Spomini starega gojzarja -- 2.del- Potep na Notranjsko -MAŠUN GRAD SNEŽNIK -LOŠKA DOLINA

DRUGI DEL ...

Kot že rečeno , sva  se na Sviščakih odžejala malo oddahnila in povprašala za pot do Mašuna., ker sva že zjutraj videla, da so ceste zaprte zaradi sečnje lesa zaradi vetroloma.  Oskrbnica nama je dejala, da  imava dve možnosti, da greva počez po zeloooo slabi cesti do Mašuna,Da pa je najbolje, da se peljeva naokoli , je sicer malo dlje, a je cesta boljša in krajev bova nekaj več videla. Cesta je res bila kar lepa, a sva naredila tako veliki ovinek in če ne bi imela GPS bi naredila še večjega ha ha...

 Torej sva se peljala mimo cerkve  Sv. Petra v Ilirski  Bistrici

in namesto na levo zavila na desno. Nisva se mogla točno odločiti v katero smer naj zavijeva. Pa tudi GPS je 

izgubil svoj glas....A že po kakem km sva se odločila da ne greva prav. Obrnila  sva se, vozila skozi vasice in polja in končno dospela do Knežaka, kjer so nama lepo razložili, kam in kje naj se peljeva, da bova dospela do Mašuna.  No ja  tako sva spoznala še ta del lepe Notranjske, ki je drugače ne bi.

 zelo lep velika lipa

Ter klopca ob robu gozda, ki je kar vabila ... sprehodila sva se po lepo pokošeni travi uživala v tako prijetni atmosferi tega lepega kraja.

 

 

Kraj z mnogimi lesenimi umetnijami. Prava Forma viva...

Na Mašunu sva si  ogledala lepa grajska stolpiča, ter občudovala prekrasno urejeno okolico   s cvetočimi rondoji ter čudovito okrašenimi grajskimi okni. . Na vsakem  se   je  bohotilo bujno  cvetje   Vsa čast in pohvala vsem ki tako lepo skrbijo za ta kraj...  Potem sem poklicala prijateljico, katero sva nameravala obiskati, a seveda pred tem načrtom z razširjenim potepom po Notranjski. Ona mi je lepo svetovala kam in kje naj se pozanimava za pot. Res sva se v gostišču, kjer imajo zelo dobro hrano ,tam je nama natakarica lepo povedala, kje naj greva..Predlagala je pot od Mašuna do  Cerkniškega gradu, kajti tu je samo 20 km .
.. Če bi šla pa okoli pa 80.  Čeprav je cesta zaprta sedaj so že nehali delati in tako bova sicer počasi prišla  na cilj. Tako sva jo ubogala, cesta res slaba,

 

 

  m

Neverjetno kolikoh hlodov čaka na odvoz...Ja pa smo mislili, da je pri nas vetrolom naredil toliko škode, tu je je še veliko več...

Sva mela srečo, da sva se ravno tam, kjer je napis Leskova dolina

na razcepu srečala z velikim tovornjakom , a je lahko odpeljal mimo. No končno sva po res pestri vožnji, , malo blata malo ozke ceste  prava avantura,dospela do gradu. .. Ravno sva se pogovarjala, kam naj sedaj greva , pa so naju spet dohiteli z avtomobili in nama dejali , da je tam tudi zaprta cesta, da morava   mimo gradu in tam naprej in za kažipoti.... Zahvalila sva se njim, kajti res sva imela srečo, da so naju napotili in nama svetovali, saj je kar zanimivo, če so ceste zaprte, tam tudi najboljši GPS se pomaga...  Je pa naredilo tukaj veliko škode ta vetrolom. Midva sva vajena podrtih dreves, kolikokrat plezava oziroma se izogibava drevesom po Koroški in Štajerski, a toliko škode, kot jo je naredil vetrolom tukaj še nisva videla. Joj koliko skladovnic hlodov ob poti in seveda koliko še drevja na tleh. Cesta je bila proti stanju v gozdu, še kar prevozna. Seveda sva tu in tam peljala preko blata in mlak, a je šlo. Bilo pa je prav adrenalinsko ha ha, posebej zato,, ker sva se bala da se na ozki cesti ne srečava z tovornjakom.

