Kjer se beseda ,vse prehitro razvname..
Kjer leden pogled pogled tvojih modrih oči, v meni nemoč, bol, ter strah rodi.
Ne poznaš me več, vsa tuja sem ti.
Vse to bleščanje, ki doživljaš ga samo ti, kot krinka se zdi , da zakriješ svoje trpljenje, z njim si lajšaš svoje novo življenje.
Zbrisal besede si naučene, da prikril bi vezi , tesno prepletene.
Zbrisal si vse, kar te veže na prejšnje življenje.
Le tu in tam te, morda preblisne spomin, a žal ne veš več, kaj bi z njim.
Stojiš na križišču razvejanih poti. Nobena , prav nobena ne vodi več na stare sledi.
Gledaš nekoč drage obraze, ki tuji so ti. Ne pomaga spodbudna beseda, prisrčen nasmeh..
Prav nič te ne vzdrami iz tvojega sveta.
Sklonim glavo, da skrijem solze, bolečino. Nemo, vdano pokimam v pozdrav, ter odidem iz tvojih svetlobnih, soban in globin, kjer sedaj domuješ ti.
V kontrastno, sončno prebujajoče se jutro novega dne. Tam se sesedem, zadiham iz dna duše in zakričim pod modro nebo, da še ptice v krošnjah obmolknejo.
Umijem se z roso, ki hladi, blaži bol srca. Topel poljub sonca, me vzpodbuja, naj vstanem in grem naprej.
Tam ob robu gozda kjer vedno najdem svoj mir in široko ramo na kateri si lahko oddahnem in zjočem .
Počasi se v meni naseli brezmejna spokojnost
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar