Spomini Starega Gojzarja...PO SONČNIH GREBENSKIH POTEH KOŽLJA

MALI IN VELIKI kOŽELJ....

 Krasen dan naju je zvabil na naš najbližji hrib Koželj,.Prvo sva se odpravila na razgledno točko na Mali Koželj kjer se res lepo vidi na vso dolino in hribe nasproti njemu, pa seveda Uršlja gora in ostali sosednji hribi-Cilj se prvo bil iti okoli naših jezer, a ker sva malo bila že pozna pa ker sva imela Mery s seboj sva se odločila za Koželj...

Tokrat,sva vzela tudi Mery s seboj , kajti vedno gre , nazaj po strmini pa jo seveda nese, ker pač ne sme obremenjevati s hojo navzdol svojo hrbtenico...

Sprva po zelo lepi  položni stezici in nato navkreber po strmih stopnicah še vedno v senci, a kmalu se nama je nasproti posmejalo sonce...

ž

Letos sva prvič bila tu gor... Ja jeseni je najlepše tu. Prekrasna grebenska pot, pa če je še vreme sončno si naravnos pijan od vseh teh močnih barvnih kontrastov od krošenj bukev, ki prevladujejo na tem hribu...

Lepa grebenska pot s katere tu in tam pod seboj vidiš naše lepo mesto...

Pogled na Šalek in cerkev sv. Andreja ter Šaleški grad nad njim , ki pa se je skoraj spojil z bleščečim zidovjem od zadaj pogled sega tudi naprej proti Paškemu Kozjaku

Vedno znova in znova sva se ozirala navzgor med šumeče barvne krošnje...

Pogled na  del Velenja, ja kar razraslo se je tole našo lepo mesto... V ozadnju na skrajni desni je hrib Stropnica, poleg nje Vodemlja s Skalnim vrhom , malo za njo na levi hrib Lubela ter v ozadju Graška gora...

Lepo sva videla tudi naš dom,,,

Kar nekaj časa sva uživala v razgledu, potem sva se slikala

 in nato počasi odšla nazaj,bilo je lepo , a manjkalo nama je sonce, ki na tej strani ni sijalo

 ter se nato povzpela še na Veliki Koželj , videla sva  enega pohodnika , ki je naju dohitel, drugače pa sva imela Veliki Koželj samo zase

Na razpotju sva krenila navkreber 

Mimo prekrasnega kamna v obliki gozdnega škrata

Tudi Mery je vsa vesela izkoristila vsak štor da se je povzpela nanj. Dol sva jo seveda morala midva dati.

Ja kar strma je ta pot, a z veseljem jo vedno prehodiva, dokler še pač lahko

Lepa sonččna suha pot, v , ali po dežju mora biti kar zanimivo hoditi navzdol...

Mery vedno uživa v njegovem naročju, ali nahrbtniku ...A pri njenih desetih letih , no že čez, ji rada ustreževa, saj veva , da se ji tako kot nama počasi izteka čas. Zelo veliko naju je spremljala po hribih in gorah. Bila je na Peci, na Raduhi, na Olševi, Na Smrekovcu,Na Uršlji gori itak vedno, pa čez Pohorje naju je spremljala,Klemenči jami,  Pa po Koroških hribih, pa na Matajurju, Krnsko jezero, Pa na Ratitovcu , Nanosu,Menina planina, Velika planina, Kašna planina,  Snežniku Lubniku, pa seveda Svinja planina, pa Koralpe, pa Obir, pa še veliko kje, a trenutno se ne spomnim , ker povsod ni bila zraven, sva šla sama, ter seveda okoli naše doline vseh hribih.Sedaj pa pa jo vzameva s seboj bolj kratke ture ker je pač pretežka za nošnjo nazaj...Tudi nama se že poznajo leta, pa seveda nobeden ne sme več prenašati take teže...

Kakorkoli vesela je , če naju lahko spremlja, midva pa sva tudi vesela njenega spremstva...

Na velikem Kožlju sva ostala nekaj časa. Kajti tu je bilo sončno in prav toplo. Nato pa sva po zahodni strmi poti se napotila navzdol ter se nato priključila malo pred izhodiščem spet na pot, ki vodi na Mali Koželj... Neka utrinkov s te poti

V teh zamorjenih časih je še kako lepo če lahko greš v tako čudovito pravljično obarvano naravo...

Tako gost gozd, ki je tako kontrstno obarvan ...ter pot po šumečem listju , neprecenljiva izkušnja v tišini ....b

S poti Velikega Kožlja sva lahko občudovala  Velenjski grad in cerkev sv. Martina na nasprotni strani doline

Lep nedeljski dopoldan sva preživela čisto vbližini doma...

p.p.