MOČNE ŽENSKE-3- JULIJANA

- ŽENA-
Tisto leto je bila prekrasna jesen Tako, da so si lahko vsi ki so bili zainteresirani nabavili drv za kurjavo za zimo. Na vrhu Planjave je bilo ravno tako, kot pred davnimi leti je stal pred hišo moški sicer že rahlo osivel a še vedno lepega obraza. Zgodaj zjutraj je čakal, da sonce posije izza sosednjega hriba. Ko je videl, da se prebuja tista neopredeljiva svetloba in je vedel, da bo vsak čas sonce zasijalo s polno močjo je zaklical proti hiši:
"Vstanite !"
"Veliko stvari nas še čaka danes ."
 In res ni bilo dolgo ko so se zbrali vsi okoli velike kmečke mize. Dekla je prinesla zajtrk. Veliko skledo žgancev in velik vrč mleka. V tišini, so pojedli. Nato je gospodar pogledal po vseh okoli mize sedečih. Bili so trije sinovi, hčerka Marija ter žena od najstarejšega sina. Imela sta tudi dva otroka , ki pa sta še spala.
Tako pa se zmenimo! Nisem več v najboljših letih in še zdravje mi nagaja.
"Rad bi , da uredim vse pred svojo smrtjo." Nastala je tišina in vsi so ga začudeno pogledali.
"Kaj pa mu je?"
Je bilo vprašanje v njihovih očeh. Takrat je po hodniku zaropotalo in vstopila je Julijana. Pozdravila je in vsa zardela in zasopla rekla.
"Nisem mogla prej priti, ker sem morala še pomolzti krave. "
"Si že jedla ? "
"Jaa," je zategnila :
"No dobro boš pa potem prIgriznila zraven ta malih, ko vstanejo."
Pokimala je.
"No. kakor sem že dejal, bi rad   sedaj razčistil vse okrog imetja in vas. Ne po po moji smrti."
Vsi so bili tiho in so čakali, kaj bo še povedal.
"Kot veste naš  imetje ni malo, obsega  jeves  hrib in vse kmetije oziroma koče, ki stoje na tej zemlji. Kateri pripada tudi gozd.Tudi pol planine proti vzhodu, ki je poraslo z jelovino in macesni je naše."
Pogledal je najstarejšega Ludvika in mu dejal.
 "Ti ostaneš, kot najstarejši pri hiši za gospodarja. Pripada ti cela planjava in del gozda, ki je na južni strani  .Jaz si izgovorim preužitek, se odselim v kočo, poleg hiše, ti pa me boš oskrboval s hrano in pijačo.Pa za moj pogreb boš poskrbel, stroški gredo iz mojega toliko si že izgovorim.....In ko onemorem poskrbiš za mene, do moje smrti. Imaš poln hlev živine, hiša je brez dolgov če boš po pameti gospodaril, boš lahko dostojno živel in s tabo vsi tvoji. Pa še tvoja žena je dobra gospodinja in njen delež dote, tudi ni zanemarljiv.. Si zadovoljen? Sedaj povej potem bo prepozno."
"Sem:"  je bil Ludvik, več ko vesel in zadovoljen.
"Dobro."
Obrnil se je k drugorojencu Karlu in mu rekel: Vem, da sta zmenjena z Dolinarjevo Manco in se želita poročiti ! Tebi bi dal hišo , ki je na robu našega grunta in meji na Pijevnikovo posestvo.. Tam je sicer sedaj podnajemnik, a nič ne de. On se preseli iz glavne hiše v kajžo zraven nje.
Obljubil je da ti bo pomagal in njegovi nasveti ti bodo prišli prav je umen kmetovalec. Tvoji Manici bo prav prišla pomoč od njegove žene, otroci pa ti bodo lahko pasli in pomagali pri opravilih.
Z Maničnim očetom sva se že zmenila, on pa bo dal za doto veliko dolgo njivo ki meji na našo in tako se poveča vajin grunt."
Ves vesel in zardel je drugorojenec prikimal.
Nato je pogledal še Jurija ta mlajšega od sinov in mu dejal.
"Dolgo sem premišljeval, katero naj dam tebi. Za delo ti ni preveč, pa za vsakim krilom letaš in cele noči te ni doma.Saj ne rečem, če se lotiš dela,  ti delo, kar izda. A si premalo resen. Pa dobro bi lahko zaslužil z vožnjo lesa. Te je lastnik planine, zadnjič zelo pohvalil, da je bil zadovoljen s teboj in da si priden. Vem, da si ti najbolj pogrešal mamo, ker si bil najmlajši in "... no pustimo to, je po kratkem premoru dejal. "Tebi sem pa namenil Grimolovo, odkar je umrla Matilda, nisem jemal nikogar drugega v kajžo.Ti dobiš spodnji del pod kočo, ves svet, ki meji na potok. Ves gozd, ki je južno od kajže, ga dam tebi.. Pripada ti tudi velik travnik in seča nad Jamniškim rovtom.
Kakor vem, imaš več deklet v ognju, odločiti se boš moral za eno in odrasti. Nekaj dobiš tudi v denarju.Če se boš zresnil, bo ti lahko lepo. Dobiš tudi oba konja in voz in lahko voziš les in vse kar bodo potrebovali. Sedaj ko Lesjakov Vanč ne vozi več je kar povpraševanje.
Ali si zadovoljen ?"
Jurij je pogledal očeta in rekel: "Ja sem in tudi dekle že imam nagledano." Od veselja je kar mencal in čakal, kaj še poreče oče.
"No sedaj si ti na vrsti", je pogledal Julijano. "Tebi pa nimam dati več kake kmetije ali koče, dobiš pa v denarju toliko, da če se poročiš imaš za začetek.
Al že imaš koga nagledanega ?"
Zardelih lic je prikimala:
"Ja, imam Zlatarjevega Franca, me je že zaprosil in če boš dovolil, bi se vzela."
Pogledal jo je in po kratkem premisleku dejal:
Ja dovolim ni slaba izbira sicer niso ne vem kako bogati in brežina je precej, a pridelajo vedno dovolj ajde in rži, pšenica je sicer bolj slaba. A važno je da je za kruh. Če bosta v redu kmetovala jaz premaknem svoj delež ne bo vama hudo.".
Pogledal jo je ! "Kdaj bi se pa poročila."
 Ja, čim prej je tiho dejala, sita sem že tega, da sem še naprej dekla, čeprav ni tako slabo a vendarle."
"Še enkrat je pokimal dobro, menimo se ta mesec, ko pride."
Veselo so se ji zableščale oči. "Ja tako bi bilo najbolje, še lahko pomagam pri nabavi kurjave.Mati je nekaj betežna."
"Dobro", je dejal oče. "Sedaj pa še Marija, ona se je odločila in je njena želja, da gre v samostan. Sicer mi to ni najbolj všeč a tudi župnik pravi, če je njena želja, ne smem braniti. In dobro je da imamo nekoga, ki bo molil za nas. Mi že molimo a to gre bolj na hitro in površno.. Marija, pa lahko vse dneve moli enkrat ze enega enkrat za drugega."
 "No misliš resno", jo je še enkrat vprašal ?
 "Resno," je odgovorila!
"V redu, potem je to urejeno."
"Se bom zmenil z župnikom, pa bomo naprej uredili-
Tako sedaj ste vsi preskrbljeni , pa povejte ste zadovoljni ." Vsi so v en gles zaklicali smo... Pogledal je enega za drugim in rekel Julijani. "Tebi praviš se najbolj mudi, imaš prav dovolj je bilo tega služenja po tujih hišah tebe spravimo prvo pod streho potem pa še ostale."

Čez dva meseca je bila poroka, ker je bilo bolj hladno in se je bolj debelo oblačila, sploh niso vedeli, da pričakuje otroka.. Ko je rodila, so vsi mislili, da je bil rojen s sedmimi meseci- No vaške opravljivke so že malo šepetale in zavijale z očmi a to je bilo tudi vse.
se nadaljuje-