Spomini starega gojzarja .Mesecu novembru v slovo. 3. del

Moje dojemanje jesenskega meseca novembra. 

3 zadnji del

Spet je bilo nekaj časa deževno megleno, celo sneg smo dobili, a le nekaj cm. Tako za pokušino, da vidimo, kake barve je in , da lahko iz njega narediš snežaka, ki pa se je čez kak dan stopil, a otroci so vseeno imeli veselje.

Tokrat sva se ves teden predala pohajanju po našem mestu, ki ga v poletnih mesecih zanemarjava. Veliko se je spremenilo od zadnjega obiska leve strani naše čiste reke Pake. Veliko novih trgovin, še več propadlih, . Pa skozi trg mladosti oziroma Titov trg, ali Peplna, kot pravimo mi, ki se zamišljeno sprašuje, Quo vadis Velenje? Na eni strani marmor in blišč, na drugi strani razdrapane ceste.

Veliko se je spremenilo, nekaj na bolje, še več na slabše ..Nekaj novih o novih stavb, nekaj celo za starejše, varovanih hiš, (kar je hvale vredno),ki pa jim bo blizu sončni park, kjer se bodo lahko sprehajali in gledali na sončno ur0

ki jo sedaj gradijo v parku.Eno največjih daleč naokoli.Pa okoli Velenjskega jezera

in okolice. Dnevi pa so nezadržno tekli naprej,

Pa me je prijela ustvarjalna žilica. Prvo adventni venček , pa snežinke in voščilnice.Malo sem pričela ustvarjati za božične, novoletne praznike.Malo se igrala z barvami. .. Tako sem obudila spomine na otroška leta, ko sem z velikim pričakovanjem čakala na Miklavža in Božička. Dedek Mraz je prišel šele z vstopom v osnovno šolo. A ta ni imel toliko čarobnega naboja, kot prejšnja dva radodarna moža. Pa tudi parkelni dodali svoje.

skratka dala sem si duška. Vmes sva še morala opraviti pregled avta, da e bo zakašljal kje v kaki strmini, no je še kar pri moči, a nikoli se ne ve he he.. Je že malo v letih.

Nato pa sva končno dočakala najin že ves mesec načrtovan zimski pohod na mojo/najino goro. Od doma sva se odpeljala še skoraj po temi. Kajti nisva vedela zaradi megle, do kod je pokrita Uršlja s snegom. Malo pred Slemenom 1000 metrov sva ugledala prvi sneg. Ker nisva vedela , do kam se bova peljala, a je nama uspelo priti, še skoraj po kopni cesti do Križana

( kjer smo pred kakimi štiridesetimi leti dobro jedli in pili v planinski postojanki. Še sedaj se spomnim vedno nasmejane in prijazne gostilničarke ki nam je postregla okusno hrano) nato do odcepa za Uršljo goro. V sveže jutro sva z veseljem zakorakala, ter globoko vdihovala svež, a še niti ne hladen zrak.

Kaj kmalu sva prispela do privezane mize nad Šisernikovim travnikom. Kjer sva sicer midva pričakovala, da bova videla sončni vzhod, a ga je megla med Šaleško dolino in Slemenom posrkala vase. Lahko bi šla naravnost po strmini navzgor, a sva se odločila za pot po cesti naokoli.

Kjer je naju vedno bolj očaralo drevje ob poti. Sicer ga ni veliko več, ker ga je razredčil letošnji vetrolom. . Tako sva lepo videla v dolino pod seboj tam, kjer je še pred kratkim stal gost smrekov gozd.

Tudi tokrat sem si zaželela, da se pot nikoli ne bi končala, tokrat sem res v popolnosti , da besede, da je pot cilj. Na vsakem koraku je bil drugi motiv, vpijala sem vase to lepoto in si želela da se mi ohrani v spominu. Naredila sem kar nekaj fotografij,

tako da sva na vrh prispela kar nekaj časa, čez običajen čas. Na vrhu pa sva dobesedno ostrmela, toliko lepote, kot sva je bila deležna sploh nisva pričakovala. . Na vrhu gore, ki ima obliko velikega zvona sva se vrtela , okoli svoje osi ter samo strmela. In uživala.

Dobre dve uri sva ostala na gori, vse kotičke sva obredla, ter se nato usedla na klop pri koči ter se v soncu predla občudovanju hriba pred nama. Ob tem sem dejala, da ne potrebujeva praznično osvetljenih božičnih sejmov z hrupom in navideznim dojemanjem božiča. Kajti , tako , kot narava zna okrasiti , ji človek ne seže niti do gležnjev, pa naj se še blešči kolikor hoče. Tisti blišč zbledi, ta okrašena planjava Uršlje gore, pa vem, da mi nikoli ne bo.

No potem so pa še seveda zadnji dnevi tega meseca. Natančneje današnji dan, ki je bil v drugem času državni praznik. A za mene/naju je poseben dan, kajti takrat sva se spoznala pred tri in petdesetimi leti in se potem čez tri tedne poročila. No to je že druga zgodba,. Današnji dan pa je za mene osebno , nekaj zelo prijetnega. Spomin na tisti november, ko je zunaj padal rahel sneg, a v srcu je vzklilo neko novo čustvo, ki se mu reče ljubezen.

Torej naj živi mesec november , naj živi ljubezen in prijateljstvo

Tako to je bil opis nekaj utrinkov tega meseca.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA MESECU NOVEMBRU V SLOVO 2. DEL.

Po Koroški.

Spet nas je nebo blagoslovilo z meglo, rahlim dežjem , a potem je Vremenko napovedal jasen sončen dan. Pa sva krenila na Koroško mimo čudovito osvetljenih kontrastnih Leš, ter Leških dveh cerkva niže ležeča je cerkev Sv. Ane, ki je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja, le nekoliko višje pa se nahaja še cerkev Sv. Volbenka, slednja pa je nekoliko posebna, saj nima zvonika. Na objektu v neposredni bližini obeh cerkva,

pa se nahaja vpisna skrinjica z vpisno knjigo in žigom Koroške planinske poti. . https://sl.wikipedia.org/wiki/Le%C5%A1e,_Prevalje

Leše posejane s čudovitimi, (obnovljenimi ) kapelicami

, te “Čarobni “Volnjak je naju pa , kot vedno v jesenskem obisku navdušil , še posebno, ker je pot opremljena na novo z zelo domiselnimi zgodbami o nekdanjih prebivalkah žalik žena.

 Kljub poznemu času sva ob poti odkrila cvetove jagod , trobentic, robid, regrata

 Kaj kmalu sva prispela na vrh ter se potem odpravila še na razgledno točko, kjer se vidi daleč po sosednji državi Avstriji po dolini Podjune.Žal vidljivost ni bila preveč dobra, tako da sva se potem vrnila nazaj

Na vrhi pa naju so kot vedno navdušile odprtine iz katerih se toplota vije pod nebo.

Obiskala sva tudi Andrejev vrh, ki sva ga že dvakrat zgrešila, prvič zaradi neve nevednosti oziroma nepoznavanja terena in megle.In drugič pa zato, ker sva sva bila preveč utrujena,pa sva ubrala drugo pot nazaj v dolino.

Mali hrib okoli 700 metrov na katerega vodi od majhne kapelice romantična pot pot med bori

 Na vrhu sva si vzela čas , ter malicala in se še nekaj časa predala jesenskemu toplemu socu.

in na obeh straneh poti s pobočji erike , vresja.Kako lepo mora biti tukaj spomladi, sva dejala in si že obljubila, da ga obiščeva takrat. Z njega sva krenila naprej po cesti do Plata ki je skrita sredi gozda stoji cerkev Sv.Lenarta na Platu..

Lani sva jo iskala pa sva dvakrat šla mimo.

 Lep je ta del Koroške

Cerkev je glede na arhitekturno zgradbo poznogotska, nastala verjetno konec 15. ali celo v začetku 16. stoletja. Ob konzervatorskih delih v sedemdesetih letih 20. stoletja so v notranjosti na steni pevskega kora na prvi plasti beleža odkrili daljši tekst z letnico 1515 in zraven velik nečitljiv podpis z letnico 1535, ki dokazuje, da je cerkev v začetku 16. stoletja že stala. Zanimiva pa je legenda o njenem nastanku. ki jo lahko preberete,na linku-http://www.kleindenkmaeler.at/detajl/kirche_des_heiligen_leonhard_in_plat..

Kakor koli uživala sva v jesenskih barvah , ob pogledu na Peco, ter se čisto počasi vračala in srkala vase tople poljube sonca, ki nama jih je blagovolilo nameniti sonce ob popoldanskem sprehodu čez nebo.. Midva pa sva si samo želela da se ta pot ne bi končala , pa da bi še veliko let lahko uživala v takih čarobnih trenutkih prekrasne jeseni.

Konec drugega dela

Spomini starega gojzarja. Mesecu novembru v slovo

Moje doživljanje meseca novembra je vedno nekaj posebnega. Prvo kar se zgodi je to, da navadno že v začetku meseca naredim inventuro tekočega leta. Poskušam, da vse, kar je bilo pozitivnega shranim v spominu, kar je bilo negativnega pa zavržem (če se le da) v prepad pozabe.

Enostavno se mi zdi, da lahko z velikim olajšanjem in hvaležnostjo doživljam ta mesec. Počutim se prav evforično že na začetku meseca ,v vseh načrtih, ki jih bom poskušala uresničiti.Je pač tako, da če z poletje vedno rečem, oh bom na jesen, ko bo več časa... Če ne bo vse uspelo, hm bo pa za drugič ostalo. Morda si za svoja leta včasih res naložim preveč, a delam , kar me pač navdušuje. Vsako leto pa še odkrijem kaj na novo. Pa tiste hobije, ki sem jih včasih rada imela a sem jih zaradi virtuale, potem drugačnega doživljanja prostega časa, povsem opustila . Prav zaživela sem na novo v teh odkritjih. Vsa negativnost odpade od mene. Zdi se mi ,da ob spominih ki me prevevajo v teh časih , posebno ob predvajanju slik iz najinih pohodov , da so kot most med preteklostjo in prihodnostjo, odvisno od tega, koliko sem pripravljena vložiti v čas , ki je nama še dodeljen ..

Torej , da kratko opišem letošnje doživljanje , tega za nekatere tako dolgočasnega meseca.

Torej po obisku svojih dragih, ki jih je žal vsako leto več in prijateljev na pokopališčih križem Slovenije, sva se čez kak dan napotila, na obrobje Šaleške doline, na Skalni vrh in Vodemljo , ter s tem zaključila krog vseh obiskanih vrhov okoli naše doline. Prav

a osvežitev po nekaj dnevnem dežju.Vmes je bil dež , čas za urejanje slik , videov in pohode okoli Škalskega jezera. , ki pa so bili ta mesec izredno pogosti, saj kadar sva doma greva najraje tukaj, da se naša psička Mery razgiblje, ker zaradi bolezni ne sme več na dolge pohode. Posijalo je sonce in naju potegnilo na Črno jezero na Pohorju,

 ko si enostavno vzameš čas in se odklopiš, ter samo uživaš

po brezpotjih

ki je že kar nekaj let tradicija, da ga obiščeva v mesecu novembru. Prelepo je bilo ob barvah jeseni, žarečih brezah ob poti ter toplemu modremu nebu nad nama.Uživala sva v neverjetno zeleno obarvanih tleh oblečenih v žametni mah Pohorskega smrekovega gozda in šumenju kontrastnih tleh šumečega listja .

Vmes sva malo uredila stanovanje , pobelila sem kuhinjo predsobo, kar mi je že dolgo bilo v načrtu, a čez poletje ob gostih pohodih enostavno je zmanjkalo časa. Pospravila sva klet in shrambo, ter se končno znebila stvari, ki jih človek ne potrebuje, a jih ne zavrže, zaradi takih , ali drugačnih No moj se posebno težko loči od svojih stvari. Vedno pravi, ja še bom potreboval. No ja , saj ga razumem, a kljub temu mi včasih dvigne pokrov, ko najdem kaj, kar sem že zavrgla.On se še drži pravila, da v sedmih letih pride vse prav. Ko pa rabi kaj pa je že pozabi da ima ha ha ha

Vreme je bilo spet megleno, a potrebovala sva oba spremembo po in delu v stanovanju. , sveži zrak da lahko zadihaš iz polnih pljuč. Odšla sva na drugi konec Pohorja

koči Planinc med Kremžarjevim vrhom in Veliko kopo. Čeprav je bilo megleno, celo pršilo je iz megle na začetku, sva vsa vesela nadaljevala pot po razmočeni, a kljub temu čudoviti pot,kjer sva ob povratku vila deležna celo sonca, ki naju je dodatno napolnil z energijo. Ta pohod sva posvetila moji najstarejši sestri, ki je lani preminila. Kako rada je z svakom zahajala v ta čudoviti kotiček pod Veliko kopo.

Tako, prvi del je končan pa več naslednjič-

tudi to je življenje:Hitrost, brzina, naglica, nestrpnost

• 
  
• V teh dneh, ko, se bliža dan mrtvih, ko bi morali se malo zaustaviti , ,kajti ta dan naj bi bil dan spomina na tiste, ki so odšli pred nami tja, na ono stran , od koder ni več vrnitve. 
• Opažam pa , v teh dneh da se vsem tako zelo mudi, in to ne samo odraslim, ampak tudi že malčkom , ki so , kje takšni, da imaš vtis , da so vsi hiperaktivni..., da mora iti vse na hitro po njihovih željah in zahtevah.
•  Navadno greva midva  nabavljati mesečno špecerijo, kot je že navada dobrih  dvainpetdeset , takrat, ko je nov priliv denarja.  Seveda greš potem še nekajkrat čez mesec, kot je zelenjava , sadje jogurti itd,,, a glavnina mora bti doma...Je že tako, da je dobro da imaš  pri roki, če hočeš skuhati kaj. Ne pa tako, da ko se spomniš, aha danes bi tole naredil, pa stečeš v trgovino. Potem se še te pač prime nekaj takih artiklov, ki jih morda sploh ne rabiš, a so tako lepo naloženi in vabijo, da se jih usmiliš in jih kupiš. ( No to tako mimogrede)...Prej je to bilo sredi meseca, sedaj je pač že skoraj tri desetletja zadnjega, ko je pokojnina.
• Pa sva se menila, , sigurno bo pred praznikom velika gneča  v trgovinah in sva šla dan pred pokojnino v trgovine. Pa saj ne  morem verjeti, ali so vsi  potrošniki prišli do tega zaključka. Tako polno je bilo v trgovinah, da sva imela vtis, kot da je vse zaston, da je totalna razprodaja...da o tem kake kolone so  čakale, da  se priključijo na glavno cesto, sploh ne govorim. ...
• No ker sva oba bolj strpne narave, sva vseeno vse opravila. Pravijo sicer (mladi) da so starejši tako nestrpni, oziroma v trgovinah počasni. A naj ne pozabijo, da bodo tudi oni enkrat postali počasnejši ( če bodo  seveda dočakali).Ker se jim sedaj takooo zelo mudi. No niso vsi enaki, tudi starejši so nekateri, kot navite ure..
•  A vseeno sem opazovala ljudi. Pa vsem se tako mudi. Pešci sploh ne pogledajo več  ne na levo ne na desno “juriš”čez cesto. Slišalo se je cviljenje zavor , voznik pa je celo bentil, da naj gleda, kje hodi. Gospodična je samo dvignila glavo, pokazala prehod za pešce  in odhitela naprej.  Sem pa videla ,jaz še prej, tik preden se je voznik zapeljal na prehod je ona šla čez in to v zaletu...Potem  sem videla voznico, ki je izsiljevala na krožišču . Opazila sem samo visoko dvignjene roke od obeh voznikov, ter  gibanje ustnic od obeh. Hm, molila sigurno nista. Pa voznike , ki prehitevajo za vsako ceno. Potem pa je kje delo na cesti, pa morajo lepo čakati, da jih spustijo naprej. Nisem škodoželjne narave, a takrat priznam, si mislim :Pa bi prej peljal normalno pa bi sedaj lahko šli naprej tako kot mi...
• Pa v trgovini, vsak bi najraje bil gotov  še prej da sploh stopi skozi vrata......Ja ljudje božji pa kam se mudi. Potem pa poslušaš zjutraj po radio, da je voznik povozil tega in tega, da je zapeljal zaradi prevelike hitrosti čez škarpo, da se prepirajo tožijo zaradi nepomembnih stvari. Ko pa enkrat prestopiš prag večnosti, je pač vseeno ,kaj  si imel, kaj si hotel imeti še več.... Kdo ti ni bil všeč. Pa da si pozabil živeti....
• V teh jesenskih dneh ugotavljam , da se vsem tako mudi, sedaj ne vem ali bi čim prej radi prišli do vrat, ki so odprta noč in dan...
• Jaz pa si zadnje čase vedno bolj želim ustaviti čas, no ne tako kot ga mi vsako jesen, ko damo uro za šest deset minut nazaj, ampak da bi dan trajal čim dalje, da bi  zavestno uživala življenje z vsemi dobrimi, žal tudi slabšimi stranmi , a te nas očiščujejo , ter nas naredijo močnejše za naprej, da znamo  prejemati udarce usode, ter bolj ceniti to čudovito stvar, ki  se imenuje ŽIVLJENJE-
• Da bi lahko takrat, ko bo čas  zato z mirno vestjo dejala . Bilo je vredno živeti...
• P:P.

1. 
   

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-GRMADA NAD CELJE-krožna pot-

Končno nama je uspel že kar nekaj časa načrtovan pohod  na Grmado.

Vsako leto je kaj prišlo vmes. Včasih ne ravno po najini krivdi.  No kakor koli v   četrtek 11 oktobra sva se zjutraj odločila da greva na Gozdnik, kamor se že tudi nekaj časa spravljava. Pa mož reče , če pa hočeva malo bolj strmo pot, ter malo lepši razgled , bi bilo bolje , da greva na Grmado. Meni je bilo vseeno, kajti nikjer še nisem bila. Pa sva se odpeljala skozi megleno

 

Savinjsko dolino in malo od  Celja zavila na levo

čez most in proti Zagradu.  Kaj kmalu scva se našla v Zagradu, a sva prehitro zavila  na levo, kjer pa je naju prijazen domačin usmeril na pravo pot. Sva se smejala in se norčevala, da sploh ni čudno , če sva zašla, kajti pri taki megli  ni to nič čudnega... Ha ha ha--

 Parkirala sva na parkirišču pri  gasilskem  domu,

ki ima na pročelju krasno sliko... Potem sva krenila na levo, kjer je naju srečala gruča mladih krepkih  preznojenih mladcev, ki so se že vračali iz Grmade. Dejali so nama naj greva kar na levo in po stopnicah, ki jih je kar nekaj, so se smejali...
Midva pa sva zavila mimo hiš , ter se pričela vzpenjati navzgor, sprav apo poti z redkimi koreninami ter par stopnicami. Kmalu sva prečkala   asfaltno cesto, ter se nad njo povzpela po poti s  prepletenimi koreninami.
 Toliko jih malo kje vidiš na enem kupu...Nato pa naprej mimo lepo urejenega naselja z detajli jesenske idile...

 Ter mimo kozolca ki se je sedaj pol zakrival v megli, popoldan  nazaj grede ,se je bleščal  pa v sončni svetlobi

    Nato pa po stopnicah navzgor, ki jim ni bilo ne  konca in kraja .

 Ko sva prispela končno na odprto se je nama odprl razgled na grad in Celjsko kotlino, ter Šmiklavški hrib, ter reko  Savinjo 

 ...Nato pa sva  dohitela sonce.

 Vsa vesela sva bila, kajti že sva se bala da bo dan minil v megleni zavesi .

 Pri tej kapelici pa sva krenila strmo navzgor

Sprva po krasni položni 

pravljični  gozdni poti ,nato pa med

 kamenjem, ter zanimivimi detajli ob poti, kot so na primer te gobe na brezi

  in koreninami

 

do  razgledne točke. Seveda sva počivala vmes , kajti pozna se nama že , da nosiva oba že sedmi križ na najinih plečih. A imava še voljo in kolikor toliko kondicije , da vztrajava tudi na strmih poteh. Kajti veselje do,narave in življenja naju vedno znova in znova osrečuje. Na razgledni točki , sva na levi strani videla Celjsko kočo 

in se takrat odločila da greva naprej po krožni poti do nje.

 sva se slikala

 
in uživala

 v pogledu

na Gozdnik 

in okoliške hribe. A se je slabo videlo. Kajti vidljivost ni bila preveč dobra..Krenila sva na vrh

 kjer sva občudovala  mogočen zven zvona, kjer sva tudi pozvonila. Se slikala , malicala, ter opazovala Celjsko kotlino, ki je kot na dlani ležala pred nama

 Dobro uro sva uživala na vrhu,opazovala z vrha Celje in okolico ..:Ter se predajala toplim sončnim žarkom, ki so še dodatno polepšali obisk Grmade 718 m

potem so pričeli prihajati novi pohodniki, midva pa sva krenila naprej

sprva po skalnati, nato pa po krasni poti, kjer je bilo toliko kostanjev in želoda in kjer je bil korak prav prožen in vesel.... do Pečovniške koče

Koča zaprta čez teden. V soboto in nedeljo je odprta...

ja jesen je tu. To cvetje me vedno spomni na neke druge kraje, drugo življenje , kjer je bilo kot v raju....

Kar nekaj ciljev in smeri od tod...

Lampiončki so se bleščali v poznem popoldanskem soncu

 

 še zadnji pogled nazaj

 Nato pa po dobro označeni poti

620 m.Kjer sva uživala v jesenskem cvetju botaničnega vrta z zelišči. Zelo  nama je bilo všeč tukaj. Lepa hišica , vse v lesu z rožami na balkonu... Lepo je bilo. Nato pa sva krenila naprej po s soncem obsijani gozdni cesti ( po spodnji sva potem zavila nazaj)

do Celjske koče, ki je od Pečovnišle oddaljena 10-15 minut.

Celjske koče, ki je bila čisto , drugačna, spremenjena , kot pa pred 46 leti, kar sva bila z otroci tukaj. Takrat smo prišli iz Svetine in se tja tudi vrnili. A ker je od takrat preteklo že skoraj pol stoletja so le še drobci tistega pohoda ohranjeni. Ostalo je zabrisal prah preteklosti...Koča oz. sedanja stavba nama pa ni bila všeč... Osebje pa zelo prijazno...

 Tu sva se odžejala, se malo razgledala, na okolico in vrh  Grmade od koder sva prišla

v vetru obledelih zastav

Vzela sva si kar nekaj časa za pot od Celjske koče do Zagrada nazaj. Toliko zanimivosti ob poti,

klopc na katerih sva se odpočila , ter opazovala kontrastne barve gozda. 

So kraji, kjer se ustavi čas, kjer tišina šepeta svojo hvalnico naravi.

 lepe ograje na strmini

 zelo lepo obarvane zavese vinike na škarpah..Ter veliko križev ob poti.

 pa oglasna tabla z zvončkom želja...Ter seveda Trobiševa bukev ki se ponaša z častitljivih 200 let.

okusna voda kaplja iz cevi.zanimivost je to,

 da je cev napeljana skozi

korenine bukve Ob njej klopce ,ja velika je...

 Pa mogočne škarpe, ki varujejo cesto pred strmino, pa gobe ob poti....

 Ko sva sklenila krog in se povrnila spet na stopnice je bil že pozno popoldanski čas.

 Nad naseljem sva opazovala grad, žal mi je bilo, da isem imela s seboj mojega starega Nikona z dobrim Zoomom, kako lepo bi lahko zajela vse, Tako pa sem večino slikala z mobitelom.

 Kljub temu sva vsa vesela, hvaležna uživala v popoldanskem soncu in se radovalabarvam jeseni, ki jih je z vsakim dnem več

Na modrem nebu se je nad nama pojavil velik temno beli oblak, a nam s tem ni pokvaril razpoloženja, kajti kmalu sva prispela na najino izhodišče, ter se zadovoljna vrnila domov...
Ja bil je lep dan, da za spomine.

p.p.