V torek sva spet obiskala Škalsko jezero, , čeprav je bil drugače siv jesenski dan, sva imela srečo, ker sva bila kar zgodnja, da sva ujela še nekaj sonca, ki je izmenično osvetljevalo Velenjsko jezero ter Škalsko jezero in okolico...
Na Uršljo goro se žal ni videlo bila je v oblakih. Sprva sva nameravala, da kljub temu obiščeva vrh te nama tako ljube gore, a kmalu se je tako pooblačilo , da sva ta namen opustila. Naslednji jutro pa sva dejala, greva gor, na svoj mesečni obisk, ki ga včasih podvojiva, ali celo potrojiva, kakor pač dopuščajo razmere in obiski ostalih gora. Pa sva šla, čez Sleme mimo Križana ter nato zavila na desno mimo Plešivega in nato navzgor mimo Vernerška ter mimo privezane mize nad travniki. nad Križanom....
Malo nad Plešivem sva že zagledala vrh Plešivške Kope, ki je bil kot da bi ga kuharica posula z drobnim sladkorjem v prahu. Više kot sva bila bolj gosta je bila obloga iz sladkorja
Avto sva pustila ob cesti in se peš odpravila tokrat okoli po cesti mimo Rampe na vrh Uršlje gore
Takoj ko sva stopila iz avta naju je presenetil močan veter. Tako je ostro brilo, kot bi bila sredi decembra, ne pa sredi oktobra meseca. Zavila sem se v velik šal,
da sem bila kot prava babuška, a zeblo me potem več ni. Nadaljevala sva pot in občudovala pravo zimsko idilo, ki nama jo je nudila pot.
Nekaj časa sva hodila še po senci, kajti sonce zjutraj pozimi bolj pozno obsije to stran, če sploh
A potem bolj, ko sva se dvigala jasneje je postajalo , seveda izmenični z meglo, ki se je tu in tam priplazila iz doline . A sva bila tako zatopljena z občudovanjem tega nepričakovanega snega, da trenutno sploh nisva pogrešala sonca,
Kot debela odeja je ležal sneg na smrekovih vejah . Tišina, da si slišal svoje misli , ter škripanje snega pod podplati , kajti sneg je bil na nekaterih mestih pomrznjen.
Debele obloge na malih smrekcah so dajale vtis božičnega drevesca.
Mery je bila zelo vesela in zadovoljna na snegu.
Obožuje ga, seveda če ni moker in se ne prijema na njene dlake, da potem ne zgleda tako, kot na desni sliki spodaj.Takrat hodi, kot bi imela trde noge in navadno je potrebno veliko truda, da se odstranijo te obloge od snega.
Lani sva bila ravno tak čas na Uršlji in to drevo je žarelo v barvah. letos žarenja še ni pa še sneg ga je pobelil. A ko sva se vra čala je bilo drevo že brez snega, kot prikazuje ta spodnja slika
le da je namesto snega curljalo z vej, vrnila nazaj, kajti uživala sva na vrhu v belini, soncu in čudovitem gorskem zraku.kajti postalo je toplo, midva pa sva tudi potrebovala čas da sva se Čez nekaj časa sva ugledala prve vrhove
obsijane s soncem
In nad njimi modro nebo. Ko sva prišla čez nekaj časa do rampe sva si malo oddahnila
in odžejala.Pot po snegu, čeprav ga ni bilo veliko, je le bolj utrudljiva, kot pa po kopnem.Pa še za slikanje sem porabila kar nekaj časa. Pa za opazovanje, kot , da bi vedela, da ta lepota ne bo trajala dolgo.
slikala sva se sredi te zimske idile
Zanimivo je pa bilo, takoj , ko sva prišla malo bolj na vzhodno stran je na drevju bilo manj snega, a
po cesti ga je še vedno bilo dovolj. tale buldožer je zadnjič ravnal cesto, če še bo malo počakal jo bo lahko pa kar oral z snežnim plugom.
Ko pa sva na ovinku zavila spet na severno stran je bila spet popolna zimska idila
sonce je pričelo sijati tudi na tej strani zato sva se odločila da se malo odpočijeva na najini klopci, he he, kjer vedno počivama
Tu naju je dohitel planinec, ki je bil tudi znanec mojega moža, Malo smo poklepetali in dal mi je rokavico, ki sem jo izgubila niže, ko sem slikala lepoto gozda.
Nato sta onadva odhitela naprej midva pa počasi za njima, Ko sva prispela na moj najljubši ovinek, kjer bi sedaj že morali žareti macesni , so bili pokriti s poprhom beline.
Nadaljevala sva in kar kmalu prispela ven iz gozda, kjer sem pričakovala da bom zagledala cerkev na vrhu, a nič od tega bila je v megli, ki se je podila preko gore.
Na levi strani nasproti kapelice, sem ugledala prečudoviti prizor
Kot vrba žalujka je stal v pol megli macesen z povešenimi vejami .Bilo mi je kot bi se ustavil čas.
Popolna tišina in mistično okolje pa malo bujne domišljije si lahko v hipu daleč onkraj stvarnosti. Megla se je umaknila, česar sva se oba zelo razveselila. Kajti modrina neba, ki se je odstirala pred najinimi očmi je bila pravljična. Pa še bor ob poti, je svoje konice vej imel take, kot bi bili obešeni na njegovih vejah kraguljčki. Samo to sva pričakovala, da slišiva tam čez rob glasen Ho ho ho in ugledava rdečo kapuco božička.
Nebo je postajalo tako modro, da sem imela vt
is, da se bom vsak čas lahko dotaknila zvezd.
Pohitela sem na desno stran, kjer se je ravno vralčal neki po hodnik z aparatom v rokah. Slikal je in seveda sem morala tudi jaz pogledati na vzhodno stran proti Pohorju in Mislinjski dolini
Pohorje je tudi bilo pobeljeno dolina pa se je bolj slabo videla, So me pa razveselila drevesa na pobočju pod menoj , ki sem jih odnesla na spominski kartici domov za spomin na te čudovite trenutke tega dne.
Nad goro pa se je delala jasnina.
Ki jo je megla odgrinjala in zagrinjala pred nama.
Ko sva prišla do ovinka tik pred cerkvijo je spet megla zakrila vse..: Pustila sva si čas
uživala na toplem soncu , kmalu so se nama pridružili še drugi planinci in tako smo malo poklepetali , drugi so odšli naprej na vrh in potem proti Naravskim Ledinam nazaj domov. Midva pa sva še nekaj časa posedela nato se odpravila malo po gori , na vrh
priti vrhu in potem počasi nazaj med čudovitimi okraski, ki jih je naredil sneg na travah in drevju
Kar nekaj časa sva ostala tu in gledala, kako se sneg topi na mizah in klopeh.
Toliko lepote, še na suhih travah, kot, ptič, kot angel se mi je zdela tale lepotička ob poti, ali kot je dejal moj mož, kot žival z velikimi uhlji ha ha...
Ob povratku je bil prelep pogled na kapelico
Taka pa je bila razlika ob prihodu na goro in ob odhodu
Pogled na Peco je še bil kolikor toliko viden. Medtem ko se KSA niso videle. , Videl se je pa Obir, kjer sva maja občudovala bogato cvetenje . Košuta v ozadju in Olševa, na katero sva imela iti še to jesen .Pogledat, kako bodo macesni žareli. Upam , da bo sneg čim prej skopnel , če ne pač ne bo letos tega jesenskega obiska te prečudovite gore
V Šaleško dolino se je bolje videlo, Najlepši pa je bil pogled na Mežiško dolino, ki pa je bila seveda tako, kot vse doline niže pod 1000 metri kopna
Po gori pa so se izmenjavale megle, meglice in jasnina . Toplo je bilo in res nikamor se nama ni mudilo. Pogovarjala sva se o tem, kako je ta gora zanimiva,
polna energije, ki jo enostavno čutiš, zato se vsak težko poslovi od nje. Vedno znova in znova se radi vračamo gor, čeprav ostaja vedno enaka je ob vsakem obisku drugačna. Ta trava je bila kot mini ograjica 
Srček se je vedno bolj odkrival na kamnu...
Meri in midva sva uživala
Ja iz Uršlje gore se vidi na vse strani, če je jasno, celo do Triglava in daleč na Avstrijske gore.
Nekaj časa sva ostala na vrhu, kjer je bilo prijetno toplo, in gledala, kako pred najinimi očmi izginja snežna belina. Vedno bolj travnata je bila kotanja pod nama.Toliko se je otoplilo, ko sva šla mimo cerkve nazaj je kapljalo s strehe, še zadnji pogled, kar težko je bilo oditi , a saj se še vrnemo. Najbrž še ta mesec.
da so se tudi sadeži jerebike videli izpod snega.
Moj najljubši ovinek je bil ob povratku že kopen in videli so se vrhovi macesnov v barvah
OB povratku se je tako otoplilo, da je kapljalo z vej na naju, da sem imela kmalu tako frizuro, kot bi si obesila špagete okoli glave. Pa še pri frizerju sem bila prej. A nič ne de, ..celo osvežujoče je bilo...
Nazaj grede se nisva ustavila ob privezani mizi tako kot običajno. Ni se nama dalo spravljati snega z mize in klopi.
tu je prej bilo vse belo sedaj pa nekaj ur pozneje povsem jesenska slika-prej sneg sedaj cvetje-
Nato pa mimo Križanove kapelice in Ciganije ter Slemena počasi v Šaleško dolino domov. Bil je prečudovit dan poln zimske idile. Rada imam prvi sneg, zime pa ne, posebno ne na cestah in kadar ga je treba kidati, Všeč pa mi je koliko lepote lahko zima ustvari.
p.p.
Na Uršljo goro se žal ni videlo bila je v oblakih. Sprva sva nameravala, da kljub temu obiščeva vrh te nama tako ljube gore, a kmalu se je tako pooblačilo , da sva ta namen opustila. Naslednji jutro pa sva dejala, greva gor, na svoj mesečni obisk, ki ga včasih podvojiva, ali celo potrojiva, kakor pač dopuščajo razmere in obiski ostalih gora. Pa sva šla, čez Sleme mimo Križana ter nato zavila na desno mimo Plešivega in nato navzgor mimo Vernerška ter mimo privezane mize nad travniki. nad Križanom....
Malo nad Plešivem sva že zagledala vrh Plešivške Kope, ki je bil kot da bi ga kuharica posula z drobnim sladkorjem v prahu. Više kot sva bila bolj gosta je bila obloga iz sladkorja
Avto sva pustila ob cesti in se peš odpravila tokrat okoli po cesti mimo Rampe na vrh Uršlje gore
Takoj ko sva stopila iz avta naju je presenetil močan veter. Tako je ostro brilo, kot bi bila sredi decembra, ne pa sredi oktobra meseca. Zavila sem se v velik šal,
da sem bila kot prava babuška, a zeblo me potem več ni. Nadaljevala sva pot in občudovala pravo zimsko idilo, ki nama jo je nudila pot.
Nekaj časa sva hodila še po senci, kajti sonce zjutraj pozimi bolj pozno obsije to stran, če sploh
A potem bolj, ko sva se dvigala jasneje je postajalo , seveda izmenični z meglo, ki se je tu in tam priplazila iz doline . A sva bila tako zatopljena z občudovanjem tega nepričakovanega snega, da trenutno sploh nisva pogrešala sonca,
Kot debela odeja je ležal sneg na smrekovih vejah . Tišina, da si slišal svoje misli , ter škripanje snega pod podplati , kajti sneg je bil na nekaterih mestih pomrznjen.
Debele obloge na malih smrekcah so dajale vtis božičnega drevesca.
Mery je bila zelo vesela in zadovoljna na snegu.
Obožuje ga, seveda če ni moker in se ne prijema na njene dlake, da potem ne zgleda tako, kot na desni sliki spodaj.Takrat hodi, kot bi imela trde noge in navadno je potrebno veliko truda, da se odstranijo te obloge od snega. 
Lani sva bila ravno tak čas na Uršlji in to drevo je žarelo v barvah. letos žarenja še ni pa še sneg ga je pobelil. A ko sva se vra čala je bilo drevo že brez snega, kot prikazuje ta spodnja slika
le da je namesto snega curljalo z vej, vrnila nazaj, kajti uživala sva na vrhu v belini, soncu in čudovitem gorskem zraku.kajti postalo je toplo, midva pa sva tudi potrebovala čas da sva se Čez nekaj časa sva ugledala prve vrhove
obsijane s soncem
In nad njimi modro nebo. Ko sva prišla čez nekaj časa do rampe sva si malo oddahnila
in odžejala.Pot po snegu, čeprav ga ni bilo veliko, je le bolj utrudljiva, kot pa po kopnem.Pa še za slikanje sem porabila kar nekaj časa. Pa za opazovanje, kot , da bi vedela, da ta lepota ne bo trajala dolgo.
slikala sva se sredi te zimske idile
Zanimivo je pa bilo, takoj , ko sva prišla malo bolj na vzhodno stran je na drevju bilo manj snega, a
po cesti ga je še vedno bilo dovolj. tale buldožer je zadnjič ravnal cesto, če še bo malo počakal jo bo lahko pa kar oral z snežnim plugom.
Ko pa sva na ovinku zavila spet na severno stran je bila spet popolna zimska idila
sonce je pričelo sijati tudi na tej strani zato sva se odločila da se malo odpočijeva na najini klopci, he he, kjer vedno počivama
Tu naju je dohitel planinec, ki je bil tudi znanec mojega moža, Malo smo poklepetali in dal mi je rokavico, ki sem jo izgubila niže, ko sem slikala lepoto gozda.Nato sta onadva odhitela naprej midva pa počasi za njima, Ko sva prispela na moj najljubši ovinek, kjer bi sedaj že morali žareti macesni , so bili pokriti s poprhom beline.
Nadaljevala sva in kar kmalu prispela ven iz gozda, kjer sem pričakovala da bom zagledala cerkev na vrhu, a nič od tega bila je v megli, ki se je podila preko gore.
Na levi strani nasproti kapelice, sem ugledala prečudoviti prizor
Kot vrba žalujka je stal v pol megli macesen z povešenimi vejami .Bilo mi je kot bi se ustavil čas.
Popolna tišina in mistično okolje pa malo bujne domišljije si lahko v hipu daleč onkraj stvarnosti. Megla se je umaknila, česar sva se oba zelo razveselila. Kajti modrina neba, ki se je odstirala pred najinimi očmi je bila pravljična. Pa še bor ob poti, je svoje konice vej imel take, kot bi bili obešeni na njegovih vejah kraguljčki. Samo to sva pričakovala, da slišiva tam čez rob glasen Ho ho ho in ugledava rdečo kapuco božička.
Nebo je postajalo tako modro, da sem imela vt
is, da se bom vsak čas lahko dotaknila zvezd.
Pohitela sem na desno stran, kjer se je ravno vralčal neki po hodnik z aparatom v rokah. Slikal je in seveda sem morala tudi jaz pogledati na vzhodno stran proti Pohorju in Mislinjski dolini
Pohorje je tudi bilo pobeljeno dolina pa se je bolj slabo videla, So me pa razveselila drevesa na pobočju pod menoj , ki sem jih odnesla na spominski kartici domov za spomin na te čudovite trenutke tega dne.
Nad goro pa se je delala jasnina.
Ki jo je megla odgrinjala in zagrinjala pred nama.
Ko sva prišla do ovinka tik pred cerkvijo je spet megla zakrila vse..: Pustila sva si čas
uživala na toplem soncu , kmalu so se nama pridružili še drugi planinci in tako smo malo poklepetali , drugi so odšli naprej na vrh in potem proti Naravskim Ledinam nazaj domov. Midva pa sva še nekaj časa posedela nato se odpravila malo po gori , na vrh
priti vrhu in potem počasi nazaj med čudovitimi okraski, ki jih je naredil sneg na travah in drevju
Kar nekaj časa sva ostala tu in gledala, kako se sneg topi na mizah in klopeh.
Toliko lepote, še na suhih travah, kot, ptič, kot angel se mi je zdela tale lepotička ob poti, ali kot je dejal moj mož, kot žival z velikimi uhlji ha ha...
Ob povratku je bil prelep pogled na kapelico
Taka pa je bila razlika ob prihodu na goro in ob odhodu
Pogled na Peco je še bil kolikor toliko viden. Medtem ko se KSA niso videle. , Videl se je pa Obir, kjer sva maja občudovala bogato cvetenje . Košuta v ozadju in Olševa, na katero sva imela iti še to jesen .Pogledat, kako bodo macesni žareli. Upam , da bo sneg čim prej skopnel , če ne pač ne bo letos tega jesenskega obiska te prečudovite gore
V Šaleško dolino se je bolje videlo, Najlepši pa je bil pogled na Mežiško dolino, ki pa je bila seveda tako, kot vse doline niže pod 1000 metri kopna
Po gori pa so se izmenjavale megle, meglice in jasnina . Toplo je bilo in res nikamor se nama ni mudilo. Pogovarjala sva se o tem, kako je ta gora zanimiva,
polna energije, ki jo enostavno čutiš, zato se vsak težko poslovi od nje. Vedno znova in znova se radi vračamo gor, čeprav ostaja vedno enaka je ob vsakem obisku drugačna. Ta trava je bila kot mini ograjica 
Srček se je vedno bolj odkrival na kamnu...
Meri in midva sva uživala
Ja iz Uršlje gore se vidi na vse strani, če je jasno, celo do Triglava in daleč na Avstrijske gore.
Nekaj časa sva ostala na vrhu, kjer je bilo prijetno toplo, in gledala, kako pred najinimi očmi izginja snežna belina. Vedno bolj travnata je bila kotanja pod nama.Toliko se je otoplilo, ko sva šla mimo cerkve nazaj je kapljalo s strehe, še zadnji pogled, kar težko je bilo oditi , a saj se še vrnemo. Najbrž še ta mesec.
da so se tudi sadeži jerebike videli izpod snega.
Moj najljubši ovinek je bil ob povratku že kopen in videli so se vrhovi macesnov v barvah
OB povratku se je tako otoplilo, da je kapljalo z vej na naju, da sem imela kmalu tako frizuro, kot bi si obesila špagete okoli glave. Pa še pri frizerju sem bila prej. A nič ne de, ..celo osvežujoče je bilo...
Nazaj grede se nisva ustavila ob privezani mizi tako kot običajno. Ni se nama dalo spravljati snega z mize in klopi.
tu je prej bilo vse belo sedaj pa nekaj ur pozneje povsem jesenska slika-prej sneg sedaj cvetje-
Nato pa mimo Križanove kapelice in Ciganije ter Slemena počasi v Šaleško dolino domov. Bil je prečudovit dan poln zimske idile. Rada imam prvi sneg, zime pa ne, posebno ne na cestah in kadar ga je treba kidati, Všeč pa mi je koliko lepote lahko zima ustvari.
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar