Spomini starega gojzarja. LEPENATKA.

 Na cvetočo Lepenatko-Poslovilni obisk-

Mimo številnih krožišč, vsako s svojo zgodbo. 

Skozi zasanjano Savinjsko dolino polno prekrasnih barv prvih sončnih žarkov. 

Kamor se ozre okoso povsod kot stražarji 

Bleščeče cerkve. Radmirje -

Zelo umetelnih kapelic

Okonina

Ki so se bleščale, kot v  pozdrav nastajajočemu  dnevu. 

Pa polja v jutranji svetlobi , kot iz slikanice.

Mimo Gornjega gradu sprva skozi sotesko nato pa vedno više, po razdrapani cesti. Ja neurje je tukaj pustilo svoj pečat. A se že vse popravlja renovira, tako da enkrat bo, spet vse tako kot mora biti 

A že sva se dvignila do najinega izhodišča on kmalu prispela do cerkvice sv Lenarta, pod katerim je vsopobočje odeto v bele cvetove.

Cekvica pa kot vedno  skrita

pot bujno krošnjo lipe,
a midva sva tokrat bila prepozna, da bi lahko, tako kot enkrat ujela sončni vzhod skozi lino zvonika.

Ja je že tako, da moraš biti ob pravem času na pravem mestu.

Naprej skozi škripajočo cestno zaporo

Čez dva potočka 

Prečiva cesto -gozdni škrat

 in po strmini proti Zg. Špehu

Ja vmes je bil potreben počitek je ravnina, pokonci postavljena.

Ko sva prišla na travnik se je pred nama odkril v vsej svoji mogočnosti  Veliki Rogatec. A najin cilj tokrat ni bil on od njega sva se že poslovila v jeseni 2020 ,ampak Vrh Lepenatke.

Krave na pašniku so že imele siesto. Le tu in tam je še katera mulila travo.

Vsedla sva se na rob in uživala v krasnem jutru.

Nato pa naprej po poti, ki jo je med najinim zadnjim obiskom  orizadel plaz, a je že sanirana. 

Pogled navzgor 

Tukaj je krasen pogled na smreke, ki so tako goste , da ni kak bolj zajeten človek, ali žival težko šla mimo.

Vedno na najinih poteh podpreva, ali pa ona naju podpre kaka skala. No tokrat sva midva bila še pri moči ha ha . Sva se režala in potem se čudila naravi, na kakih skalnatih tleh lahko vzklije in raste drevo.Neverjetno!

Še zadnja strmina in že sva pri znaku Sedlo kal - Tukaj sva res že kar nekajkrat bila .

Tukaj sva srečala pohodnike iz Ruš, ki so prišli od Lenarta čez Lepenatko in sedaj so nameravali iti še na Veliki Rogatec in nato pod njim nazaj do Sedla kal. Kar nekaj časa smo se pogovarjali in ja celo poslikala sem jih ko so se vzpenjali na prvi vrh.-Oni so šli na vrh Rogatca midva pa sva se odpočila ter nato krenila na vrh Lepenatke-

Poslikala sem še pobeljene KSA

Posnela sem jih s telefonom , je bolj slab prikaz, ampak je pa le.Nato sva se počasi vzpenjala

Sonce je bilo in je spet izginilo.

hitela sva navzgor radovedna, lai bo kaj cvetja. Res ga je bilo. Regrata kjer je malo bolj položno in bolj vlažno. Medtem pa so pobočja rjava od suše.

Bolj , ko sva se vzpenjala, več cvetja je bilo. Le encijan je že odcvetal

Na vrhu sva se slikala in potem uživala v cvvtju Lepo se vidi k Zgornjemu Špehu in kapelico na vrhu travnika.

Potem še pri drugem kažipotu in že sva hitela nazaj.

Pri Zgornjem Špehu sva se odpočila na klopci in prvič kar hodiva tod okoli sva videla pod nama cerkev sv Lenarta v gozdu. 
Tokrat sva šla  po pastirski poti navzdol- spustila sva se kar hitro. Vesela zadovoljna da sva opravila tudi ta obisk na cvetočo Lepenatko. Res pa je da je bil poslovilni pohod. Gor sva bila vsega skupaj osem krat. Tako da je sedaj počasi čas, da se posloviva tudi od drugih vrhov. Jih je še kar precej ki čakajo na najin obisk. Samo zdravje in dobra volja naj ostane  pa bo.

P.P.