Spet je bilo nekaj časa deževno megleno, celo sneg smo dobili, a le nekaj cm. Tako za pokušino, da vidimo, kake barve je in , da lahko iz njega narediš snežaka, ki pa se je čez kak dan stopil, a otroci so vseeno imeli veselje.
Tokrat sva se ves teden predala pohajanju po našem mestu, ki ga v poletnih mesecih zanemarjava. Veliko se je spremenilo od zadnjega obiska leve strani naše čiste reke Pake. Veliko novih trgovin, še več propadlih, . Pa skozi trg mladosti oziroma Titov trg, ali Peplna, kot pravimo mi, ki se zamišljeno sprašuje, Quo vadis Velenje? Na eni strani marmor in blišč, na drugi strani razdrapane ceste.
Veliko se je spremenilo, nekaj na bolje, še več na slabše ..Nekaj novih o novih stavb, nekaj celo za starejše, varovanih hiš, (kar je hvale vredno),ki pa jim bo blizu sončni park, kjer se bodo lahko sprehajali in gledali na sončno ur0
ki jo sedaj gradijo v parku.Eno največjih daleč naokoli.Pa okoli Velenjskega jezera
in okolice. Dnevi pa so nezadržno tekli naprej,
Pa me je prijela ustvarjalna žilica. Prvo adventni venček , pa snežinke in voščilnice.Malo sem pričela ustvarjati za božične, novoletne praznike.Malo se igrala z barvami. .. Tako sem obudila spomine na otroška leta, ko sem z velikim pričakovanjem čakala na Miklavža in Božička. Dedek Mraz je prišel šele z vstopom v osnovno šolo. A ta ni imel toliko čarobnega naboja, kot prejšnja dva radodarna moža. Pa tudi parkelni dodali svoje.
skratka dala sem si duška. Vmes sva še morala opraviti pregled avta, da e bo zakašljal kje v kaki strmini, no je še kar pri moči, a nikoli se ne ve he he.. Je že malo v letih.
Nato pa sva končno dočakala najin že ves mesec načrtovan zimski pohod na mojo/najino goro. Od doma sva se odpeljala še skoraj po temi. Kajti nisva vedela zaradi megle, do kod je pokrita Uršlja s snegom. Malo pred Slemenom 1000 metrov sva ugledala prvi sneg. Ker nisva vedela , do kam se bova peljala, a je nama uspelo priti, še skoraj po kopni cesti do Križana
( kjer smo pred kakimi štiridesetimi leti dobro jedli in pili v planinski postojanki. Še sedaj se spomnim vedno nasmejane in prijazne gostilničarke ki nam je postregla okusno hrano) nato do odcepa za Uršljo goro. V sveže jutro sva z veseljem zakorakala, ter globoko vdihovala svež, a še niti ne hladen zrak.
Kaj kmalu sva prispela do privezane mize nad Šisernikovim travnikom. Kjer sva sicer midva pričakovala, da bova videla sončni vzhod, a ga je megla med Šaleško dolino in Slemenom posrkala vase. Lahko bi šla naravnost po strmini navzgor, a sva se odločila za pot po cesti naokoli.
Kjer je naju vedno bolj očaralo drevje ob poti. Sicer ga ni veliko več, ker ga je razredčil letošnji vetrolom. . Tako sva lepo videla v dolino pod seboj tam, kjer je še pred kratkim stal gost smrekov gozd.
Tudi tokrat sem si zaželela, da se pot nikoli ne bi končala, tokrat sem res v popolnosti , da besede, da je pot cilj. Na vsakem koraku je bil drugi motiv, vpijala sem vase to lepoto in si želela da se mi ohrani v spominu. Naredila sem kar nekaj fotografij,
tako da sva na vrh prispela kar nekaj časa, čez običajen čas. Na vrhu pa sva dobesedno ostrmela, toliko lepote, kot sva je bila deležna sploh nisva pričakovala. . Na vrhu gore, ki ima obliko velikega zvona sva se vrtela , okoli svoje osi ter samo strmela. In uživala.
Dobre dve uri sva ostala na gori, vse kotičke sva obredla, ter se nato usedla na klop pri koči ter se v soncu predla občudovanju hriba pred nama. Ob tem sem dejala, da ne potrebujeva praznično osvetljenih božičnih sejmov z hrupom in navideznim dojemanjem božiča. Kajti , tako , kot narava zna okrasiti , ji človek ne seže niti do gležnjev, pa naj se še blešči kolikor hoče. Tisti blišč zbledi, ta okrašena planjava Uršlje gore, pa vem, da mi nikoli ne bo.
No potem so pa še seveda zadnji dnevi tega meseca. Natančneje današnji dan, ki je bil v drugem času državni praznik. A za mene/naju je poseben dan, kajti takrat sva se spoznala pred tri in petdesetimi leti in se potem čez tri tedne poročila. No to je že druga zgodba,. Današnji dan pa je za mene osebno , nekaj zelo prijetnega. Spomin na tisti november, ko je zunaj padal rahel sneg, a v srcu je vzklilo neko novo čustvo, ki se mu reče ljubezen.
Torej naj živi mesec november , naj živi ljubezen in prijateljstvo
Ni komentarjev:
Objavite komentar