Ko pride čas , ko odideš tja za mavrico!
Sicer ljudje zelo neradi govorijo o smrti in o slovesu takrat. Po eni strani je to povsem razumljivo, ker je to dejanje dokončno, slovo za vedno..
Pa ne mislim govoriti o tem, ampak sem brskala po mojih starih črno belih fotografijah... Pa sem odkrila kar nekaj slik od pogrebov ,sorodnikov bližnjih in daljnih. Pa se mi je kar nehote vsilila primerjava od nekoč in danes.
Kar nekaj svojih sorodnikov sem spremila tja na drugo stran , malo nas je še ostalo ...
Moje razmišljanje na moje prvo srečanja s smrtjo nasploh. Ko je umrl moj ded, prav za prav ne krvni sorodnik, ker sem bila rejenka ,ampak vendarle dedek z veliko začetnico...
Bila sem še majhno dekletce, ko me nekega jutra prebudi glasno govorjenje in tekanje po hiši sem in tja. .. Še vsa zaspana pridem v kuhinjo, kjer mi mama reče Oča so umrli, !
pogledam jo začudeno, ter vprašam ;
"Kako umrli? "
"Odšli so v nebesa".
Hm , a tako sem sama sebi zabrundala v brado... Bila je logična razlaga, kajti bili smo verni in nekako nam je bilo vcepljeno že od malega , da po smrti se pač odide v nebesa ali pekel.Odvisno od tega kakšen človek si bil na zemlji. Če si bil dober, si šel gor, če si bil slab pa dol. Če si bil pa nekaj srednjega si obtičal na sredi .V Vicah Torej so oča odšli v nebesa, bili so dobri. Sem se kar zadovoljila s to razlago. No to tako mimogrede, ker sedaj veliko kje, otrokom ne znajo, ali nočejo povedati da se je njihova babica, ali dedek poslovil za vedno, da je umrl...
Pa je vendar smrt tudi del življenja. Kot je rojstvo , poroka ...
No hotela sem povedati, kaka je razlika ob pogrebu nekoč in danes.
Takrat so na kmetih , pokojnega naparali doma. . Prišle so ženske, navadno sosede, ki so ga umile in pripravile za zadnji počitek Tudi, če je slučajno umrl v bolnici so vse ceremonije se odvijale doma... Navadno so bile pare višje od postelje. Vse lepo pokrito z snežno belim prtom. Bil je kot oder. pokojnik je imel sklenjene roke v njih rožni venec .. Okoli njega pa nešteto rož... Odvisno pač od letnega časa. Meni je še od prvega srečanja z pokojnim dedom ostal v spominu močan duh po rožmarinu..
Potem so pričeli hoditi ljudje molit za pokojnega. A največ jih je prišlo zvečer. Temu so rekli bedenje ... To se je odvijalo tako. Nekaj časa so molili , tudi peli so vmes, se pogovarjali, o mrtvem, kak človek je bil. Vsak je povedal kako zgodbo v vezi z njim .Potem so zapeli navadno kake pobožne pesmi .Pa seveda tudi tiste, ki so še sedaj aktualne. lipa zelenela je, pa še kar nekaj podobnih. Nekdo od domačih je ponujal naokoli domači sadjevec, pa tudi narezan kruh z domačimi prekajenimi dobrotami. Ja tudi bedenje je naporno ..
Navadno se je bedelo dve noči naslednji dan pa je bil pogreb. Spominjam se, da sem tiste večere zvedela več od deda, kot sem sploh vedela o njem. O njegovi mladosti, o njegovih vragolijah , včasih stvari, ki jih , kot otrok nisem povsem razumela, a je moralo biti že zelo zanimivo, ker so se vsi hahljali in kimali z glavo..Oteh so pripovedovali sovrstniki njegovih let, ... Ja tako so "predelali" njegovo življenje in na koncu so dejali lepo je živel sedaj pa naj počiva v miru. In cela soba je glasno odgovorila :"Amen na vekomaj."
Spomnim se ,ko so pokojnika odnesli iz hiše so ga na pragu oziroma zunaj naredili križ z krsto, češ da odhaja z Bogom za vedno . Nesli so ga na ramenih, no , do cerkve in pokopališča ni bilo daleč .. Drugače so ga peljali z vozim..
Po pogrebu, obvezno z mašo je bila sedmina. Sedmina se je odvijala tako, bogata pogostitev z pijačo jedjo in seveda s pesmijo. Kajti takrat so ljudje na kmetijah sprejeli odhajanje, kot del življenja. Dvodnevno žalovanje s sorodniki sosedi, prijatelji so zaključili na lep dostojen način... Z mislijo ja danes on , ali ona, enkrat pa pridemo tudi mi na vrsto. So se za trenutek zresnili , a nato se spet povrnili k običajnemu pogovoru.
Tako nekako se je odvijalo nekoč. Različno od krajev in šeg...
Sedaj pa je drugače Se mi zdi, da se je tudi smrt, žalovanje spremenila. Skomercializirala !Vse je postalo bolj tuje, avtomatično neosebno. Seveda ne za najožje svojce ali pa tudi .Če umreš doma, ali v bolnici, se navadno večina odloči za sežig pokojnega. Baje je bolj estetsko... potem traja to dva ,tri dni, pač odvisno od okoliščin. Ljudje sicer vedo, da je umrl, ta in ta gredo na pogreb ob uri ki je na osmrtnici. Izrečejo najožjim sožalje še malo pokramljajo in to je to...
Ali če poslušaš osmrtnice po radiu, vedno rečejo Ta in ta bo ležal v mrliški vežici od te in te ure dalje. Velikokrat je treba celo čakati da pripeljejo pepel umrlega. Potem se odvije ceremonija , kjer povedo ,kaj v njegov spomin v slovo in po kratkih pogrebnih storitvah navadno zadoni TIŠINA in se poslovijo. No tudi sedmine so, a ne več s toliko prisrčnosti. Včasih imaš vtis, da komaj se čaka da se zaključi ta zadnji del slovesa.
Imam vtis, da je smrt še vedno tabu ..Vsi mamo strah bojazen nekako nismo še pripravljeni , da se poslovimo , ko pa je življenje tako lepo. A včasih je kljub temu treba pomisliti , govoriti tudi o tem .. Potem to laže sprejmemo , če sploh?Da je smrt del krogotoka življenja. Res pa je da je to zadnje dejanje, ko pade zavesa za tistim ki odhaja.. ..Torej izkoristimo dneve, ki so nam še na voljo, za dobre stvari za dobre ljudi CARPE DIEM .
.P.P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar