SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Boletina- Ko Velikonočnice zacveto-

 Že kar nekaj let sva doslej obiskovala Boletino pri Ponikvi, kjer se vsako pomlad razcvetijo Velikonočnice.Je pa zanmvo, da je vsako leto, to ob drugem času. Pač odvisno od  vremenskih razmer..Se ta čas  cvetenja teh žametnih lepotic lahko raztegne od februarja do aprila...

 Ko pa sem videla na spletu , da velikonočnice že cvetijo, sva se v nedeljo, vsa vesela odpravila proti Ponikvi in Boletini...

Pod gradom Lamberg, kamor imava načrt, da ga tudi obiščeva enkrat

Pa mimo Vojnika , ter krasnih kapelic ob poti, ja všeč somi te kapelice in sploh obeležja, nekako dajo pečat kraju in pokrajini, so kot nemi kažipot skozi preteklost. Pa naj bodo to, križi, cerkve, spomeniki, obeležja iz temačnih časov naše zgodovine. Vse to je del naših prednkov, nam v spomin in zapis časa, let in stoletij naših prednikov , nam in našim zanamcem da  vemo od kod prihajamo, kje so naše korenine,  

Nato pa mimo Rajskega otoka, na Prosenčkem jezeru , kjer sva se nazaj gredetudiustavila. Vedno sva se peljala mimo, zelo nama je bilo všeč tu. Se še bova vrnila...Nato pa mimo cerkve sv. Primoža

Sva kar hitro prispela v Ponikvo, kjer me vedno očara čudovita cerkev Sv. Martina  na hribu

Parkirala sva in se napotila skozi zelo lepo urejen kraj ,

 

ter zelo prijaznimi ljudmi po hribu navzdol

Krasno sončno jutro nama je še polepšalo pot, večkrat sem se ozrla nazaj na bleščečp cerkev vrh hriba, ki se je blešlala v soncu., ter na drugo stran proti cerkvi sv. Ožbolta, katero tudi vedno obiščeva, kadar sva tukaj.

Mimo zorane njive sva kmalu  prispela  do rastišča velikonočnic.

Letos sicer niso tako lepe, kot so bile prejšnje lase. Res pa je tudi, da še niso tako razcvetene. No ja nekaj jih je vseeno bilo že odprtih

Niti nisva bila preveč razočarana da  še niso tako zelo razcvetene. Bila sva pač malo prerana. Čez par dni če bo topleje ,pa bodo zasijale v vsem svojem sijaju...

Sva si pa vzela čas, se slikala , ter se predala spominom in lepoti kraja n dneva...

Seveda sva se morala tudi ovekovečiti, za spomin na ta čudovit dan

Čez nekaj časa so pričeli prihajati tudi drugi. Pa sva se odločila da greva še k cerkvici sv. Ožbolta na hribu. Všeč nama je tam gor. Poleg lepega razgleda so mi všeč, cerkev, ter pesmi Martina Slomška, ki me spominjajo na otroška leta, ker smo jih prepevali doma. Še sedaj jo znam na pamet, no vsaj večji del ha ha

Kot kažipot, kam morava zaviti

Mimo polj po vijugasti cesti...

Postaja topleje

On si je vzel čas za razglede

Pogled na pokrajino navzdol ... Res lep je ta kraj, kako lepa je naša dežela---

Lep pokrajina, tako umirjeno sproščeno vse deluje , ja polno lepote in donre energije---

Pod lipo sva se malo oddahnila, a je pričelo pihati sva se odločila, da se bova predala sončnim žarkom na klopci ob prekrasni kapelici ob poti.

Še zadnji pogled  in že sva se odpravila nazaj

Kjer sva si vzela čas, zavedajoč se vedno bolj, da postajajo vse  najine poti , tudi cilj, kjer se je treba ustaviti uživati v trenutku ja pot posttane tudi cilj. Jokot neka nadgradnja , kajti včasih smo hiteli nikoli ni bilo čas za trenutke na poti, vžen je bil pač samo cilj. Sedaj pa veva, koliko lepot sva morda zgrešila zaradi naglice ...

Nato pa se je le bilotreba posloviti in oditi. Ustavila sva se še na Rajskem otoku

Vsedla sva se na sonce v poročn paviljon. Joj kako smo se šalili, ko je natakar dejal ,da bo treba kako obletnico tukajpraznovati. Ko sva sestevala, ali sva poričena 56 ali 57 let, Ja 57 let bo decembra... A ker se menda praznujejo samo okrogle obletnice imava še tri leta časa. Potem pa nama je natakar dejal, da sva toliko poročena, kot je njegov oče star... Ha ha sva se potem nasmejaal, ja kar dolgo je nama dano , da lahko vandrava skupaj skozi življenje in čas.... Ja ni kaj obide te hvaležnost , in se zaveš, kako je vse krhko in neprecenljivo....

Lepo je tukaj 

Nato pa sva se vrnila mimo prekrasnih krajev, kapelic-----

 domov , kjer je nama zaželel dobrodoščico naš Velenjski očak Velenjski grad, ki se je bleščal nad mestom...

p-p-