SPOMINI STAREGA GOJZARJA -KRIŠKA GORA1044 m

 SV. KRIŽ NAD BELIMI VODAMI.

Ali Kriška gora 1044m

 Sedaj je že tako, da se najbolj osvežiš, če greš zjutraj na kak vrh in to gozdnat, da si lepo v senci in na hladnem. Ko nam enkrat Emšo prične postavljati pogoje, to lahko to ne, vse pac prilagodiš in vse lepo prikrojiš po svoje.

To je  kako naj se izrazim, v teh letih privilegij in oseba svoboda. Lahko narediš tako  ali tako, samo da si srečen, zadovoljen predvsem pa da poskrbiš za svoje zdravje. Ostalo je vse nepomembno. 

Ker sva bila prejšnji dan na Uršlji gori, je prišel v poštev samo kak mali vzpončič, kot se je izrazil moj. Kar nekaj vrhov je okoli naše doline, a sva na vseh letos že parkrat bila

Razen Kožlja In Gradišča, od katerih sva se lani poslovila.. Dolga zgodba 

Pa je moj predlagal Sv. Križ nad Belimi vodami. 

Letos še  nisva bila gor, lani dvakrat za moj rojstni dan in njegov rojstni dan. Takrat naju je spremljala tudi hčerka  lepi spomini. 

Torej sva zjutraj zgodaj krenila skozi  Šoštanj 

Kjer se nama v ogled postavi Pusti grad , kjer sva letos že bila, ter graščina pod  njim .

Ob krožišču naju pozdravita ženska ki tovori moškega v košu. Ni  mi ravno jasno, kak pomen ima ta skulptura.

res lepa stavba , kjer navadno zavijeva na Pusti grad , prej pa še na hitro pogledava na Trg ki je sedaj peš cona. 

A midva se že peljeva naprej , skozi Florjanski graben 

mimo kapelice ter dišeče sivke 

kmalu  prispeva do vznožja Belih vod. 

ter se mimo 

tu pelje cesta na Smrekovec ,Včasih smo peš hodili tu gor. a midva sva se  tokrat odpravila na levo navzgor

ter kmalu krenila po strmi razširjeni gozdni cesti v jutranjo svežino gozda.

Vedno več zelenja je bilo in vedno več rož. Posebno  veliko je bilo volčje češnje , ter  naprsteca 

. Oboje je strupeno,  a uporabljajo ga  v medicini. Volčja češnja je rasla kot živa meja ob poti, strupena ena kot druga , a  zato nič manj lepo 

Pot se je vedno bolj dvigala , a potem je mali odcep naju napotil na desno 

malo  sva se oddahnila tam sredi  strmine in opazovala skozi krošnje bukev Konečko planino. Kamor še bova letos tudi šla.

Nato pa sva 
kar hitro  nadaljevala  skozi senčni gozd.





Ko sva prispela do ceste sva spet krenila navzgor po stezi in kmalu prišla do ravnine oziroma poti ki vodi na vrh

Sva dejala ; Kar tu gor bova šla! In sva šla... 
Ja rada si malo popestriva pot in vedno rečeva, ne škodi, če si malo ojačava roke in mišice, ter kožo nategneva, da ne bo kot zavesa mahedrala okoli nadlahti. Ja in potem se nasmejeva in na vrhu rečeva, a si že bolj napet/a ha ha. No to je hm "Malo morgen". 

Malo planinskega vzdušja in spominov na preteklost ko smo plezali kot gamsi po skalah. No tam ni bilo ograj , kvečjemu kak klin ali jeklenica.
Kar kmalu je bil za mano, potem sva prvo krenila na vrh ....
Že sva prispela do prvih skal ,kjer so naju pozdravili planinski  nageljni.

Postajalo je vedno bolj vroče. Samo za kratek čas sva se ustavila na vrhu---

da sva se ovekovečila za spomin 

 Pogled na  kočo  na Smrekovcu --Zelo  Zoomirano 

Tokrat je tako lepo dišalo tu gor po cvetju. Skratka po poletju.

Sedaj je tu gor nova lepa klopca, a koliko spominov nama je osvežila ta skoraj skrita  klop ,ki jo prerašča trava. Ja spomini, spomini ,kaj bi brez njih. Nama vsako pot še  popestrijo in dodajo dodano vrednost. Neprecenljivo.! Ja poti so postale veliko bolj dragocene, hoja je pač za telo in zdravje a počutje, ki ga nama daje narava je res  dodana vrednost. .Vpisala sem se v Planinca pomalicala sva se odžejala nazdravila ter se potem posvetila metuljem. Toliko jih je bilo ampak ker je bilo že vroče so bili ogreti in ja samo enega sem dobila v objektiv , pa še tega ne vem kako se imenuje.

Vidljivost tudi tokrat n bila nič boljša, kot s Smrekovca, ali Uršlje gore. Kljub temu sem posnela  Šaleško dolino, ki jo je prekrivala prozorna meglica. Škoda. a  tukaj se  lahko , če je vodljivost dobra posneti krasne fotografije naše doline.

Sedela sva  nekaj časa v senci na klopci kajti na soncu je bilo res vroče. Zato sva se po nekaj asa odpravila nazaj po isti poti. Sva že šla po cesti  naokoli, a me je potem koleno tako obupno bolelo . Asfalt je strup za kolena, posebno ,če so še poškodovana in obrabljena . Ko sem pred davnimi časi gledala iz doline tu gor, sem vedo bila prepričana da ima cerkev dva turna. In kako sem bila potem presenečena, ko sem videla da sta dve cerkvi.

Vračala sva se po senci nazaj 

Ter se nato po delu asfaltne poti vrnila do avta in se odpeljala domov. Ni bilo veliko hoje. Ampak nekaj strmine , vzpona in spusta, ravno dovolj , da  se ohrani kondicija. Pa še vročini sva ušla za nekaj časa. 

P:P: