MOJE RAZMIŠLJANJE: O-BOG NE DAJ DA B' CRKNIL MOBITEL

Pred kratkim sem slišala po Tv , da bodo v  Franciji, ali pa so že  v šolah ukinili uporabljanje  telefonov med poukom in tudi med odmori.  Da bi pri nas  kdaj prišlo do tega dvomim... Morda pa..
Takrat me je obšla misel da vsa ta tehnologija, ki naj bi povezovala prav za prav dela iz otrok zombije. Nič več jih ne zanima okoli njih. Ne vidijo narave, Poslušajo,(če sploh, samo na pol). ..Seveda je ta mobilnost  zelo koristna, za znanje ,izobraževanje , za  delo , ustvarjanje, povezovanje med ljudmi, a naj ne bi zasvajala. Tudi tu je kot povsod treba imeti neko mejo. Pri otrocih so v prvi vrsti  zato odgovorni starši.. A včasih imam vtis, da pri vsem tem hitenju, hlastanju za boljši danes jutri v materialnem smislu , niti ni več časa in volje, da bi v prvi vrsti bili otroci...
Odrasli pa tako, ali tako morajo sami vedeti, kje je meja med realnostjo in virtualnostjo...
Sedaj so počitnice včasih je tak čas, kot je sedaj pozno popoldne, kar mrgolelo otrok okoli hiše, ki so se igrali med seboj ... bilo je smeha,igranja  kričanja razposajenosti, kar pač otroštvo  h bistvu tudi je... sedaj pogledam skozi okno, Nikogar nikjer. Ulica je kot izumrla.Kot bi nekdo spustil nad mesto strupen plin in so se vsi poskrili  za varne stene svojih domov...
 Res je čas dopustov in veliko jih je zdoma, še več pa jih je na igricah, starejši pa živijo žvljenje  ki se jim ponuja na  ekranu. Ki ga živijo drugi, oni pa si samo želijo, da bi bili , kot oni. Življenje pa mineva in se izteka ...Kje so časi, ko smo se zbrali in modrovali o tem in onem... Pa nisem nostalgična, vem, da se vse spreminja, ampak mi je žal da se vse odvija v napačno smer.

Pred kratkim sva bila z možem na izletu . Smo sedeli na terasi, kjer je bilo kar nekaj gostov in uživali v prekrasnem razgledu pod nami.Pri  sosednji mizi sta sedela starejši gospod in gospa. Za mizo so sedeli še trije  otroci. Kot sem predvidevala so bili njuni vnuki.  Vsak od njih je imel v roki mobitel, ter vneto pritiskal na gumbe na njem.    Vprašala jih je , kaj bodo pili. Po tretjem vprašanju so ji odsotno odgovorili kaj bodo pili., Dedek je naročil ... Potem sta se skuušala pogovarjati z njimi , Vsako vprašanje je navadno ostalo brez odgovora. Ko najtamlajši vpraša srednjega, Kako je že naslov neke igre,  Ta mu odgovori , ter igra naprej.Takrat so dobili na mizo pijačo.  Babica reče, le pijte, ker gremo potem še tja in tja. Nobenega odgovora ,. Babica je bila vztrajna in hotela vnuke zaplesti v pogovor.  Njemu je tožila, kako je težko z njimi, ker se ne da nič zmeniti z  vnuki. Dedek pa je samo z glavo zmajeval.. trudila sta brezuspešno. Slišala sem, (ne da bi prisluškovala), ampak sedeli so pri  sosednji mizi, tako sem nehote bila priča dogajanju.  Tako so sedeli, ob nerganju dedka, ki ni mogel doumeti, da se z vnuki ne da prav nič pogovarjati.  Babica je silila, naj čim prekj izpijejo da gredo, ker se že mudi.   Ta najmlajši, kar naenkrat pravi.:
"Moram na WC."
 Babica, kar idi in hitro pridi nazaj",
Mali odrobenclja ostala dva molče igrata igrice.
Čez nekaj časa pravi dedek, "kje pa je že celo večnost ga ni nazaj?"
Babica, najbrž  ni odšel lulat, ampak je šel naložit novo igrico.
Dedek vstane in reče, mu bom jaz pokazal nalaganje. Zaradi njega pa že ne bomo zamudili.
Hitro oddide skozi vrata in se vrne z vnukom, ki zmagoslavno reče bratu. "Sem že naložil."..
 Ker ni hotel več piti  so odšli, a še proti avtu sem videla da so vsi trije, kot začarani strmeli v ekrane..Kot avtomati
 Ko so odhajali sem dejala možu, kako drugače je sedaj kot pa takrat ko smo mi z otroci hodili poleti v naravo ,smo se smejali , pogovarjali... V avtu pa smo navadno peli...In se šli igrice...Lepi so bili ti časi, ko je otroštvo smeh  bilo smeh igra in pogovor. Sedaj pa vsak bulji v  telefon, kako le, ko pa imajo za njih v rokah sveti gral.
p.p