Poletno branje----njegov obisk

 Nekega poletnega dne !!
Bil je prekrasen poletni dan, čas kosila, ko jo je zmotil zvonec z ostrim, driinnnn drinnnn v opoldansko tišino .  Vstala je od pogrnjene mize kjer je ravno kosila  in se napotila proti vratom .  Pritisnila je na gumb avtomata in odprla zunanja vrata, kakor že neštetokrat doslej. Mislila je da je spet soseda pozabila ključ in se zaklenila ven. Že se je obrnila, da odide nazaj v kuhinjo, ko jo je vseeno premagala radovednost, da je pogledala skozi kukalo  v vratih  na stopnišče. Srce ji je pričelo biti, kot da ji hoče pobegniti, vsa barva ji je izginila z obraza, ne ni bila soseda, bil je on, ki ji je še do nedavnega bil njena sreča in veselje.Skratka njeno vse.. Že se je odločila, in po kratkem oklevanju z razbijajočim srcem odprla vrata in mu s prijaznim pogledom ter nasmehom, zaželela dober dan.
"Ravno pravi čas si prišel, kosilo je ravnokar kuhano."
Pokimal je in se nasmejal, ter jo vprašal:
"Zdravo, mama, kako si kaj, kako se imaš , si dobro, zdrava.."
"Ja sem," je avtomatsko odgovorila.
"Pa ti?"
"Tudi jaz sem dobro. Celo zelo dobro ."Široko se je zasmejal
Na prvi pogled je zgledal res enkratno. Zagorel in nasmejan je bil tak kot pred leti .
"Ker sem trenutno v bližnjem zdravilišču,. Sem se oglasil. Dolgo je že tega, kar sva se videla in res me zanima kako si?"
"Nič ne pokličeš več? "je dejal..
Pogledala ga je in mu resno rekla. "Pa zakaj ne pokličeš ti? Telefonske linije vodijo v obe strani."

Pa se je nasmejal in lahkotno rekel. "Ja bi , a nisem imel časa. Saj bi te tudi danes poklical, pa sem se zadnji hip spomnil na, to da bi lahko pogledal k tebi... V avtu imam nekaj cunj, mi jih opereš."
 Zaskelelo jo je tam nekje v drobovju, ko ga je vprašala, "a zato si prišel? "

Ne da bi čakala odgovor je rekla . "Seveda ti jih bom, samo prinesi jih" in že v naslednjih nekaj minutah je sortirala perilo in ga dala v pranje. Stopila je za njim in mu postregla z govejo juho. Zelo zadovoljno in z veseljem, ga je opazovala , ko je videla s kakim veseljem je zajel in dejal:
 "Zelo okusna je, zelo rad jo imam…

Ona pa je samo prikimala in z raziskujočim pogledom opazovala njegov obraz. Njegove poteze so se zelo spremenile od kar ga je videla zadnjič  njegov obraz bolezen je zarezala vanj ostre brazde,bil je obraz tujca samo v  v modrih očeh je bilo toliko otožnosti gorja in neke nepoznane surovosti , da ji je zatrepetalo srce od spoznanja, da nosi v sebi pekel vsega sveta .Da mu je v teh letih beganja pred samim seboj in drugimi, ter  odtujenosti od ljudi zarisala v dušo njej neznane globoke rane … Vedela je da je danes tisti dan , ki se ne  bo morda nikoli več ponovil, da se lahko pogovarja z njim kot včasih, ko sta ure in ure debatirala, se smejala o vsem mogočih stvareh…Bil je človek s širokim srcem, dobrosrčen  vedno vesel pripravljen pomagati sočloveku. Bil je povsod priljubljen .
Potem je nenadoma zbolel za Shizofrenijo, njegova zanimanja so se osredotočila na povsem druge stvari …na predstave bitij, ki so plesale okoli njega in mu zapovedovale njegovo delovanje in vsak pogovor z njim je postal zelo naporen in utrujajoč včasih celo nemogoč, dokler se niso njihove njihove poti ločile, zaradi varnosti  nje same…. Tako, da je čutila, kako ji odteka vsa energija v pogovoru z njim. Zbolela in dolgo, dolgo je trajalo da si je opomogla. A plačala je zelo visoko ceno…
Nekaj časa se je zdravil, a demoni , ki so prevzeli oblast nad njim so mu to odsvetovali in je prenehal jemati zdravila takrat se je pričela kalvarija in postal sam samcat, kot macesen na vrhu gore, ki ga veter biča dan za dnem in mu spreminja obliko z lomljenjem vej. Ja Osamelec, kakor drevo na prepišni planjavi, katerega so bičali nalivi in vetrovi vseh jakosti, a to so bili boji z njegovimi demoni, ki niso hoteli popustiti imeli so ga v oblasti nobena dobra, ljubeča beseda ga ni več dosegla .
Vedno bolj se je odaljeval od vse realnosti.. Vsi ljudje so po njegovem mnenju črpali njegovo moč da se je počutil kot v vakuumu. Sledil je svojim svetlobnim cestam, ki so se navadno končale ob kakem drevesu ali kaki steni……svetloba, kateri je sledil in prividi so ga oddaljili od vseh, kateri so ga kljub njegovim fobijam ljubili in imeli radi ..A oddaljenost in njegova sovražnost, odtujenost in različni pogledi na svet in dogodke so naredili svoje in čeprav je ljubezen brez meja in nesmrtna je to čustvo ostalo nekako v ozadju, kajti samo tako je preživela  da ji ni oteževalo vsakdanjega življenja, da jo ni potegnilo na dno.
Dolgo je upala in čakala, da se bo morda izvil iz tega za njo še vedno blodnega življenja.
Presenečena je bila in zelo vesela , da so se njegovi demoni umaknili vsaj danes, da je prišel na obisk. In vedela je tudi, če bi bil v njegovih oblasti ga ne bi bilo. Čeprav ji je srce razbijalo v neizmerni boli je z nežno, pobožala njegov obraz in v tem trenutku je izraz v njegovih očeh zgubil vso trdoto in tujost, nežno se je nasmehnil in dejal:
"Vesel sem da sem te prišel pogledat.. Perilo sem prinesel samo toliko , da sem imel vzrok, da pridem , nerodno mi je bilo"….Nasmehnila se je, kajti vedela je to. Vse perilo je bilo ko ga je dala prat čisto in zlikano. Zaželela si je le to, da bi še večkrat prišel sam brez spremstva tistih temnih sil, ki so mu vklenili dušo v oklep brezizhodnih blodenj…"Veš, da si dobrodošel vedno, a seveda samo z dobrimi nameni."Nasmejal se je, vedela je da se vse odloči v trenutku, a upala je da bo vsaj ta obisk potekal v prijetnem normalnem vzdušju, kajti vse prevečkrat je morala bežati pred njim...A vse je potekalo normalno.. Pogovarjala sta se vse mogoče . Bilo je prijetno v prsih se je budilo upanje...
A že kar nekako je slutila, da je včasih, včasih samo upanje in želja premalo…..
Vedela je, da ji bo ta dan še dolgo ostal spominu , kot eden njenih najlepših, morda tudi ta zadnji dan, da je njej vriskalo srce da ga še enkrat doživi, kot zdravega veselega brez njegovih demonov. Res je bilo, kakor je slutila, nikoli več ga ni bilo.. In shranila je dan   na dnu srca za tiste dneve, ko srce hrepeni in  ne more doumeti čudne poti usod ,udracev življenja... A treba je iti naprej ---
p.p.