Spomini starega gojzarja. Mesecu novembru v slovo

Moje doživljanje meseca novembra je vedno nekaj posebnega. Prvo kar se zgodi je to, da navadno že v začetku meseca naredim inventuro tekočega leta. Poskušam, da vse, kar je bilo pozitivnega shranim v spominu, kar je bilo negativnega pa zavržem (če se le da) v prepad pozabe.

Enostavno se mi zdi, da lahko z velikim olajšanjem in hvaležnostjo doživljam ta mesec. Počutim se prav evforično že na začetku meseca ,v vseh načrtih, ki jih bom poskušala uresničiti.Je pač tako, da če z poletje vedno rečem, oh bom na jesen, ko bo več časa... Če ne bo vse uspelo, hm bo pa za drugič ostalo. Morda si za svoja leta včasih res naložim preveč, a delam , kar me pač navdušuje. Vsako leto pa še odkrijem kaj na novo. Pa tiste hobije, ki sem jih včasih rada imela a sem jih zaradi virtuale, potem drugačnega doživljanja prostega časa, povsem opustila . Prav zaživela sem na novo v teh odkritjih. Vsa negativnost odpade od mene. Zdi se mi ,da ob spominih ki me prevevajo v teh časih , posebno ob predvajanju slik iz najinih pohodov , da so kot most med preteklostjo in prihodnostjo, odvisno od tega, koliko sem pripravljena vložiti v čas , ki je nama še dodeljen ..

Torej , da kratko opišem letošnje doživljanje , tega za nekatere tako dolgočasnega meseca.

Torej po obisku svojih dragih, ki jih je žal vsako leto več in prijateljev na pokopališčih križem Slovenije, sva se čez kak dan napotila, na obrobje Šaleške doline, na Skalni vrh in Vodemljo , ter s tem zaključila krog vseh obiskanih vrhov okoli naše doline. Prav

a osvežitev po nekaj dnevnem dežju.Vmes je bil dež , čas za urejanje slik , videov in pohode okoli Škalskega jezera. , ki pa so bili ta mesec izredno pogosti, saj kadar sva doma greva najraje tukaj, da se naša psička Mery razgiblje, ker zaradi bolezni ne sme več na dolge pohode. Posijalo je sonce in naju potegnilo na Črno jezero na Pohorju,

 ko si enostavno vzameš čas in se odklopiš, ter samo uživaš

po brezpotjih

ki je že kar nekaj let tradicija, da ga obiščeva v mesecu novembru. Prelepo je bilo ob barvah jeseni, žarečih brezah ob poti ter toplemu modremu nebu nad nama.Uživala sva v neverjetno zeleno obarvanih tleh oblečenih v žametni mah Pohorskega smrekovega gozda in šumenju kontrastnih tleh šumečega listja .

Vmes sva malo uredila stanovanje , pobelila sem kuhinjo predsobo, kar mi je že dolgo bilo v načrtu, a čez poletje ob gostih pohodih enostavno je zmanjkalo časa. Pospravila sva klet in shrambo, ter se končno znebila stvari, ki jih človek ne potrebuje, a jih ne zavrže, zaradi takih , ali drugačnih No moj se posebno težko loči od svojih stvari. Vedno pravi, ja še bom potreboval. No ja , saj ga razumem, a kljub temu mi včasih dvigne pokrov, ko najdem kaj, kar sem že zavrgla.On se še drži pravila, da v sedmih letih pride vse prav. Ko pa rabi kaj pa je že pozabi da ima ha ha ha

Vreme je bilo spet megleno, a potrebovala sva oba spremembo po in delu v stanovanju. , sveži zrak da lahko zadihaš iz polnih pljuč. Odšla sva na drugi konec Pohorja

koči Planinc med Kremžarjevim vrhom in Veliko kopo. Čeprav je bilo megleno, celo pršilo je iz megle na začetku, sva vsa vesela nadaljevala pot po razmočeni, a kljub temu čudoviti pot,kjer sva ob povratku vila deležna celo sonca, ki naju je dodatno napolnil z energijo. Ta pohod sva posvetila moji najstarejši sestri, ki je lani preminila. Kako rada je z svakom zahajala v ta čudoviti kotiček pod Veliko kopo.

Tako, prvi del je končan pa več naslednjič-