SPOMINI STAREGA GOJZARJA -Uršlja gora-iz Naravskih ledin

Možnost izbire..

Sedaj v teh prekrasnih sončnih dnevih je kar težko izbirati med  pohodi. Nekaj zato, ker  sva v okolici naše doline že prekrižala vse po večkrat je pa še toliko hribov malo  bolj  oddaljeno, kot je Gozdnim in Krvavica , kjer še nisva bila.. drugo pa so dnevi kratki, za kam daleč oz.  više je bolj težko izvedljivo za naju za en dan. Pa bi kljub temu šlo. Strelovec je bil predlog nad Logarsko dolino. A sva šla spat šele ob pol enih od doma pa bi morala kar zgodaj.. Ker sem nekaj noči zelo slabo spala sva se odločila za mesečni pohod na Uršljo goro.  Pot je bila planirana iz Naravskih , ki je letos še nisva prehodila.. Navadno greva tu gor pozimi, (a letos sva hodila od južne strani od Kotnikovega vrha in Ciganije.).. Tako  je lepo, če imaš izbiro, da greš, kamor te pač trenutno zamika... Seveda ne ponavljava več toliko, kot sva pred časom,a še vedno greva rada tja kjer se počutiva lepo, kjer je polno energije, ki naju napolni za naslednje poti.
Skozi Mislinjsko dolino ,

kje  sva videla najin cilj, kot na dlani, a vendar ne tako blizu.in skozi koroške vasi naju je vodila pot. Tu mi je vse znano in je še dodatno, kot dotik lepih spominov na mlada leta. 

Mimo Kotelj

in Šmohorja,

ter mimo lepe Smučarske  koče,

ki smo ji mi včasih pravili, kar Smuč koča... Po vijugasti, aše kar lepi cesti, ki se vije v vznožju Uršlje  gore do Naravskih Ledin. Kjer pa je že bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov.

::
Parkirala sva v senci ter se mimo tabel, ki oznanjajo, da je v koči mogoče dobiti Bograč ričet in še kaj. Skratka že takrat sva sklenila, da se oglasiva nazaj grede

 

Sedaj pa sva kar hitro napredovala ter se počez po stezi napotila na prvi travnik, kjer sta naju že  dohitela prva pohodnika iz med mnogih ki so naju prehitevali. Enega iz med njih sem prosila, da naju je slikal ko greva, tako da se bo vedelo, da nisva z helikopterjem priletela na vrh.

..Na koncu travnika , pa sva ugotovila, da se je tudi tu kar precej spremenilo od najinega zadnjega obiska. Čez travnik pelje široka zglajena cesta ...Tudi tu je narava sprostila svoje sile in močan vetrolom, ki je na južni strani gore, kar precej razredčil smrekov gozd je tudi tu naredil svoje.

. Delavci so pridno obrezovali padla drevesa cesta je bila prav široka po kateri je naju više srečal velik traktor, ki je vlekel hlode na zbirno mesto. Midva pa sva potem krenila desno, kjer je bila nova pot , ki se je više priključila stari... 


Kar hitro sva napredovala in obujala spomine nato severno pot na goro. Kar nekaj  spominov imava . Na zimske , letne pohode tu gor, ko je bilo ledeno , da si stopil korak naprej pol pa nazaj. Sva dohitela enkrat januarja pohodnike iz Ptuja, ki jim je bilo tako spolzko, polovica je imela dereze, ki pa so  si jih razdelili  vsak na eni nogi ,da  so lahko šli naprej.. ... Midva pa sva potem raje šla nazaj naokoli  po južni strani nazaj ter naokoli. Tam je bila cesta  delno kopna...Pa na prekrasna jutra polna mavričnih žarkov. Pa na metulje,  pa gobe, pa srečanj a s srnami , gamsi, ko je bila taka megla, da sva skoraj trčila malo više na stezi v megli z gamsom...in uh, koliko še osebnih pripetljajev..še mnogo mnogo kaj bi se našlo. 


Tako nama je kar hitro minila pot do studenca,

 

kjer je Povodni mož pustil za vsakega malo vode. Dobra je ta voda. Sva se odžejala ..Tam je bilo že nekaj pohodnikov , ki so se vračali. Midva pa sva tudi nadaljevala pot do vikenda, kjer se priključi pot čez Kozji hrbet.

Tam sva vsa navdušena opazovala male pahuljice v zraku od cvetlic, katere je veter nosil po zraku, kot bi snežilo... Tu sva tudi malicala,

kajti ura je bila že skoraj enajst. Potem pa sva se veselo napotila po strmi cesti prvo, do razgledne točke, kjer se lepo vidijo Ravne in ostala Mežiška  dolina. Potem pa po kamniti poti do ovinka, kjer je nam postalo že pošteno vroče. Vesela sva bila da ni bilo vetra.. Vedno bolj je naju prevevalo planinsko vzdušje, ko te zajame evforija modrine neba, tiste nedoumljive sreče, ter hvaležnosti, da ti je dano še izi in uživati na  tem prekrasnem delu naše  gore. Ja lepo je tukaj. Res sva uživala . Na vsakem koraku odkrila kaj novega. Cvetja je sicer bilo že bolj malo , a kljub temu svatu in tam odkrila drobne cvetke vseh barv, ki so nama  še dodatno polepšali poet. Na drugem travniku sva obujala spomine, na prekrasen Panonski svišč,v katerem cvetju je bilo nešteto čmrljev, ki so lezli noter in ven

ki sva ga davnega leta videla na tem travniku. Žal prvič in zadnjič. Je ogrožena vrsta in ga je vedno manj. . Pa mimo Znamenja , kjer je skala z Urškinim odtisom stopala.

A je tako majhen da sva samo sprednje dele gojzarja lahko potisnila noter. Kmalu sva prispela do Ludrantskega križa, ter se napotila na vrh. Kjer je že bilo nekaj pohodnikov, a kot je že klasika so hitro šli naprej, ali pa nazaj, odvisno od tega iz katere strani so prišli.

Midva pa sva si vzela čas uživala v razgledu, pa v lepem vremenu, se poslikala, malo uganjala norčije od samega veselja, da je tako lep sončen dan. Potem sta na vrh prišla še dva kolesarja, ki se je pri križu slikal z visoko dvignjenim kolesom nad glavo. ... Slikala sem ga in mu potem pomagala da je sestopil dol oz. sem mu pridržala kolo. 
 Nato sva la na kočo se odžejala,šla pogledat čebelnjak.

 
 

Potem še skočila v cerkev, kjer sem posvetila nekaj globokih misli za tiste, ki

 

jih več ni in za varen korak v gorah ... Ter za moje bližnje, bolne , ki jim ni dano in ne morejo več uživati v lepotah gora. Nato pa sva se prepustila brezčasju in energiji naše gore. 

Prehodila sva jo po dolgem in počez. Uživala v rahli sapici ki je vela nad nama, ter v vročih toplih sončnih žarkih. Nato pa sva pozno popoldne odhitela v dolino. Kjer sva se ustavila v loči na Naravskih ledinah, kjer sva se odžejala in okrepčala. Kajti bil je že čas ne samo kosila, ampak tudi popoldanske malice.... Zelo nama je bilo tu prijetno. Zelo gostoljubna oskrbnica. .

Nato pa sva se odpravila proti avtu, malo niže , ter se odpeljala domov. Vsa zadovoljna napolnjena z dobro energijo naše gore, ter polna vtisov in fotografij,

ki nama bodo še pozneje, ko ne bova več mogla hoditi v gore polepšali marsikateri dan...Skratka bil je dan, dan za spomine... Skratka za kaj več pa na linku---https://photos.google.com/u/0/album/AF1QipMry9_879eNGODxNGSQB6-NG-VGusM-DgQYNWmQ