Spomini starega gojzarja----PECA-

 Prejšnji teden je bil načrt da greva danes na Matajur, Sabotin in Goriška Brda. Pa še obisk prijateljev na Primorskem.. Seveda ob napovedi sončnega lepega vremena. Kajti je le oddaljeno je in škoda bi bilo bencina, da prideš in se moraš vrniti, posebno še, če so nevihte na tapeti. 
po včerajšnji napovedi, da bo na zahodu dež, sva spremenila načrt in jo mahnila, na Peco, ki je sicer bila v načrti naslednji teden. . OD DOMA SVA SE ODPELJALA MALO ČEZ ENO URO PONOČI. HM JAZ SPLOH NISEM SPALA, :P , zaradi včerajšnjega napora. :D :P . ja še vedno velja, da se kljub hoji, človek najbolj odpočije v gorah... Kakor koli kljub temu sva prišla na vrh zdrava nasmejana , dobre volje in ja zdelo se nama je, kot da sva prišla domov. Sprehajala sva se med cvetočimi blazinami in uživala , kot lahko uživaš tam, kjer se počutiš lepo..Pa še moje boleča stopala, so mirovala... :D.Načrt je sicer še bil, da obiščeva votlino kralja Matjaža, . A ko sva se vrnila dp koče, ki pa je bila zaprta. Sva odšla kar nazaj do avta, kajti bilo je sparčno , midva pa žejna in potrebna vlage, kot Sahara vode ha ha. No v avtu je naju v hladilni torbi čakala pijača. Ko pa sva se vrnila v dolino pa sva bila presenečena, kajti nad naši dolino so že bili temni oblaki. Ni fdolgo zatem pa je že deževalo. Midva pa sva bila prepojena s soncem, energijo, ki jo je nama podarila prelepa Koroška- Hvala...Tudi ponoči je lepa pot. Toliko cvetja ob poti ...Mislim da je to preobjeda v popkih in rumene barve

tam nekje sredi poti ko si še ves pod vplivom čarobne noči

Tu in tam se je treba malo odpočiti si ogledati cvetje v soju luči

Kar dobro nama gre

Ker sva nameravala iti nazaj grede, še k votlini kralja Marjaža, sva se kot vedno slikala ob tej skali. Ja tudi zjutraj je človek včasih rapoložen malo za norčije

Mimo koče ki je spala in ja tudi potem nazaj grede je bilo vse zaprto. Iščejo oskrbnika

Pa mimo stopnic varovanih z jeklenicomimo spečega zmaja v kamnu , ter slemena....Okameneli zmaj

ko se tudi ponoči lahko razveseliš vsakega trenutka, ko prisluhneš šumenju krošenj

Pogled na Uršljo goro je bil zelo zanimiv, Kot mali zvonček se nama je zdela tam v jutranjih meglicah.

velesa cvete

čakala sva na vzhod, samo oblaki so bili zelo vztrajni tam na vzhodu

Uela sem ga nad skalo

čaka sonce

tam nekje pod vrhom

ko čakaš da se noč poslovi

nto pa sva zagledala boj med soncem in  ranjak cveti

fotozapis mojega, ko je slikal, ko sem zlezla na steber. Ja veter je bil ha ha, a še vedno lahko, kljub sedmim križem

ko pot postane cilj uživaš na vsakem metru poti

vseh barv, a najbolj so naju razveselile murke

morje rušebja

uživa med cvetjem

kako lepo zelena je ta gora

še malo

pa sva spet tukaj, kot bi človek prišel domov

hitelo mu je odnesti vetrovko

pogled v Avstrijo

piše povsod da je visoka Peca 2125 m, a na cepinu piše  2126 torej sem se povzpela na kamnit steber da sem bila res tam kakor piše he he

ja z kakim veseljem sem mahala veoljni okolici

Prav držala sva se za cepin ha ha , da naju ne bi odneslo

pogled v nebi nad nama je bil fantastičen

kljub jasnini je pihalo

velesa, toliko velese, da sem kje imela vtis, kot da je sneg

poggled na Uršljo goro

pa kako lepo je cvetel še tu in tam encijan

morje spominčec

 modrina se je kosala z belino

 zelo daleč je bil,

 rimena sonca na tleh

ja samo se mi je smejalo ob lepoti gore

KAKO NEPRECENLJIV OBČUTE

biti del tega razkošja narave

vse barve

ram na drugi strani se je pasel gams in naju opazoval, a sva bila na miru kot stebra, nisva ga hotela motiti pti zajtrku

Pasel se je včasih naju pogledal zasteigel z ušesi in se spet prepustil sočni travi

 na Sedlu je toliko cvetja, metulljev ,oh to sedlo, na njega imam zanimive spomine, na leto 2012, ko smo 3. juija šla na Peco. Takrat sva imela s seboj našo psičko Mery, ki je bila takrat stara pol leta. Ko sva prispela na sedlo do tu, se je ulilo. Pa sva šla gor na prežo sredi strmine, in se skrila v njo. Deževalo je kot za stavo. Nisva vedela, ali naj greva naprej, ali nazaj. kajti tam na d Peco se je pričelo jasniti. Pa sva šla naprej.... Nekaj časa sem Mery celo nesla, bilo jo je strah. Skratka,potem je posijalo sonce imeli smo tako lep dan. A Mery je bila takrat prvič in zadnjič na Peci. Midva od takrat pa sedemkrat...Dvakrat po plezalni in petkrat po južni strani... No to je od leta 2012. Prej  pred kakimi tridesetimi, štiridesetimi leti pa smo z otroci velikokrat hodili na Peco ter z mojo prijateljico Cvetko iz Tople  ..: ja lepi spomini na to goro...
Današnji dan je bil res dan , ki si ga lahko samo želiš. Ko sva prošla domov pa se je ulilo. A nama ni bilo mar ... napolnjena sva bila z lepoto Pece in modrine neba, ter sonca... Hvala Koroška za tako prečudovito doživetje