SPOMINI STAREGA GOJZARJA -Potep po Notranjskem - 3.del--CERKNICA-SLIVNICA 114 M.N.V.

Cerknica- 

Zelo mi je bila  všeč Loška dolina s prelepimi cerkvicami in vasmi, kjer  se še življenje odvija tudi zunaj hiš, kjer vidiš ljudi, ki se pogovarjajo , da se ne odvija vse samo s stroji in preko računalnikov... življenje  , vidiš ljudi vse naokoli in predvsem njihova prijaznost... Dolina, ki izžareva domačnost in toplino. Peljala sva se naprej Ter kmalu ugledala tablo, tako sva vedela, da sva dospela v  Cerknico.No in kar moram poudariti kažipoti so zelo vidni in tako sva po nekaj km, le prispela do Cerknice..Prav za prav do  Grahovega, kjer sva prvič videla na vrh Slivnice

in kočo na njej, ki se je bleščala v popoldanskem soncu.

Krasno krožišče v Cerknici

v hladni gozd

ceste so tu gor zelo lepe,proti našim na Pohorje na Grmvškov dom, so luknjaste, čeprav jih popravljajo...

 Tu sva sicer peljala malo predaleč a sva takoj videla da morava zaviti desn

Pa sva dejala bova nekam zapeljala, da vidiva od kje bova štartala na vrh. A ker je Mery bila že zelo utrujena.Da bi jo nesla navzgor je odpadlo, kajti njenih deset kg je za mene preveč, za mojega pa tako , ali tako...Seveda, saj ni spala , skoraj nič prejšnjo noč, pa tudi napor na Snežnik jo je zdelal, kljub tableti ki jo je dobila. Sva dejala bova zapeljala malo više,  sicer nisva vedela do kam pelje cesta. Sva dejala peljiva, Naprej pa peš bova pa prenočila v koči na Slivnici. da se bova malo odpočila, kajti pričel se je kazati napor neprespane prejšnje noči in seveda tudi hoje na Snežnik in tudi vožnja je kar naporna,   Pa sva videla napis Slivnica in sva zapeljala  na cesto in sledila znakom za Slivnico. Zelo dobro označeno.... Zelo sva bila tega vesela..Vedno bolj sva se oddaljevala po sicer ne tako slabi cesti, a kar ovinkasti od Cerknice in  sledila avtu nemške registracije, ki se kar naenkrat znašel pred nama..pred nama. GPS je kar naenkrat spet izgubil signal

Pa sva peljala levo, desno, levo desno. Prehitela, kolesarje, motorista, pohodnika

...On  je dejal da bova nekje parkirala in šla peš naprej. A ker je videl, da je Mery res potrebna počitka sva kar nadaljevala.. In kar naenkrat mi na GPS kaže še en km in pol do koče. Sem bila lepo tiho in njemu samo kimala ha ha, ko je dejal,

."Prideva gor, nekaj pojeva popijeva spijeva dobro kavo pa bo" Tudi pes se bo odpočil midva pa tudi....

S sabo sva  sicer imela spalke za vsak slučaj. Kajti težko je s psom najti prenočišče. A na taki višini ga lahko pustiš v avtu čez noč...Če pa že  ne bi bilo drugače bi ga že nekako spravila noter....Tako za kratek čas se pač prilagodiš. Nekaj opreme pa imava vedno s seboj na takih potepih v neznano...Kot plinski štedilnik potem vode, pa hrane , da ne omagaš. Kajti veliko kje sva naletela na zaprte koče, ali pa nikjer ni bilo gostilne v bližini... Ni tako, kot pri nas na Štajerskem, ko ima skoraj vsaka vas gostilno in še en bife... Avto je pa tako velik, da lahko daš sedeže dol in za eno noč potrpiš. No torej se peljeva naprej in še po nekaj km sva dospela na čistino in opazila kažipot da je koča v bližini. Peljeva še nekaj  sto metrov metrov in jo že ugledava skozi drevje.... Parkirava in vsa nestrpno pohitiva proti koči na Slivnici.

Seveda sva pričakovala, da bo koča odprta,saj je bil avto pred njo, a nič od tega... pa da bova kaj toplega pojedla in .spila .:: No ja tudi pijačo hrano imava s seboj. Ker sva že v preteklosti doživela ,da so bile, koče zaprte... Nekje v ponedeljkih,na Sviščakih imajo zaprto v torkih, a če prideš iz druge strani države to pač ne veš. Oziroma se bi moral prej pozanimati preko spleta.  Zelo me je to presenetilo. Za moje pojme ne znajo izkoristiti lego in obisk koče..Skoraj nisem mogla verjeti, da je zaprto. Pa je dejala ena gospa da je odprta samo v četrtek, petek , soboto in nedeljo.. No ja, če prideš ponedeljek , torek, sredo, pač gledaš v nebo...Morda zaradi tega, ker je september. No pri nas so koče odprte do oktobra....... A to  je samo moje mišljenje  Precej ljudi prihaja gor iz Slivnice, kolesarji z avtom in seveda peš.  Zelo lep razgled je bil..Cerkniška dolina leži pred tabo, kot na dlani.. Mora biti lepo, ko je jezero polno vode , sedaj pa je... kot bi razbil ogledalo in ga raztrosil po dolini in  sonce je tako močno žgalo,

                                     da sva potem sklenila da greva še na vrh,                             ki je 10 minut oddaljen. Gor sva vzela pijačo , da nazdraviva , kajti prvič sva na tem krasnem koščku naše domovine... in se predala sončnim žarkom. 26 stopinj je kazal termometer na vrhu in to zvečer ob pol šesti uri..

Na vrhu sva se razkomotila. Stopila na najvišjo skalo , se poslikala.potem pa opazovala dogajanje na vrhu in čakala na sončni zahod.

Kolesarji,  tekači, pohodniki, sami ,v paru s psi so prihajali na vrh, stopili na vrhu skale , nekaj zamrmrali , morda zahvalo, morda kratko molitev, kdo bi vedel. Nekateri krajšo drugi daljšo  navadno sva z vsemi spregovorila par besed, z nekaterimi smo razpravljali, kar nekaj časa, (veliko je k temu pripomogla tudi naša Mery,, ki je zelo prijazna psička, kar k vsakemu je mahala z repom) ... No en so imeli s seboj tudi psičko , ko sva jim omenila, da sva bila že na Snežniko ta dan, da ima Mery  probleme z hrbtenico, da sva obiskala Mašun, grad Snežnik! Je hitro z velikim  pričakovanjem   dejal:

 "Sedaj sta prišla še tu gor peš? "?!  In njegovo občudovanje je takoj splahnelo, ko sva dejala, da sva se pripeljala gor,!

 A sva mu pojasnila da sva iz Štajerske, da želiva , čim več, krajev spoznati ogledati, vsaj površno, ker nama ura dela počasi a vztrajno tik tak , tik tak in nama odšteva možnosti za spoznavanje naše prekrasne deželice. Ne samo teh krajev, kot so Bled Bohinj Triglav Postojnska jama, (No tu sva povsod že bila) ampak teh lepih skritih kotičkov dolin in hribčkov, ki so mozaik naše prekrasne Slovenije...nama ni važno kako prideva do njih, samo da začutiva njih lepoto in bistvo  " Pa je dejal, no ja v vajinih letih si tudi lahko to privoščita",, čeprav je dobro, da se na zrela leta gibamo.... Zasmejala sva se in dejala. Ja res je , sedaj hodiva vsak teden kam vsaj malo više, Kot je bila Raduha pred enim tednom in Stol pred dvema. Pa se je široko nasmejal ...midva pa z njim, kajti res je tako, tu in tam si je lepo privoščiti tudi take vrste potepanje...

Ljudje pa so še kar prihajali na vrh Slivnice nato pa so se vrnili vsi "prešvicani" v dolino nazaj. Midva pa sva, vsa sproščena uživala v  ugašajočem soncu dneva in v jeseni življenja ,doumela , da je lepo, če se lahko predaš trenutku  sedanjosti , da ga zajameš, kot pravijo pri nas na Koroškem .   "Z veliko žlico in okušaš, kakšen  "žmah"-okus ima , ter  čakala, vdano, na sočni zaton, kajti  kar naenkrat so se od nikoder pojavili oblački,

ki so sicer polepšali ugašanje dneva, a sva se bala da bodo pogoltnili tudi sonce, da bova zaman čakala  na  vrhu. da se bo sonce spustilo malo niže.

Predala sva se vsak svojim mislim ,

kajti včasih pač ne potrebuješ besed, opazovala zlatenje zrelih trav  ter čakala na prihod, oziroma ples coprnic morda sem po tihem upala , da me vpišejo med svoje člane.  Nato pa sva se pričela pogovarjati o tem, kako da je ta Slivnica primat coprnic...

 Ha ha ha,  oba sva se razživela, ter  se smejala ob tem dialogu, kako bi bilo, če b bilo in se bi kaj res dogodilo da bi legenda oživela .Kako bi plesala oba... In ne samo plesala poletela bi skozi toplo ozračje nizko nad Cerkniško dolino..... Ja ljudje so prihajali midva sva se še slikala in potem , ko je bilo sonce že kar nizko spustilo, tam na drugi strani Cerkniške doline...  Sva tudi midva počasi odšla do koče, kjer smo,  sva občudovala dolino v polmraku in spet nastajajoče Cerkniško jezero, ki se je bleščalo med polji, kot ogledalo, razbito na male in velike koščke...

včasih res ne potrebuješ veliko, da si srečen, človeka ob sebi, s katerim se sporazumeta brez besed, občutek svobode, in lepoto narave, ki te obkroža, da energijo da se počutiš tako lahak, da bi lahko poletel tudi brez  Uršuline coprniške  metle nad Cerkniško dolino.

Vsa izpolnjena , z lepotami tega za naju še , povsem neznane Notranjske  delom naše  deželice, razen  Snežnika , seveda, katerega sva obiskala pred petimi leti., 

Sprva sva nameravala odpeljati domov. A ker je za nama bila že ena slabo prespana noč, pester dan. Sva se zapeljala malo više in se na parkirišču naredila pravi tabor. Povečerjala sva. Spila kavo ki je bila najboljša kava na svetu...Vsa srečna, sva se utaborila  nedaleč stran in  še nekaj časa sledila nebesnemu dogajanju prižiganja zvezd , ter  nato spokojno utonila v globok spanec.  Zaspala sva tako trdno, ter se prebudila ob pol dveh,  malo čez tri ,ter se  s pomočjo GPS , (ki je za čuda delal brezhibno) odpeljala po ovinkasti cesti navzdol, kjer je nama prečkal pot en zajec in en jazbec...

 nato pa skozi osvetljeno  Cerknico in po dolini na avtocesto , ter po prazni cesti  domov... Ja to je dobra plat vožnje ponoči, ni zastojev :D 

mimo osvetljene cerkve v Uncu

spustila v dolino in naprej proti domu....  Ob peti uri sva že bila doma... Sva mislila, kako bova zaspana, da bova kar padla na posteljo. Daleč od tega. On je skuhal kavo pa sva obujala pretekli dan... Podrobnosti in o tem, kaj bova še sigurno ponovila in kaj ne...Vedela sva, da sva dodala spet kamenček v mozaiku jesenskega umirjenega življenja, ki ga preživljala sedaj. Pa da je barvit, ki bo nama polepšal dneve naslednjih morda malo manj živahnih let, ki bodo morda že kmalu prišla, ali pa tudi ne!!!!? Polna vtisov, ki jih morava sedaj samo še razvrstiti v dogajanje sredinega  skoraj adrenalinskega dne za najina leta, in seveda zmožnost na  fizično stanje... Bil je dan, ki bo  ostal v trajnem spominu , kot dan, da se vse da, če se le hoče..

p.p.