Spomini starega gojzarja--SLOVO-STOL 2236 M

NAJVIŠJI VRH V KARAVANKAH..

Uvod--
Ko prideš v tista leta, ko začutiš, da sicer počasi, a nenehno upadajo moči. Da se zaveš, da nisi več tako poskočen, okreten , da potrebuje telo več asa, da se regenerira, da lahko brez vsake skrbi greš spet malo daljše poti, ter više v skalovje ... obiskati Stol je bila sicer želja že malo dalj. A ker so se stvari obrnile pač v drugo smer, kot sva pričakovala, sva ta namen opustila. Ko pa je on prebolel zahrbtno bolezen, pa da so se mu kilogrami,ki jih je izgubil med boleznijo, vsaj deloma vrnila. Predvsem pa da je pridobil kondicijo nazaj. Malo bolj dolgo je seveda trajalo , a z potrpljenjem, skrbjo , ter predvsem z velikim optimizmom, je nama uspelo, da se lahko spet veseliva vseh pohodov, ki jih zmoreva. Včasih so kar dolge poti, tudi do 16 km . Seveda po travnatih planjavah, kot je Golica v Avstriji,

Smrekovec

od začetka do Komna 

z obiskom Črnega jezera pod Krnesom .Čez Pohorje in še in še bi lahko naštevala. Včasih napišem blog v slovo temu in temu mesecu. A sedaj enostavno ni več časa. Morda pozimi, kajti sedaj sva vsak drugi dan kje  na kakem potepu...Opažava , da se nama po vseh pohodih dvigne morala . Bolj  razumeva, drug drugega , najin odnos se je po  skoraj triinpetdesetih letih  zakona poglobil,, čisto drugače, dojemava stvari in tudi ljudi...In z   veliko hvaležnostjo se zaveva, da ni prav ničesar na tem svetu samoumevno. Za vse se je treba potruditi, nič prav nič, ne pride od samega sebe...Vse nepomembne stvari je treba enostavno odstraniti  zavreči...
............................................................................................................................:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Kar nekaj čas in vode je preteklo od najinega zadnjega obiska na najvišji vrh v Karavankah. -Stol 2236 m - Moram priznati , da mi je razen nekaj detajlov bilo vse tuje, kot , da grem prvič po tej poti. A spominjam se še kamnite poti, pa strmine in seveda križa na vrhu, ki pa ga sedaj več ni. Kot mi je oskrbnica povedala na Prešernovi koči, ko sem jo povprašala o tem je dejala, da se je podrl, ležal tam , kak mesec potem pa so ga Avstrijci pospravili. Tudi Prešernova koča je bila takrat še manjša. Pa pijača bolj poceni .  S poti si takrat nismo ne vem koliko zapolnila, bili smo mlajši, kot je moj mož dejal;: Bila so  nora mladostna leta, ko je bila edina skrb, da dosežemo čim prej cilj. Pot niti ni bila važna, bili smo mladi polni moči... Sedaj , je dejal " pa sva v jeseni življenja, ko šteje tudi pot, večkrat je tudi pot cilj.  Opaziš vse naokoli, kot sedaj , ko sva hodila na vrh sva "pasla" gamse,

divje kuro s piščanci opazovala prebujanja jutra in žarenje gora, tam na drugi strani, pa cvetje ob poti in planike malo stran od poti, pa še in še bi lahko naštevala. Predvsem pa sva obujala spomine na oba pohoda na Stol , kolikokrat sva bila midva skupaj na vrhu. .Prvič sva bila leta 1973 sama, potem leta 1975 pa z otrokoma. Jaz sem mislila, da še nisva šla po Zabreški poti, pa mi je mož ravnokar povedal da smo že šli gor .. Takrat smo šli iz Žirovnice in so nas malo pred domom ustavili graničarji ..Ja tudi to je bilo včasih ....Mož je pisal dnevnik .In v njem piše, da smo prišli spočiti do Prešernove koče, kar si skoraj ne morem zamisliti..Ja bili smo mladi in z otrokoma sva se veliko pogovarjala , tako je čas minil kot bi mignil....Mož je še enkrat pozneje leta 1986 s sinom .bil gor . Ko sta šla iz Zelenice ...Tako sem bila jaz trikrat gor ,mož pa štirikrat... Sedaj pa je bilo slovo...Ker je še kar nekaj krajev kamr bi rada šla .Čas pa se počasi izteka .... A Kljub vsemu sva oba zelo vesela in hvaležna , da je nama bilo dano še obiskati ta vrh, ki je sicer najvišji, z veličastnim razgledom na čudovito Gorenjsko , ter  na Julijce...
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::  20.8.2018
 PONEDELJEK sva šla zato, da ni bilo take gneče, kot čez voikend, a kljub temu je na vrhu bilo kar precej planincev, tako da je bil kar težko se slikati, da nisi ujel koga v objektiv. A se je počasi izpraznil vrh in sva naredila nekaj posnetkov za spomin Kaj vse sva videla, doživela pa v naslednjih fotografijah. Od doma sva krenila zelo zgodaj.in tudi pot pričela še v temi. Ja se že pozna da se dan krajša... Zaradi vročine in sonca, ki nama pač ne odgovarja najbolj.Prehitro sva štartala in moral je počivati

 Po zelo strmem pobočju in poti, ki je deloma travnata, koreninasta, Nism ne on ne jaz nesla polena do koče, ampak sva dejala drvarjeva, samo slikala bova, vesela pa sva , če bova midvva prišla pe v enem času gor...kamnita, kje celo posuta z drobnimi kamni, da sva imela občutek, kot da imava pod podplati frnikole. Ja zanimiva pot...

 Ko sva se dvignila  po pobočju že kar nekaj na čistino na travnato  ploščad imenovano Prižnica , sva pozabila na dosedanji napor, budil se je nov dan  kajti nudil se nama je prečudovit razgled na Julijce in na prebujajočo se  Gorenjsko pokrajino..

 Bled se je prebujal in z njim novi dan

 še bolj tam na drugi strani na jugu se je sonce pravkar igralo z senco na kamnolomu .Ti loviš , ter ga obarvalo v nežno jutranjo svetlobo

 V soncu se je prebujalo jezero z otočkom  z dolino ki je sicer ne poznam podrobno.Jo bo treba raziskati

 z vsakim odmikajočim trenutkom jutra, so se gore osvetljevale in izgubile tisti čarobni, skrivnostni  čar, ki te enostavno postavi v drugo dimenzijo...

 Kar nekaj časa sva obsedela na klopci na prižnici in sledila s pogledom balonu, ki je poplesaval tam  v prvih jutranjih žarkih nad Blejskim jezerom in nad blejskim gradom

čakal me je, jaz sem niže slikala 

 Tudi če počivaš se daleč pride, gora vedno počaka.  Približana Valvazorjeva koča je bila že v soncu, midva pa še lepo v senci.

 Vedela sva , da bo treba naprej, da se bo treba posloviti od tega kraja , in vzeti slovo...Tu sva občutila ,sredi  ničesar, da ne potrebuješ ne vem kaj, imaš vse kar ti je drago...  imaš vse

 Lepo se je videla Ajdna pod nama in pot na njo-

 Še po nekaj ovinkih sva na nasprotni strani videla, kako se sonce počasi, a vztrajno spušča niže in niže. Midva pa sva se lepo vzpenjala v senci in hladnem ozračju. Nato pa kar naenkrat opaziva trop gamsov, ki so bili na jutranjem zajtrku

 Niso se pustili motiti ..Opazovala sva jih kar nekaj časa. Medtem so naju pričeli prehitevati planinci, ki so hiteli na vrh.  A njim je bil važen samo cilj, nama pa potMidva se nisva pustila motiti, saj imava čas vsega sveta, sva se šalila!

 Še malo više, ko sva prispela po kamiti poti že na čistino je mož v travi opazil planiko. Kako sem se je razveselila... Hitro sem pokleknila in jo odnesla v  na spomiski kartici domov, da bo nama lepšala trenutke sivih dni, ki seveda pridejo tu in tam...

 opazovala sem okolico, cvetja ravno ni bilo veliko, a vendarle sva odkrila tu in tam kak cvet pa čeprav v skali

 tu pa  naju je dohitelo soncePo kamiti poti sva sicer še nekaj časa hodila v senci...

 še po nekaj sto metrih po melišču, travnato, kamniti poti le prišla v sotesko pod Stolom.

 Kjer je bilo malo več cvetja

 malo niže sva videla kačo , ki pa je švignila počasi  v razpoko

 nadaljevala sva pot in se medtem tudi okrepčala ,kajti ura je bila malo čez deset...Gledala sva na Triglav in Julijske Alpe ter tudi tukaj obujala spomine , na dneve, ko smo vsako poletje šli za več dni v Julijce , potem pa na morje letovati.

 Grem spredaj,slišim neko momljanje nerazločno , pogledam na pot , ki vodi iz Pristave na Stol, in ugledam tam med kamenjem divjo kuro, ki se je oglašala , ter usmerjala tri male piščančke. Ko je izpustila svarilen zvok, so se takoj skrili po kamenje, ali pa so obstali kot kipi.

 Kar nekaj časa sva jih opazovala in nato šla naprej do...ah toliko časa je minilo, da je moral pogledati, ali greva prvo na levo, ali na desno.

 Bližala sva se sedlu ,pot je postajala bolj travnata... kjer ena pot vodi na Veliki Stol, ena pa na Malega in na Prešernovo kočo...Midva sva krenila prvo na najin najbolj važen  cilj STOL 
 vrh Stola 2236 m.

 seveda sva se slikala

Opazovala sem ga s kakim navdušenjem je dvignil pesti v zrak in dejal HURA uspela sva ... Ja sem samo prikimala.... So trenutki, ko enostavno veš, da n treba nič reči, da je dovolj , samo pogled nasmeh je dovolj...Pogledala sva leže čez rob na Avstrijsko 

 Imam posnetek  iz 1975 leta, ko sem se slikala na Stolu takrat je bil gor  še obmejni kamen oziroma slikala sem se malo bolj tja ,kot sedaj, seveda je čas naredil svoje je le preteklo 43 let , a spomin je še živ, posebno na klobuk, ki je bil obložen z značkami, kar težak je bil , ko je bil poln..

 NAJVIŠJI VRH STOL 2236m 

 Tudi teh črnih lepotcev je bilo na vrhu veliko 

 lepo se je na drugi strani videla Celovška koča, kjer sva bila z otrokoma 1975 leta
Kar žal mi je bilo , da se je treba vrniti, a je že tako, kar je lepo tako hitro mine, a ostanejo spomini, ki jih niti čas ne more izbrisati ...KOT NPR pogled proti Košuti Begunjsščici , prostranost gora, neba..

ob poti rože med kamenjem , ali na njem

zapisi v kamnu, ki povedo, kako je svet tu tiktakal stoletja nazaj

pot tu dol je bila od začetka kamnita in se je vlekla potem pa je šlo zelo hitro 

nazaj.

vsa čast planinskemu društvu in markacistom , krasno označene poti... bravo in HVALA ..

na nebu jadralci

prešernova koča. Prijazni oskrbnici

Pogled od spodaj ! 

zabavno in prijetno je bilo

Če je Prešernova koča, ne sme manjkati Zdravljica , tudi midvva sva nazdravila...

pogled nazaj na vrh

Panoraama , ki je očarala

lepo je bilo spet čutiti ravnino pod nogami

klopca, kot nalašč za naju, a sva se samo za trenutek ustavila tu, toliko , da lahko rečem, da je tudi tu najina klopca...

veter na vrhu malega stola je poganjal tole vetrnico, lepo ji je prisluhniti 

pogled iz Poljške planine na pobočje stola 

In mali gozdni škrat na poti iz Zabreške planine proti Valvazorju

lepa gpozdna pot nazaj

in kapelica pod domom , na ovinku

nisva ostala dolgo na vrhu. Njega je prijel krč in ni mogel biti na miru. Hodil je sem in tja.. A pol ure sva le zdržala na vrhu in se potem vrnila na sedlo in naprej na mali Stol in na Prešernovo kočo, kjer sva se odžejala spila pregrešno drago kavo, ki pa je bila tako dobra , da bi še mirne vesti dala za njo enkrat toliko. Nato pa sva se po drugi strani, po Zabreški poti počasi vrnila nazaj proti Valvazorjevemu domu. Kjer sva prispela tam okoli pol pete ure popoldan. Kar hitro sva se odpeljala in v Dobrepolju je naju že dohitel dež. 
Ter temno nebo, ki je grozilo da bo prekrilo tudi našo stranVsa vesela in zadovoljna, da naju ni ujel na poti. Sva prispela domov okoli sedme ure zvečer. Utrujena , a ponosna, srečna, hvaležna usodi, da je nama uspel ta pohod.

p.p.