Spomini starega gojzarja-Menina planina-2 .del. Goli vrh-Šavnice 1425 m

Druga etapa- 

Pot na Goli vrh in naprej do koče na Menini planini

Kot že v prejšnjem zapisu rečeno sva se skozi tihi gozd, ki je naju navdal z nekim novim spoznanjem, da še kljub, temu , da je vse naokrog hrupno , so še prostori, kjer je res tišina, tista prava, ki jo lahko prav začutiš z vsemi čutili.  Ko sva prispela na drugo stran gozda, sva spet morala čez ograjo, a tokrat je šlo kar lahko , kajti sva lahko odklenila žice...

 Po nekaj deset metrov poti pa sva spet lahko občudovala lepi kal z odsevi...

Nato pa uživala v prostrani planjavi ... Sonce je pridobivalo na svoji moči, a ker je rahlo pihljal topel vetrič sva oba uživala v njem

Kar nekaj časa sva potrebovala da sva prispela na vrh planjave, kjer se je pred nama odprl pogled na drugo stran na spomenik na Golem vrhu v spomin in opomin na drugo svetovno vojno, da ne bi bilo več teh nepotrebnih grozot, ki je povzročilo , toliko smrti, gorja sovraštva, razprtij in nesoglasij, ki ga nekateri še sedaj skoraj po osemdesetih letih , ko je še le malo akterjev tistega časa živih, ga potomci oživljajo naprej, živijo v preteklosti namesto da bi živeli sedaj v sedanjosti slogi in miru. Lepo je če se poklonimo umrlim, a treba je živeti naprej v sedanjosti in misliti na prihodnost...

 Prostrana planjava, je izgledala kot izumrla, le cvetje je nama delalo družbo, potem  pa sva kmalu dobila družbo

V globeli pod nama je bil velik kal prepolovljen z ograjo in žico. Tako da se lahko govedo pase iz obeh smeri. Zelo domiselno 

 LEP JE BIL POGLED TJA ČEZ, LE MALO BOLJ TEŽKO JE DOSTOPNO.

 Pa sva oba se prilagodila ter se pod žico prevalila na nasprotno stran. Pa še zabavala sva se, kajti njega je prišlo opazovat veliko govedo , kajti ni mu bilo jasno najina telovadba...Ja lepi so ti planinski pašniki. Spomnim se pohodov po Koralpah (Golici) v Avstriji, ko sva pohajala iz vrha na vrh in vedno spremljala v globeli črede govedi... Pa krasne planinske koče, no te imamo tudi pri nas z zelo prijaznimi oskrbniki. Ja velikokrat se rada vračava h kočam tudi zaradi njih.

 Nekaj časa sva opazovala odseve v vodi, nato pa se skozi ozki prehod izmuznila v  strmino, a sva še na hitro pogledala nazaj,

 na travnik in na pot, ki jo bova ob povratku nadaljevala proti domu na Menini.
 skozi temni gozd, ki pa tu ni bil tako tih, sva kmalu prišla na krasno široko pot s prelepimi drevesi ob poti. Od tukaj sva že videla na najin drugi cilj Goli vrh Šavnice. .

 


Na njegovem pobočju sva se razgledovala na Kamniško Savinjske Alpe, ter  ostale vrhove in  v dolino .

 Slikala sva  se  za spomin, kajti tako nekako bolj približaš spomine kdaj  pozneje, jih lahko povsem osvežiš

 

 Nazdravila dobri volji, lepemu vremenu, zdravju, veselju in  priliki, da imava to srečo, da lahko uživava v dobri družbi eden drugega, daleč od hrupa, od virusov, takih in drugačnih, od gneče , v naravi, tam kjer sva najraje, Kjer se počutiva nekaj let mlajša, polna adrenalina in moči. Je že tako, jamrali bomo, ko bomo obnemogli, počivali pa takrat, tam onkraj mavrice, kajti življenje je tako prekleto  kratko, večnost pa takoooo neskončno dolga...
 Savinjska dolina se je raztezala pod nama, on je šel čisto na rob planote da jo še bliže vidi...

 Ter seveda sva videla tam med valovito pokrajino dimnik od TEŠ/a, tam v bližini sva midva doma.... Ja je že tako, kamor greva je ta beli oblaček nataknjen na ozek dimnik, kot svetilnik v daljavi, da nam kaže kje smo doma....Tu sva ostala res dolgo, ko pa je bilo tako prijetno, da se nama ni dalo dvigniti, ter oditi nazaj. Gledala sva vrhove in se spominjala pohodov na nje. Ter dogodivščin , ja v več, kot pol stoletja se je res nabralo vsega. Kar žal mi je , da takrat nisva slikala, kot sedaj, le tu in tam kak zapis, ki nama osveži še kako podrobnost , kajti veliko je bilo poti, veliko jih je prekril prah pozabe, a vseeno se ob obujanju spominov, da še veliko kaj osvežiti...Navzdol grede, sva se kot vedno slikala ob skali, da je naju malo podprla, ali midva njo....Ha ha večkrat je treba malo se nasmejati, je kar hitrejši korak in pozabiš na utrujenost

 

 Spet sva se napotila nazaj, do spomenika, ter se nato namesto proti Bini planini, od koder sva prišla napotila naprej po pašniku skozi kratke poti v gozdu, skozi prehode, v gozdičku  in planjave kjer sva srečevala 

prijazne štirinožne pohodnike... Sonce je vedno bolj pripekalo, kljub že skoraj jesenskim dnevom. Uživala sva oba in vpijala vase tako pomemben vitamin D. Na razpotju, ob kažipotu  ja res jih je precej, sva videla kravico, ki se ni mogla odločiti po kater poti naj krene

 no midva sva se že odločila in s strumnim korakom šla po lepi makadamski cesti skozi gozd.

 Pa spet čez planjavo. Všeč so mi tako pestre poti

 Nato sva kar hitro prispela do Vesele bukve. Vedno se tukaj zabavava, ter ugibava, zakaj je dobila tako ime.

 Najbrž so jo posadili, ali preimenovali prešerno razposajeni ljudje. Ja pa je še nama raztegnila usta v nagajiv nasmeh...

Prava gorska idila...

Krave so mirno korakale mimo naju

 Čudovit ograjen kal ob poti je naju seveda zaustavil opazovala sva nianse vode, ter krasne odseve

 Nato pa naprej

Sprva po kamenju potem pa po makadamski cesti ob ograji

 V globeli je v sonci počivalo jezero, oziroma, kal , vedno me privlačijo vodne površine..

 Naju pa je pot  vodila ob krasnih motivih skal in cvetja, a kmalu sva ugledala kočo na Menini. Vesela sva bila, kajti bila sva žejna , sicer imava pijačo, a treba jo bo imeti tudi za nazaj.
 Tu sva se odžejala, si ogledala malo bliže Kamniško Savinjske Alpe, ter vrhove na drugi strani Savinjske doline, se poslikala se okrepčala, potem pa se odpravila nazaj proti Biba planini, a tokrat po spodnji poti
 ob čudovito obarvanih kalih., skozi gozd s skalami, ter senco in spet planjavami z malimi raznobarvnimi kali s čudovitimi odsevi

 
Bilo je vroče, kajti  sonce je preplulo lep kos neba, modrina nad nama pa je nama polepšala pot ,a midva sva uživala v tem čudovitem dnevu. Res sva bila vesela, da sva izbrala tako lep sončen dan, no saj tudi v oblačnem je lepo, a vseeno sonce na nebu doda počutju še dodano vrednost.

 

Tu navadno malicava ob tej mizici s klopmi, ki je tako lepo pod streho. Tokrat sva se samo odpočila ter odhitela naprej, proti najinemu zadnjemu cilju koča  na Biba planini

sedaj se ob cerkvi, kapelici  nisva nič zaustavljala, ampak pohitela mimo , kjer je nama zelo prijazna oskrbnica postregla z dišečim kruhom in kislim mlekom ter pivom

 Zelo nama je tukaj všeč, že sama postrežba, potem pa koča stoji na tako lepem kraju, z tako krasnim  razgledom, da enostavno moraš biti dobre volje


 Kar nekaj časa sva ostala tukaj, kajti nisva imela več veliko poti do najinega avta, tako sva izkoristila ta čudovito obarvan dan, ter se potem napotila mimo krasnega ograda na parkirišče nazaj

  Ja kot že ob koči na Menini planini sva tudi tukaj dejala, spet kmalu NASVIDENJE

p.p.