pogosti, saj kadar sva doma greva najraje tukaj, da se naša psička Mery razgiblje, ker zaradi bolezni ne sme več na dolge pohode. Posijalo je sonce in naju potegnilo na Črno jezero na Pohorju,

 ko si enostavno vzameš čas in se odklopiš, ter samo uživaš

po brezpotjih

ki je že kar nekaj let tradicija, da ga obiščeva v mesecu novembru. Prelepo je bilo ob barvah jeseni, žarečih brezah ob poti ter toplemu modremu nebu nad nama.Uživala sva v neverjetno zeleno obarvanih tleh oblečenih v žametni mah Pohorskega smrekovega gozda in šumenju kontrastnih tleh šumečega listja .

Vmes sva malo uredila stanovanje , pobelila sem kuhinjo predsobo, kar mi je že dolgo bilo v načrtu, a čez poletje ob gostih pohodih enostavno je zmanjkalo časa. Pospravila sva klet in shrambo, ter se končno znebila stvari, ki jih človek ne potrebuje, a jih ne zavrže, zaradi takih , ali drugačnih No moj se posebno težko loči od svojih stvari. Vedno pravi, ja še bom potreboval. No ja , saj ga razumem, a kljub temu mi včasih dvigne pokrov, ko najdem kaj, kar sem že zavrgla.On se še drži pravila, da v sedmih letih pride vse prav. Ko pa rabi kaj pa je že pozabi da ima ha ha ha

Vreme je bilo spet megleno, a potrebovala sva oba spremembo po in delu v stanovanju. , sveži zrak da lahko zadihaš iz polnih pljuč. Odšla sva na drugi konec Pohorja

koči Planinc med Kremžarjevim vrhom in Veliko kopo. Čeprav je bilo megleno, celo pršilo je iz megle na začetku, sva vsa vesela nadaljevala pot po razmočeni, a kljub temu čudoviti pot,kjer sva ob povratku vila deležna celo sonca, ki naju je dodatno napolnil z energijo. Ta pohod sva posvetila moji najstarejši sestri, ki je lani preminila. Kako rada je z svakom zahajala v ta čudoviti kotiček pod Veliko kopo.

Tako, prvi del je končan pa več naslednjič-