Prvo sva nameravala obiskati grad, a kam naprej nisva imela blage veze. Kajti tam pa je bila cesta spet zaprta. A sva imela srečo so štirje mladi, ki so bili prej tudi v gostišču, nama trobili, naj kar za njimi peljeva po drugi sosednji cesti. Sem jim dejala, da greva prvo pogledat grad. In bova potem sledila njim oziroma se peljala po tisti cesti. Oni so se odpeljali, midva pa skozi drevored ..Ogledala sva si grad, se malo sprehodila po okolici okoli in okoli, poslikala in se sprehodila po kar nekaj drevoredih tam ob gradu. Zelo mi je bilo všeč. Notri nisva šla, a je bil odprt. Pa drugič, ko ne bova v taki časovni stiski, oziroma, ko bova točno vedela, koliko poti je pred nama in kam morava peljati

 

Uživala v mogočnosti te veličastne stavbe...

 kar nekaj časa sva ostala tukaj obkrožila grad, ga poslikala iz vseh strani. Šla skozi gozd s prekrasnimi visokimi drevesi , ki so dajali vtis, kot da se dotikajo neba čez mostiček in nato še enkrat občudovala bleščanje gradu v odsevihin ugibala kaj ja za zaklenjenimi vrati tam sredi vzpetine, morda klet

 uživala v odsevu vode

 . Čudoviti so ti drevoredi.Koliko jih je... Kako so se včasih sprehajali med njimi grajski ljudje....Midva pa sva šla proti gradu, si ga temeljito ogledala od vseh strani. Za noter žal nisva šla, ker sva imela Mery s seboj.Pa drugič  ..Nato pa se vrnila do mesta,

 

kjer naju je čakal najin jeklen konjiček, ki je  naju.........odpeljal naprej mimo gradu. Po ogledu sva se odpeljala naprej, do idilične vasice , kjer naju je pozdravil  napis Dobrodošli v Šmarati, kjer stoji romantična cerkvica, ki sva si jo ogledala poslikala njo in okolico. 

cerkvica Sv. Marjete v Šmarati  mala prikupna  z bogato zgodovino

portal v cerkvico, je majhen in ozek, a saj je tudi cerkvica mala....

Ter se nato odpeljala do prvih hiš, kjer sva spet vprašala za pot in potem  se preko polj , kjer sva vprašala kmeta, če sva na pravi poti do Cerknice. Zelo me je razveselilo, njegovo narečje, mehko valujoča govorica, ki je kot pesem, ki jo mati poje otroku, zazvenela v mojih ušesih. Govoril je zelo hitro pa sem ga še enkrat vprašala, da je ponovil.  Zasmejal se je , jaz tudi, a sva oba vedela , da se smejeva on mojemu narečju jaz njegovemu. Ja lepa je naša slovenska govorica oblečena v veliko nians , naglasov na prednje ali zadnje zloge zategovanj, kratke bolj trde izgovorjave, pač odvisno v katerem delu naše prelepe dežele se človek nahaja. . Tudi zato rada "vandrava" po naši deželici. Rada ogovorim ljudi, vedno najdem kak vzrok. Vprašam za pot , ha ha, tudi takrat, ko ni ravno take sile, kot je bila tokrat...ali kaj drugega ... Tako  spoznaš ljudi njihovo prijaznost, ustrežljivost, pa tudi njihovo vedenje , pripravljenost da povedo, kaj o svojem kraju... Torej  ko je nama razložil kako in kje prideva do Bloške police,

sem se mu prisrčno  zahvalila in odpeljala sva se, po ravni dolini proti Loški dolini, kjer je naju pozdravil napis na rondoju nad njim pa kraljuje predvidevam Loški grad..:No ja razvaline...

Ki je naju navdušila z prelepimi cerkvicami , kapelicami in  z okni

polnimi  cvetočih rož

 

lepa je ta dolina

 tako spokojno deluje...

 vse je tako umirjeno, sinhronizirano z naravo...

Mimo krajev, kjer še nisva bila 

 Brala sem o teh krajih sedaj pa sva jih tudi videla. Sem se še sigurno vrneva..krasen mostiček, ki se je bleščal v popoldanskem soncu

Kapeica ob poti! Ter cerkve, grajske razvaline nad krajem ...

 Pa sva  zaključila s fotozapisom skozi Lož pred nama pa je še Cerknica in Slivnica, a o tem naslednjič

p.p.