SPOMINI STAREGA GOJZARJA--1 DEL--POTEP NA NOTRANJSKO--SNEŽNIK 1796 m

 5.9.2018--SNEŽNIK

Že kar nekaj časa , prav za prav pet let je , kar sva bila na Snežniku in tem delu naše prelepe dežele. Vsako leto sva se odpravljala na ta del. Tu imam tudi prijatelje, ki  sem jih spoznala preko spleta, z nekaterimi smo se že srečali tudi v živo- Lepo je če obraz iz spleta oživi, in dobi svoj glas in stas.. Tudi tokrat sva  sprva planirala, da se srečamo z njimi, a ko sva malo razširila svoje načrte, sva že vnaprej vedela, da bo to težko izvedljivo..Kajti hotela sva obiskati še Mašun, katerega mi je tako lepo opisala prijateljica.  Pa grad Snežnik in seveda Cerknico z Slivnico na vrhu. Vedela sva da je sedaj še jezero suho , a sva vseeno ga mislila obiskati, če bo le mogoče, če pa ne bova pa ta obisk prestavila na pomlad .. 

Malo po eni uri sva se odpeljala od doma. In seveda prispela  skozi meglo do  Ilirske Bistrice,

 kjer sva se prvič zašla , tokrat pa sva brez problema krenila mimo cerkve Sv. Petra, 

 

ter naprej po dokaj lepi cesti, mimo znamenj ob poti

Luna ni bila , kaj prida v pomoč

Navzgor proti Sviščakom  , ter malo više   do kapelice in kažipota ,

 Parkirala sva pri kapelici  ob poti kjer je bil napis,

                        ...Zaprto..
 A to sva tako že vedela    z naglavnimi svetilkami  naprej, po cesti, ki je   bila boljša, kot pred petimi leti. Ko sva prispela do Kapetanove bajte je bilo še relativno temno in le  nad drevesi se je začutil , da se jutro prebuja .  

Ustavila sva se toliko da sem posnela znamenje , ki mi je zelo všeč.. Lepo je v temi in vin dnevni svetlobi Lepo počasi sva se napotila naprej. Imela sva dober čas pa sva se šalila, da bova do devete ure že prišla gor. A sva se takrat že vračala...Polhi so se lovili  med vejami dreves in tu in tam je padel na tla kak žir, ali lupina, ki jo je odvrgel nekdo iz med polhov na tla. sva bila psihično pripravljena na slabo pot 

 do prostora, kjer  so navadno drva in napis, ki vabi , da vzameš kakega na vrh   s seboj...

da je koča zaprta.kjer sva parkirala.A bila sva skoraj prehitro  za vzpon na vrh Snežnika. Torej sva malo zadremala, v avtu in sem malo čez pet  odpravila na vrh. Mery sva tokrat vzela s seboj. Kajti sva predvidevala, da bo pot na vrh zmogla nazaj jo bova pač nesla zaradi bolečin v hrbtenici, ker  se ji vretenca zaraščajo. Pa še zdravilo sem ji dala prej. In res je vso pot hodila spredaj.. To je zadnje čase novost. Zato pa greva ta tempo, ki ga ona narekuje....  . Napotila sva se počasi po lepi cesti ...Je cesta pa na novo urejena.Široka  pravi užitek je bil hoditi po njej. .. tudi velika klada, in klopi ob njej so bile na novo  prav vabljive. A mi smo se samo odžejali in pohiteli naprej po kamniti poti , kjer se je pred nama odkrival vedno lepši pogled na vrh Snežnika ..Občudovala sva velika prostranstva Snežniških gozdov. 

 Nad Snežnikom so se pričeli zbirati temni oblaki, a pod njimi se je pričelo jasniti ,a pod njim se je nebo obarvalo v prvih sončnih žarkih. 

 Cvetja ni bilo več veliko ob poti, no ko sva bila zadnjič tukaj je bilo še vse polno rož. A bilo je tudi en mesec prej. Hodili smo, počasi, pač tempo, ki ga je narekovala Mery. Nebo nad nami je postajalo nad Snežnikom temno,

Srčno sva upala da bo vreme zdržalo.Oblaki na severu pa so se vedno bolj redčili in optimistično sva nadaljevala pot ob kontrastnih motivih, kljub temu, da  je pot vodila še lepo po senci, a skoraj ves čas sva imela pogled na najin cilj....

..Veliko časa sva imela najin cilj na očeh, a sva se mu kar približevala . A kar hitro smo kljub temu prispeli do odcepa za mali Snežnik, 

ki  je dajal vtis, kot da je pokrit z debelo žametno odejo iz ruševja, ali še bolj bi pristajal temu ,

 kako lepi kontrasti so se ovijali pred najinimi očmi. Potem pa sva nedaleč pod kočo odkrila planike. Veliko planik.

.. kako sem uživala v pogledu na nje. Res so bile nekatere že v odcvetanju, a kljub temu še kako lepe.

vedno znova je nama pogled taval po nižjem malem Snežiku. Če ne bi imela Mery s seboj bi šla grede nazaj na njegpv vrh. A  bova to nadoknadila naslednjič, ko ne bo Mery zraven. danes pa sva vesela da je tako lepo šla gor. Nazaj pa sva jo nekaj časa, kjer so bili veliki kamni nesla, del poti.

 

da je pokrit z debelo preprogo. Čudovit pogled in sonce se je vedno bolj približevalo poti, a midva sva že krenila na desno proti koči , In se kmalu povzpela na vrh. kjer se nama je nudil krasen pogled naokoli. Žal vidljivost  ni bila tako lepa kot zadnjikrat. je pa zato malo manj pihalo. Ostali posnetki pa naj govore sami zase.

 kar nekaj časa sva ostala na vrhu, kljub vetru. Potem sva se spravila v zavetje pozajtrkovala in se odpravila nazaj proti Sviščakom.  Vsi trije smo  se mu lepo izognili...

  Mery si mora nabrati novih moči, , kolikor bo lahko šla ostalo jo bova pa nesla...

pihalo je res, a veliko manj kot pred petimi leti. Takrat sem mislila da bo Mery pdneslo po strmini navzdol...

Pa sva šla v zavetje

kar nekaj časa sva bila na vrhu, pa bi še bila dlje, a sva šla zajtrkovat v zavetje. Grede pa  sva občudovala lepoto okoli sebe

Slikanje in poziranje na vrhu

Še zadnji pogled in odšla sva nazaj

Na steni je merilnik nameril deset stopinj

Mery je počasi a vztrajno šla spredaj, vsaj nekaj časa 

Teh stopnic se še spomnim iz pred petih let

Šipek  zori, a je bolj koničast, kot pri na na Koroškem oziroma Štajerskem 

Tu sva se slikala--- klasika vedno najdeva, kje kako skalo, ki jo je treba podpreti..: malo šale je vedno dobrodošlo...

Zadnje cvetje ...Malo naprej pa je mož zagledal tega lepega črnega gada, ki se je sončil, ali prebavljal , kako miš. Kajti bil je zelo debel 

OPoslikala sem ga od daleč od vseh strani, nato smo se mu izognili in nadaljevali pot.

Grede sva videla črnega gada, ki se je ogreval na listju ob poti. Jaz sem ga prvič videla v naravi... Lep je, a vsega spoštovanja vreden.

Še zadnji pogled nazaj , in mali ovinek pa bova spet pri klopeh in drvah ter kladi , ki je krasna miza ...

 krasne bleščeče bukve ob poti

 pri Kapetanovi bajti sva se slikala za spomin , saj ne veva, kdaj bova se spet tukaj potepala

Nato pa lepo počasi se vrnila do kapelice. Srečala sva celo kolono otrok, ki so šli na vrh , Nekaj hitro spredaj, nekaj pa v raztegnjeni koloniEden me je vprašal,a je še daleč. Seveda ni, sem mu odgovorila ste mladi boste en dva tri na vrhu... Kako mu je odleglo. Učitelj pa mi je hvaležno pokimal.

 Ob poti sem se spet naužila zrelih malin. Kako prijetno so dišale, in koliko jih je bilo...

 po cesti do oglasne deske in, do kapelice in nato sva se ustavila še pri Sviščakih,

kjer sva se odžejala in malo okrepčala nato pa se vrnila...

mimo cerkve Sv. Petra v Ilirski Bistrici, ki je še lepša pri belemu dnevu . Proti Mašunu... ki je bil prava avantura, kajti na Primorskem sedaj spravljajo les zaradi vetromloma in  je večina cest zaprtih. Če ne poznaš kraja ja lahko namesto 20- 30 km narediš 50 , ali še več. A to je že druga zgodba, ki sledi...

Kako lep je bil obisk te čudovite gore, k sicer ni ne vem, kako visoka, a vredna vsega občudovanja in spoštovanja...