SPOMINI STAREGA GOJZARJA.- URŠLJA GORA

 NAJIN  Solsticij. 

Kot vsako leto že kar nekaj let doslej razen lani in predlani, ko sem si poškodovala koleno,, (no to je sedaj še vedno poškodovano.) sva navadno večer  oz. pred večer pred solsticijem preživela na Uršlji gori, celo tako, da sva šla zvečer gor uživala v sončnem zahodu, potem pa se ob desetih vrnila do avta, kjer sva preživela noč pod zvezdami,  praznovala in obujala spomine.. zgodaj zjutraj pa sva bila spet ob sončnem vzhodu na vrhu. 

Letos pa zaradi natrpanega urnika pohodov in drugih neodložljivih opravkov  oziroma ker je naju kar utrudila pot čez Smrekovec sva si vzela en dan za  regeneracijo, ter se na to v noči iz 21 na 22 junija točno ob pol dveh odpeljala od doma  skozi Mislinjsko dolino, ter čez Kotlje, kjer je ob treh zjutraj bilo še tako živahno, ja ni kaj Koroška gavda se pač zavleče pozno v noč, se z vrha sva jo slišala ob pol potih zjutraj. Povsod je bilo polno avtomobilov, da sva komaj prišla mimo, ter se na to mimo  Mohorja,

Smuč koče

od tam pa se cesta gradi obnavlja,

a je bila kar dobro prevozna, do Naravskih ledin kar kmalu pripeljala po še dokaj zglajeni cesti do privezane miza nad Šisernikovim travnikom, od tam naprej pa je bila cesta bolj slaba ampak najin potrpežljivi   jekleni konjiček naju je varno pripeljal do parkirišča pod rampo in okoli treh sva že štartala,

seveda v soju naglavnih svetilk, kajti bilo je kar temno, le ozek srp meseca se je tu on tam zasvetil skozi krošnje smrek

Hodila sva počasi v tišini ter prisluhnila čarobnosti kresne noči. Pogled v nebo je jama tu in tam pokazal lepoto nočnega neba.. Vsepovsod tišina šepeta svojo pesem. Res sem si kot mali otrok zaželela da se  mi morda pa le usulo za gojzarje praprotovo seme,

da zaslišim morda pogovor živali.. Ja tudi s takimi mislimi si lahko polepšaš pot. Ni kaj, zrasla sem gor ob pravljicah bratov Grimm in ja, tu in tam se v otrok v meni še vedno prebudi.. 

Kar kmalu no vsaj meni se je tako zdelo, ampak čas je nekaj relativne ga, sva prispela do ovinka ter se na klopci odžejala.

Ja tudi cvetje je ponoči lepo, če gledaš in ga seveda vidiš. 

Malo sva si oddahnila ja redko kdaj se lahko tam sredi ničesar odklopiš in prisluhneš naravi. 

Svež a ne preveč hladen vetrič je naju spremljal skozi. Prav vesela sva bila tega. V dolini je vsak dan bolj vroče. Lepo je če lahko pobegneš kam na hladno. Nato pa sva krenila kar po peš poti navzgor, vračala sva se potem okoli po cesti.

Prav vesela sem bila da sva izbrala to pot, kajti nad frato se je nama odprl čudovit pogled na  Šaleško dolino in           luči Slovenj Gradca. Ter na temno obzorje Pohorja nad njim. Nato pa sva že po nekaj časa ugledala kapelico in cerkev.  Hitela sva naprej kajti nebo je počasi prehajamo iz svinčene modre v oranžno nianso 

Nato sva se ustavila še na razgledni točki se poslikala kot dve silhueti za spomin, kajti v ozadju je že zažarelo nebo, ampak sva vedela,. da bova pravi čas na pravem mestu za rojstvu sonca ... Za hip sva se ustavila ob  ob kamnu  v  obliki  srca 

Ter se ozirala nazaj kako nebo spreminja barve.



A midva sva že pohitela naprej do razgledne točke in nato pohitela na vrh čebelnjaku, tam je že bil obiskovalec iz Slovenske Bistrice, ki pa je prenočil  v koči. Pogovarjali smo se in nato seje pričel proces ki naju vedno znova in znova očara. Pa ne samo za solsticij , ampak 

vedno.

nato pa sva pohitela mimo obarvane cerkve, ki jo je pravkar poljubilo sonce na vrh ,prvo h srcu, ki je zažarelo 

Po pozlačeni travi sva pohitela na vrh, pogrešala pa sem valujoče pogačice. Predlani sva bila na isti dan tukaj pa je vse valovilo od pogačic.

Tako je bilo vsako leto do letos 

Sedaj pa le tu in tam kak šop Na vrhu sva se slikala na vseh običajnih mestih ,pri križu 

pri smerokazu ,na klopci  ljubezni itak ,ha ha, se ve. Nato pa sva se razgledala na Smrekovec kjer sva bla pred kratkim, pa na Javorje na kraj na katerega sva gledala iz  poti na Krnes  iz povsem druge strani , pa pogled proti Kamniško Savinjskim Alpam, ki so tokrat bile bolj kot ne zavite v prozorno tančico skrivnostne megle. počasi odpravila nazaj. Pričeli so udi prihajati prvi pohodniki, kolesarji in dva tekača. Midva pa sva pohitela nazaj ob prekrasnih modrih cvetovih okrasnega srobota. Ja velikokrat sva jih že videla, ampak nikoli v tako modrem odtenku.

Pa papeževa sveča , ali lučnik....

tokrat sva se vrnila mimo Plešivškega mlina se za trenutek ustavila ob bajerju, videla , da suša tudi tam pušča posledice. Vode je veliko 

manj , pa tudi alge in trsje ga zarašča, kakšna razlika od prejšnjega meseca, ko sva bila tukaj.

Lepo je tukaj ob Mokrišču 

Nato navzgor proti kužnemu znamenju in nato skozi cvetoči Suhadol, ki je za mene zelo zanimiva Kje je tako ozka soteska,

da je komaj prostor za cesto in potok Suhadolnica, potem pa se spet razširiin spet zoži Kot harmonika

Kljub temu je zelo lepa .Ja všeč so nama take ozke dolinice...

 

Prekrasna kapelica,ja saj ne morem mimo, ne da bi jo poslikala. Prava umetnina narejena iz enega kosa lesa

Potem pa sva zavila proti cvetočemu Šmiklavžu  in Graški gori,

ter se nato čez Škalske in  Šmarške Cirkovce vrnila domov . Doma sva bila že ob deveti uri Sicer utrujena, za nam je bilo samo tri ure spanja, sva pa potem ob povratku šla spat šele ob deveti uri zvečer. Sicer ne planirano, ampak, imela sva najkrajšo noč v letu in najdaljši dan. .Vesela sva bila kljub vsemu. Predvsem še zato, ker ne veva , ali bova tudi naslednje leto praznovala kresno noč na Uršlji gori. Predvsem pa seveda kako bo z zdravjem in morda pa kresne noči sploh ne bova več dočakala. A sva optimista ,če ne na gori, pa doma , ali pa morda kje tam za mavrico. Sem optimistični  realist... Ha ha 


p.p.